Željko Božić vabi na plesno predstavo Knjiga mojih življenj
Željko Božić vabi na plesno predstavo Knjiga mojih življenj

Foto: Barbara Čeferin
Vse ljubitelje plesa in umetnosti nasploh vabimo na predstavo Knjiga mojih življenj, ki jo je soustvarjal naš plesni učitelj in trener Željko Božić. Predstavo je v produkciji Plesnega teatra Ljubljana na oder postavila režiserka Ivana Djilas. Premierne predstave bodo 10., 11. in 12. januarja 2025 ob 20:00.
“Gledališka režiserka Ivana Djilas se je tokrat lotila ustvarjanja s plesalci (Brane Potočan, Veronika Valdes in jaz) ter beatboxarjem Muratom. Super je bilo ustvarjati, ker nismo samo sledili, ampak smo lahko velikokrat izbirali, katere teme nas gibalno zanimajo. Tako je vsak prispeval svoj del sestavljanke, ki se je potem super sestavil z režiserkino vizijo, video projekcijo, zvočno podobo in seveda z impozantno sceno – leseno kocko, v kateri se vse dogaja,” nam je nekaj o predstavi zaupal Željko.
Tako pa projekt in zgodbo opiše režiser in scenarist Goran Vojnović, ki je tokrat sodeloval z dramaturgijo in besedilom: “Izseljenska izkušnja ameriško-bosanskega pisatelja Aleksandra Hemona, ki jo opisuje v avtobiografskih esejih, zbranih v knjigi Knjiga mojih življenj, ima morda srečen konec, a to o njej ne pove veliko. Tudi Hemon se je namreč moral v svojem novem, ameriškem življenju soočiti z izgubo svojega sveta, z lastno nevidnostjo v velikem, tujem mestu, s posledičnim razvrednotenjem in razčlovečenjem vsega svojega. V mučnem procesu izgradnje novega sebe se je tudi on pogosto počutil ponižanega, bil je prestrašen, osamljen in jezen, predvsem pa nerazumljen. Naposled mu je uspelo in v novem življenju je Aleksandar Hemon uspešen ameriški pisatelj, Chicago pa njegov dom, a se v njegovi zgodbi kljub temu zlahka prepoznajo mnogi, katerih izseljenske izkušnje nimajo srečnega konca.
Ena teh, ki se prepoznavajo v Hemonovi zgodbi, je tudi Ivana Djilas, zato je predstava Knjiga mojih življenj tudi osebna izpoved režiserke, ki s pomočjo pisateljevih izseljenskih zgodb pripoveduje svojo.”
Jacob Fearey: "Čustvena povezanost dela nastop nepozaben"
Jacob Fearey: “Čustvena povezanost dela nastop nepozaben”
Jacob Fearey je londonski plesalec, koreograf in ustvarjalec z več kot desetletjem izkušenj na gledališki sceni. Novembra v Ljubljani gostuje z zasedbo kultnega muzikala Chicago, ki bo navduševal v hali Tivoli. Ker so ga naše plesalke imele poleti priložnost spoznati na plesnem izobraževanju v Londonu in bile nad njim navdušene, smo ga povabili v Kazino in z njim organizirali delavnico theatre jazza. Še pred tem pa smo ga povabili tudi na kratek pogovor o plesu in svetu muzikala.
Jacob, najlepša hvala, ker si si vzel čas za nas med turnejo. Se veseliš nastopov v Ljubljani?
Res se veselim obiska Ljubljane. Je tako lepo mesto, z veliko šarma in res komaj čakam, da zaplešem za ljubljansko občinstvo. Zagotovo bo posebno doživetje.
So turneje običajno utrujajoče ali vznemirljive, morda oboje?
Turneje so vsekakor lahko tako izčrpajoče in hkrati navdušujoče. Res je odvisno od urnika in tega, kako je tura organizirana. Trenutno smo zelo zadovoljni, saj imamo v pogodbah veliko odmorov, tako da lahko obiščemo družino in prijatelje, se spočijemo. A ravno zaradi tega, ker ne nastopamo vsak večer, je včasih težje vzdrževati visok nivo energije, malce več časa potrebuješ, da se vrneš v ritem. Za ohranitev forme je ključnega pomena uravnotežena prehrana, hidracija in dovolj spanja. A kljub vsem izzivom, naravnost obožujem turneje. Sem zelo srečen, da lahko služim s tem, kar imam res rad, hkrati pa tudi raziskujem svet.
Kje na listi muzikalov je pri tebi Chicago? In za katerega bi rekel, da je tvoj res najljubši?
Chicago ima zelo posebno mesto v mojem srcu, tako osebno kot profesionalno. To je bil eden prvih muzikalov, ki sem jih videl kot otrok, in spomnim se, da sem bil povsem očaran nad glasbo. Še mesece zatem sem poslušal pesmi in plesal nanje. Prav tako je to muzikal, s katerim sem začel svojo profesionalno kariero pred 10 leti, tako da je res pomemben del moje poti. Zagotovo bi ga uvrstil visoko na seznam mojih najljubših muzikalov. Ima nekaj večnega in unikatnega – zaradi precizne koreografije, močne zgodbe in ikonične scenografije zagotovo izstopa. Bob Fosse in Gwen Verdon sta močno vplivala na moj stil koreografiranja, nastopati in poustvarjati njuno delo, pa seveda tudi reinterpretacijo Ann Reinking, je nič manj kot izjemno. Biti del tega šova je vsekakor velika čast.
Naše plesalke so te spoznale letos poleti na delavnicah v Londonu in domov prišle navdušene. Kakšen vtis pa so one pustile pri tebi?
Res mi je bilo v zadovoljstvo delati z njimi! Gre za zelo zagnane mlade ustvarjalke. Vedno uživam v dvorani s toliko potenciala. Zelo izpopolnjujoče je mladim predati znanje in orodja, ki jim pomagajo na plesni poti, tako na odru kot drugje. Sem zelo vesel, da so odšle z lepimi spomini.


Je London plesno središče Evrope? Si predstavljam, da je njegova plesna scena tako živahna kot mesto samo …
Zagotovo bi se strinjal, da je London plesna prestolnica Evrope. Mesto ima energijo in živahnost, ki odseva v njegovi neverjetni plesni sceni. Z izjemo Los Angelesa in New Yorka res ni veliko mest na svetu, ki ponujajo tako bogato kombinacijo svetovno znanih šovov, raznolikih plesih studiev, kulture, da ne omenjam vseh priložnosti, ki jih umetniki tukaj imamo. Že samo količina talenta in kreativnosti naredita to mesto eno najbolj zanimivih za plesalce in nadvse navdihujoče je biti del tega.
Spregovoriva na hitro še o theatre jazzu. Zaupal si nam, da bo na klasu velik poudarek na izraznosti. Kako pomemben je pravzaprav ta aspekt plesa? Tudi v tekmovalnem plesu.
Ekspresija in performans sta pogosto spregledana, a verjamem, da sta ključna. Čeprav je tehnika – kako se telo premika in prehaja – seveda zelo pomembna, podajanje zgodbe, čustva in performans koreografiji dajo življenje. Brez tega lahko izpade dolgočasna. Kot gledalec si želim, da me nekaj premakne, da plesalca začutim. Na tekmovanjih plesalcem pogosto dajem enake kritike, in sicer naj uporabijo obraz, izrazijo občutke … S plesom se je treba povezati na globlji ravni in občutke prenesti v performans. Seveda pa je izziv, da se take vrste izraznosti ni mogoče naučiti v tradicionalnem pomenu besede. Gre za občutke iz glasbe in zgodbe, ki sprostijo gibanje tvojega telesa. A ko plesalec končno doživi to “razsvetljenje”, to popolnoma spremeni način treninga in nastopanja, ga dvigne na povsem drug nivo. Ta čustvena povezanost naredi nastop nepozaben.
Kaj torej ti najprej opaziš, ko gledaš plesalca? Kaj te prepriča?
Najprej energijo. Neko prezenco, zaradi katere želiš tudi v sobi polni talentiranih plesalcev, gledati samo njega/njo. Ne govorim o tem, kako energetičen je njihov nastop, amapak o tem, akako svojo osebnost in energijo uresničijo skozi gibanje. Ko plesalec izraža tako avtentičnost in hkrati povezanost, te to takoj pritegne.
Imaš kakšen nasvet za mlade plesalke in plesalce Kazine?
Nikoli se ne primerjajte z drugimi. Sprejmite svojo unikatnost in jo živite. Vse delo, ki ga vložite danes, vam bo tlakovalo pot za prihodnost. Zato zaupajte procesu in si zapomnite, da je vsak korak, še tako majhen, korak bližje cilju, ki ga želite doseči.
Avtorica: Eva Mrhar
Jacob, thanks for taking your time for us while touring. Are you excited for the shows in Ljubljana?
I’m really excited to visit Ljubljana! It’s such a beautiful city with so much charm, and I can’t wait to perform for the amazing audiences there. It’s going to be a special experience!
Is touring usually exhausting or exciting, maybe both?
Touring can definitely be both exhausting and exhilarating. It really depends on the schedule and the way the tour is structured. Right now, we’re fortunate to have plenty of breaks built into our contract, so we’re able to visit friends and family and get some rest. But the trade-off is that not being in the show every night can make it harder to maintain stamina, so it takes a bit to get back into the rhythm. Staying on top of nutrition, hydration, and getting enough sleep are key to staying in good form. That said, despite the challenges, I absolutely love touring. I feel incredibly lucky to be able to see the world while doing what I love.
Where is Chicago on your list of musicals? Which would you say is your favourite and why?
Chicago holds a very special place in my heart, both personally and professionally. It was one of the first musicals I saw as a kid, and I remember being completely captivated by the soundtrack—I’d play it on repeat and dance around for months! It’s also the show that marked the start of my professional career 10 years ago, so it’s been a huge part of my journey.
I would definitely place Chicago near the top of my list of favourite musicals. There’s something timeless and unique about it—its sharp choreography, powerful storytelling, and iconic score make it stand out from so many other shows. As a choreographer, Bob Fosse and Gwen Verdon have had a major influence on my style, and getting to perform and recreate their work, along with the brilliant reinterpretations by Ann Reinking, is nothing short of incredible. Being part of this show feels like such an honor—it’s truly a one-of-a-kind experience.
Our dancers met you in London this summer and came back very happy with the experience. What was your impression?
It was such a pleasure working with them! They were very willing and enthusiastic group of young artists. I truly enjoy teaching a room full of potential—there’s something so rewarding about being able to share skills and tools that can help shape their journeys, both in performance and beyond. I’m glad to hear they left with positive memories!
Is London the dance capital of Europe? I imagine it’s dance scene is as vibrant as the city itself…
I would definitely agree that London is the dance capital of Europe. The city has an energy and vibrancy that mirrors its incredible dance scene. There aren’t many places in the world, outside of New York and LA, that can offer such a rich combination of world-class shows, diverse dance studios, and cultural landmarks, not to mention the many opportunities for artists to thrive. The sheer volume of talent and creativity here makes it one of the most exciting places for dance, and it’s always inspiring to be part of it.
Let’s talk about theatre jazz for a bit. You said in your class you’ll focus on expression. How important in mastering that aspect? How can it help in dance competitions?
Expression in performance is often overlooked, but I believe it’s absolutely crucial. While technical skill—understanding how the body moves and transitions—is vital, it’s the storytelling, emotion, and performance that truly bring a routine to life. Without that, it can feel flat and uninspiring. As an audience member, I want to be moved, to feel something from the artist.
In dance competitions, I often find myself giving the same feedback: “Use your face,” “Emote from your core,” “How does the choreography make you feel?” It’s about connecting with the dance on a deeper level and translating that emotion into your performance.
The challenge, though, is that this kind of expression isn’t something that can be taught in the traditional sense—it’s about feeling the music and the story, and then letting that flow through your movement. But when an artist finally has that “light bulb moment,” it completely shifts their approach to training and performing, elevating their artistry to a whole new level. That emotional connection is what makes a performance unforgettable.
What do you notice first when you see a dancer? What quality “persuades” you to think that’s a really good dancer?
The first thing I notice in a dancer is the energy they bring to their performance. It’s that magnetic quality—something about their presence that makes you want to watch them, even if they’re in a room full of talented dancers. I’m not talking about how high-energy or flashy they are, but rather how they channel their personality and energy through their movement. When a dancer can convey that authenticity and connection, it immediately grabs your attention. It’s the ability to bring themselves into the dance and make it their own that really marks them as a standout performer. That’s what makes a dancer truly captivating.
Any advice for our young dancers?
My advice for the young dancers at Kazina is to never compare yourself to anyone else. Embrace your individuality and be unapologetically you—your unique style, your journey, and your voice as an artist. The work you put in today, the dedication, and the passion you invest, will pave the way for greater success tomorrow. Trust in the process and remember that every step you take, no matter how small, is a step closer to where you want to be.
Skrivnosti nasmejanih tečajnikov z Danijelom Mišonom
Skrivnosti nasmejanih tečajnikov z Danijelom Mišonom
Redko ga kdo pokliče Danijel, za nas je vedno Dani. Vidimo ga za info pultom, po hodnikih Kazine, med tečajniki v dvorani, z mikrofonom v roki na produkcijah, dogodkih, praznovanjih … Človek, ki spretno manevrira med majhnimi otroci, najstniki, plesnimi pari, seniorji, pa starši, naključnimi mimoidočimi in uradnimi osebami. Dani živi ples. In je zato že praktično celo življenje tesno povezan z našim svetom plesa, Kazino.
Si eden učiteljev, ki je v Kazini najdlje in tako rekoč spremlja njen razvoj in vrsto generacij tečajnikov. Kako bi ti opisal Kazino in njen duh danes? Se je kaj spremenil skozi leta?
Kot vse stvari okoli nas, smo se skozi leta spreminjali, razvijali in odraščali tudi mi in naši plesalci, ki stojimo za imenom Kazina. Osnovno poslanstvo in vizija ostajata enaka, prilagajamo pa se novim trendom in smernicam. Mislim, da zelo uspešno ohranjamo duh Kazine, kjer koli si že najdemo svoj dom.
Skozi leta si učil na tisoče ljudi – otroke, mlade, odrasle in seniorje. Kaj bi izpostavil za vsako starostno skupino, da je tisto, kar ti je pri njih všeč?
Za vsako starostno skupino poskušam najti tisti pravi način, s katerim bi se jim najbolj približal in predstavil ples kot prijetno obliko preživljanja prostega časa. Tudi če se kasneje odločijo za intenzivnejši pristop in zahtevnejše oblike treningov, jim poskušam na začetku vedno ponuditi način učenja, ki bi jim bil prijeten, zabaven. V kolikor se ob tem vzbujajo prijetni občutki in zanimanje, je učenje vsekakor lažje, predvsem pa prijetnejše. Všeč mi je raznoliko delo in pristop pri različnih starostnih skupinah. Pri najmlajših je potrebno veliko animacije in jih preko različnih poti pripeljati do želenega cilja. Tudi pri ostalih starostnih skupinah je podobno, le pristop mora biti drugačen, prilagojen. Ne bi mogel izpostaviti zgolj ene skupine, všeč mi je njihov raznolik odziv, komunikacija, način sprejemanja …
Vrsto let si že koreograf ali sokoreograf pri projektu Diham ples. Kako težko je izbrati pesem in ustvariti koreografijo, ki bo zaznamovala september šolarjem? In kako dobro videti polni Kongresni trg, ko izvedejo tvojo idejo?
Minulih 14 let se vsako poletje ubadam z mislijo in iskanjem prave pesmi, ki bi, kot praviš sama, zaznamovala uvod v novo sezono s projektom Diham / Živim ples. Težko je izbrati pravo, saj je težko zadovoljiti glasbenemu okusu, ki bi zajemal generacije prvošolcev pa vse tja do srednješolcev zadnjih letnikov. Ter izbor in zaporedje korakov, ki jim lahko sledijo vse prej omenjene starostne skupine. Pregledujem glasbene lestvice, podatke o najbolj predvajanih pesmi, naslove iz filmskih uspešnic, za pomoč poprosim sodelavce, prisluhnem predlogom nečakinje, otrok znancev in prijateljev …
Iz nabora se je potem treba odločiti zgolj za eno. Ustrezati mora besedilo (čim bolj pozitivno in veselo), ter sama hitrost in zasnova pesmi. Ko pogledam nazaj in si v spomin prikličem glasbo in koreografije minulih let, ki smo jih delili z vsemi plesa željnimi šolarji, lahko prikimam in pritrdim, da so bile odločitve kar prave.
Občutki, ko z odra pogledam na širno množico plešočih šolarjev so enkratni. Vsa vložena energija in trud sta v tistem trenutku večkratno povrnjena. Besede težko opišejo vsa občutja, ki v takih primerih prežemejo telo.
Kakšen mora biti po tvoje dober učitelj družabnih plesov?
Kvalitete dobrega učitelja družabnih plesov vidim predvsem v tem, da zna na prvo mesto postaviti svoje tečajnike. Prisluhniti skupini in znotraj nje posameznikom, znati prilagoditi program, ki bo določeni skupini ustrezal. Podajanje znanja predstaviti na skupini razumljiv in sprejemljiv način. V kolikor premore še izdatno merico humorja in zabavnega pristopa je obojestransko zadovoljstvo zagotovljeno.
Za tečajnike pripravjaš tudi plesne večere. Se uspeš sprostiti na takšnih srečanjih ali si vseeno z glavo bolj ” v službi”?
Na začetku mi je bilo vedno precej stresno in sem tovrstna plesna druženja jemal preresno in se obremejeval s kopico vprašanj in možnih scenarijev. Ko so stvari enkrat stekle svojo pot, sem se hkrati sprostil tudi sam. Še vedno jemljem stvari resno, a priznam da se pred samo izvedbo ne obremenjujem več toliko kot prej. Ko večer steče, mi je nadvse prijetno videti zadovoljne obiskovalce in takrat se sprostim, prepustim toku večera in se povežem z njimi ter nekako opustim vlogo “ringmasterja”.
Sestavni del tvojega dela je verjetno tudi široko poznavanje glasbe. Je preposlušaš veliko? Kaj rad poslušaš zasebno?
Glasba me spremlja resnično kar večino dneva. V popoldansko-večernih urah, preživetih v plesni dvorani, pravzaprav že ne gre drugače. Dosti drugače ni niti v mojem prostem času, le stilsko se razlikuje. Najbolj mi ustrezajo glasbeni stili lounge, chill, easy listening, soft electro, mnogokrat pa kar prepuščam izbor glasbeni aplikaciji in na ta način odkrivam nove glasbene zvrsti in izvajalce.
Katere so najlepše in katere najtežje stvari pri poklicu plesnega učitelja?
Najlepše je vsekakor videti nasmejane obraze in zadovoljne izraze tečajnikov, ne glede na njihovo starost. Pa seveda risbice in ročno spisane zahvale najmlajših. Najtežja so prilagajanja in iskanje prave poti, ki bi ustrezala večini. Različne osebnosti, različne želje, hotenja, pričakovanja in znotraj tega vrtinca si ti – plesni učitelj.
Vsako leto tudi vodiš produkcije plesne šole Kazina. Kako ti je všeč ta vloga? Imaš sploh še kaj priprav in treme ali se vse odvije spontano?
Res je, produkcije so del, ko me ljudje lahko vidijo v malce drugačni vlogi. In teh je bilo v minulih letih že kar precej. Navadiš se. Na priprave in tremo, ki je pri meni še vedno prisotna. Danes mi marsikdo reče, da se na odru odlično znajdem in da sem rojen za to vlogo. Prehodil sem dolgo pot od prvih pojavljanj na odru, a kljub vsemu neka trema in vznemirjenje še vedno ostaja popotnica vsakemu začetnemu koraku na oder. Potem pa se sprostim in prepustim, takrat zastavljen program kar uigrano steče. Takrat si tudi dovolim stopiti iz okvirov zgolj na papirju zapisanega.
Plesalci in obiskovalci te srečajo tudi na info pultu. Kako ti ustreza delo, ki ni plesno?
Menim, da sem se (dokaj uspešno) znašel tudi na tem mestu. Kar nekaj prilagajanja in novih izzivov je bilo na začetku, potem pa se s potekom dela seznaniš in postane bolj utečeno. Je pa res, da vseh informacij ne posedujem in redko opravljene naloge so še vedno trd oreh. Na srečo sta tu vedno na voljo naša Barbi in Silvestra, ki vskočita, ko jaz obstanem. Ne bi pa zamenjal dela v dvorani zgolj z delom na vpisnem mestu.
Če bi lahko imel pri svojem delu eno supermoč, kaj bi izbral?
Da bi lahko upravljal čas.
Avtorica: Eva Mrhar





Zapiski plesnega izobraževanja v Londonu
Zapiski plesnega izobraževanje v Londonu
Avgusta so se naše jazz plesalke za 6 dni odpravile izobraževat v London. Lepe spomine je vsak dan zapisal Danijel Mišon, ki jih je spremljal v angleški prestolnici. Dnevi so bili polni plesa, druženja, raziskovanja … Vsekakor izkušnja, ki jo mlade plesalke ne bodo kar tako pozabile!
1. DAN
Jutranji zbor in snidenje je bilo kljub zgodnji uri nadvse veselo in polno dobre energije. Staršem smo pomahali v slovo in že smo se zapletli v pogovor in poskušali malce nadoknaditi čas poletnih počitnic, ko se nismo tako redno srečevali. Dež nas je spremljal celo pot do Zagreba, a nikakor ni spral nasmehov z naših obrazov. Nekaj dolgih trenutkov je minilo do prijave na let in končnega vkrcanja na naše letalo v smeri Londona. Tokrat smo bili gostje na krovu Lauda Air. In kot bi mignil smo že vzleteli in zaspanost je terjala svoj davek – le malo oči je ostalo odprtih. Miren let, letališke formalnosti, zbor pri mini busu, ki je našo skupino dostavil tik pred vrata plesnega studia Pineapple. Veliko časa za spoznavanje ni bilo, kajti ura je že kazala predvideni začetek prvega treninga. In naše krasne plesalke so se čudovito ujele v tok učenja in osvajanja koreografije. Spremljevalna ekipa si je vzela trenutek za obisk bližnjega coffee shopa in planiranja, kako po zanimivih treningih zasluženo napolniti naše želodčke. Kratke pavze med klasi so hitro minevale, a kljub utrujenosti in pomanjkanju spanca so plesalke nadvse uspešno odplesale tudi zadnjo uro treningov prvega dne. Spoznali smo tudi lastnico in ustanoviteljico plesnega centra in se za spomin na koncu še skupinsko fotografirali. Povabilo in obisk trgovine s plesnimi dodatki nasproti studia ter več kot zasluženo pozno kosilo, tokrat v italijanski restavraciji Spaghetti house. Imenu in ponudbi primeren je bil seveda tudi naš izbor jedi: prevladili so špageti bolognese in cezar solata. Čakal nas je še sprehod do hostla, kjer bomo bivali naslednje dni. Razdelitev po sobah in večerni sestanek s pregledom aktivnosti novega dne, pa nas že počasi zmanjkuje … Veselimo pa se dogodivščin novega dne.


2. DAN


3. DAN


4. DAN

5. DAN
6. DAN


30 let kasneje: Legendarna zasedba plesalk oddaje Poglej in zadeni je nazaj!
30 let kasneje: Legendarna zasedba plesalk oddaje Poglej in zadeni je nazaj!

Poglej in zadeni, najbolj gledana razvedrilna oddaja v zgodovini Slovenije, bo 24. novembra 2023 zopet oživela. Voditelj Stojan Auer je po 30 letih zbral originalno zasedbo pod režijo Petra Radovića in tudi plesno zasedbo Kazine, ki bo v koreografiji Mirjam Podobnik zaplesala uvodno špico oddaje. Na odru bodo ponovno zablestele Lena Šarac, Nina Božič, Alenka Valoh Pogačnik, Jelena Štrubelj, Nataša Kržič, Nataša Rhind-Tutt, Katja Cah, Mojca Pačnik, Saša Eminić Cimperman, Tanja Tušar, Anita Čanadi in Tina Skočir – v 90. letih najstnice, danes pa zrele dame, še vedno z eleganco, prezenco in žarečo energijo, ki navdušuje. Za to priložnost so seveda dobile tudi sveže kostume. Skrojila in sešila jih je Tea Mazaj.
Vabilu Silvestre Perčič so se (nekdanje) plesalke odzvale v lepem številu in z navdušenjem. Kljub temu da je nekatere pot življenja ponesla v povsem druge vode in da je bil na začetku prisoten kakšen dvom in nervoza, kako bodo zdaj videti v vlogi tako imenovanih “show girls”, so se ob ponovnem srečanju vse zavedle, da jim je ta priložnost prinesla predvsem veliko srečo in zadovoljstvo. Lepo je bilo zopet videti obraze, s katerimi so preplesale toliko ur, nekatere se med seboj niso videle tudi po 20 let. A kemija ostane. In tudi mišični spomin je naredil svoje. “Ko nas je Mirjam postrojila, je bilo tako, kot da skupaj nismo trenirale 3 mesece, ne pa desetletja. Noro! Zdi, se da nas še vedno zelo dobro pozna, saj je točno vedela, kaj narediti, da bomo v koreografiji videti najbolje, da bo celotna slika popolna,” razlaga Katja. Alenka se ob tem nasmeje in doda, da pa vseeno obstaja ena pomembna razlika: “Danes smo veliko večje ‘goflje’, haha. Takrat to ni bilo dovoljeno.” Kljub temu pa so se očitno zelo resno lotile dela, saj so še vedno videti fantastično. Mehkoba gibov, samozavest v koraku in šolski televizijski nasmeh jih krasijo od prve do zadnje sekunde nastopa. Koreografinja in trenerka Mirjam Podobnik je pri točki ohranila svoj značilni stil, veliko se je posvetila gibom rok, malo omejila gibanje nog, ostalo pa je nekaj značilnih gest iz takratnih oddaj.
Danes si je priljubljenost oddaje Poglej in zadeni, ki je bila predvajana med letoma 1991 in 1996, skoraj nemogoče predstavljati. Eno od oddaj je spremljalo rekordnih 60% vseh Slovencev, lahko bi rekli, da je bil narod v petek zvečer prikovan pred televizijske zaslone. Zagotovo je bila to zlata doba plesa na televiziji, zvezdnik pa ne le voditelj, ampak tudi plesalke. Te še danes pomnijo, kako so ušle kakšni kazni, saj so jih policisti prepoznali in jim dovolili, da oddrvijo na snemanje. “Če bi takrat obstajali socialni mediji kot danes, bi bile resne vplivnice,” se pošalijo dame.
Vse se je začelo, ko je Stojan Auer prišel na trening na Gerbičevo preverit, kako dekleta plešejo. Zelo pomembno mu je bilo seveda tudi, da so dolgonoge in dolgolase. Lahko bi rekli, da je ostalo zgodovina. Ples je v oddaji Poglej in zadeni imel osrednjo vlogo, ni bil le spremljevalec glasbenih točk, kot je to običajno danes. Koreografi Kazine so redno pripravljali tudi samostojne plesne točke, izvedene na vrhunskem nivoju, podprte s kostumografijo in produkcijo, ki je do danes vredna občudovanja. “Plesalke smo takrat dejansko lahko živele samo od nastopov. Ne od učenja v plesni šoli in raznoraznih dejavnosti, samo od nastopov na televiziji. Ko smo bili s Kazino na vrhuncu, smo bili dobesedno povsod. Ni bilo oddaje brez nas, brez plesa.”
Stojana se spominjajo kot izredno prijaznega, predanega in profesionalnega: “Bil je eden redkih, ki se je do nas obnašal enako kot do vseh zvezd, ki so prišle nastopat. Zanj nikoli nismo bile zgolj neki okras zadaj, bile smo v prvem planu, enakovredne in spoštovane.” Pravijo, da se takrat pravzaprav sploh niso zavedale, kakšen privilegij je, da lahko delajo in služijo z nečim, kar jih tako osrečuje; danes takšnih televizijskih izkušenj v Sloveniji ni več. “Shoot me”, kot so plesalke interno imenovale snemanje oddaje Poglej in zadeni, zanje ostaja daleč najboljša razvedrilna oddaja v Sloveniji, ki je združevala vse generacije s kvalitetno zabavo in programom, osebno pa jim je dala tudi nekatera najlepša doživetja in spomine, ki so dokaz, da ples združuje, bogati in vsakomur daje prav to, kar potrebuje.
Enkratna oživitev oddaje Poglej in zadeni bo potekala v petek, 24. 11. 2023, v Festivalni dvorani Lent v Mariboru, v bližnji prihodnosti pa si jo bo mogoče ogledati tudi na televizijskem programu.
Napisala: Eva Mrhar
Foto: Jernej Šerjak





Matic Bizjak in Domen Sedej
DOMEN SEDEJ

Življenje ni popolno brez glasbe, slušalk in sončka.
Ko zjutraj vstanem, je budilka na snooze prva stvar v mojih mislih.
Pepsi je fajn, Coca Cola pa še bolj.
Ljudje, ki me ne poznajo, misiljo, da sem raztegljiv, v resnici pa ne morem narediti predklona.
Če ne bi svojega časa posvetil učenju plesa, bi bil zagotovo odličen v plavanju.
MATIC BIZJAK

Življenje ni popolno brez “crazy frendov”.
Ko zjutraj vstanem, je “sh*t, kok je že ura” prva stvar v mojih mislih.
Smučanje je fajn, aperol po tem pa še bolj.
Ljudje, ki me ne poznajo, misiljo, da sem resen, v resnici pa totalno nisem.
Če ne bi svojega časa posvetil učenju plesa, bi bil zagotovo odličen v peki slaščic.
Najemi plesnega učitelja za individualno uro
Čeprav v Kazini ponujamo res pestro izbiro skupinskih plesnih tečajev, so priložnosti v življenju, ki bolj kličejo po kakšni zasebni uri s plesnim učiteljem. Nekateri nimajo časa ali volje po udeležbi na skupinskem tečaju in tudi za takšne so individualne ure odlična rešitev.
Tukaj je le nekaj najbolj očitnih prednosti individualnih ur:
- termin po želji,
- učitelj po želji,
- hitrejša pot do želenega cilja,
- sprotno dogovarjanje za število ur,
- družba, ki jo izberete sami (lahko ste sami, v paru, v manjši skupini).
Plesni učitelji Kazine pripravljajo učne ure za najrazličnejše priložnosti: poročni ples, priprava na valeto, priprava na maturantski ples, rojstnodnevna darila, priprava koreografije za posebne dogodke …
Na individualnih urah vas lahko naučimo katerega koli plesnega stila, ki je v naši ponudbi (jazz, balet, hip hop, družabni plesi, step …) ali pa tudi kakšnega posebnega stila, ki bi ga želeli spoznati (plesali smo tudi že kavbojske plese in uresničili druge tematske želje).

Naši top predlogi za individualne ure:
PLES Z MAMO – PLES Z OČETOM
Ste tik pred maturantskim plesom in nervozni, ker boste morali zaplesati s hčerko/sinom? Ni treba, da vas je strah! S kakšno individualno uro se boste pripravili, da na parket stopite samozavestni in sproščeni. Naj bo ta dogodek res lep spomin za oba. Pokažite, da se znate zavrteti!
POROČNI PLES
Delo s pari, ki se pripravljajo na poroko, je še posebej simpatično. Z veseljem pomagamo ujeti dih vajine zveze in vama pripravimo posebno koreografijo za prvi poročni ples ali pa vaju samo naučimo različnih plesov, ki jih je dobro obvladati za zabavo (valček, foxtrot, cha cha cha, salsa, disco, bachata in drugi). Priprava na poročni ples vaju bo še bolj zbližala, poleg tega pa bosta prvi ples odplesala sproščeno, zaljubljeno, nepozabno – brez živčnosti in strahu. Na individualne ure lahko pridejo tudi svatje, ki bi želeli obnoviti svoje plesno znanje.
PLES KOT DARILO
Ples je čudovito darilo. Poznate koga, v katerem tli želja po plesu, pa nikakor ne stori prvega koraka? Zakaj ga ne bi vi? Podarite mu individualno uro z učiteljem za vaju skupaj ali samo zanj. V bolj intimnem vzdušju plesne korake osvojiš še hitreje! Ples lahko podari vnuček babici, prijateljica prijateljici, vi vašim staršem ali kolegom. Radi upoštevamo vaše želje (če ste kaj videli na YouTubu, Tik Toku in bi želeli poskusiti), radi pa tudi sami ustvarjamo ter vam pripravljamo zanimive in zabavne plesne lekcije.
Petra Gabor: "Besede perfekcionizem ne maram, saj se za njo skriva veliko pasti"
Petra Gabor (prej Zupančič) je ena naših mlajših učiteljic in koreografinj, ki pa je hitro pokazala, kako dobro se znajde v vlogi trenerke. Po letih tekmovalnih uspehov ter izkušnjah z delom plesalke in tujini, se je Petra vrnila v svoj plesni dom – Kazino, kjer zdaj dela z mladimi plesalci, ki že dosegajo izjemne uspehe. V pogovoru je iskreno predstavila sebe in svoj način dela ter s tem razkrila, kaj je zares tisto, v čemer je unikatna.
Ustaviva se najprej pri nedavnem evropskem prvenstvu, kjer so tvoji plesalci v modern disciplini dosegli zares fantastične uvrstitve. 1. mesto Ana Line Telič, 1. mesto med otroškimi malimi skupinami, 1. mesto med otroškimi pari in še nekaj drugih medalj, finalnih uvrstitev … Kako sama gledaš na vse te uspehe?
Zelo sem ponosna na plesalce in vesela, ko dobijo potrditev na mednarodni tekmi. Veliko truda in energije so vložili v točke in res jim privoščim uspeh. Po drugi strani pa jim vedno znova govorim, da je največji uspeh pot, ki so jo opravili do sedaj in da rezultat ni vedno odraz realnega napredka. Vseeno je sojenje subjektivno in izid ni vedno pravičen. Zato jim prigovarjam, da je več merilcev uspeha in ne samo končna uvrstitev. Pomembni so tudi na primer pohvala trenerja ob dobrem nastopu, opazka mimoidočih, ki so navdušeni nam njimi … Zavedanje, da je uspeh več kot dobra uvrstitev, je ključna zame in zanje. Seveda pa smo veseli, če se vse izide in dobimo tudi to potrditev.
Zakaj ravno modern? Kaj ima ta stil, da raje koreografiraš kot na primer za show ali jazz?
Kot plesalka sem bila vedno bolj modernistka. Sicer sem kot plesalka pri Mitji Popovskem in Mojci Uršič začela s showom/jazzom, vendar smo z Mitjo kmalu začeli raziskovati modern. Kasneje v moji karieri, pa sem kot plesalka delala res izključno sodobni ples in modern, z osnovo baleta. Torej to mi je blizu in tudi najraje koreografiram ta stil, saj dopušča veliko svobode in kreativnosti.
Kako se lotevaš ustvarjalnega procesa plesnih točk? Imaš kak poseben “sistem”?
Načeloma pridem najraje v dvorano brez vnaprej pripravljenih “idej”. Včasih imam v mislih glasbo, ki jo želim preizkusiti s plesalcem, včasih pa tudi tega ne. Res sem rada v trenutku in mislim, da to čutijo tudi moji plesalci. Vedno jih opozorim, sploh če z menoj delajo prvič, da ustvarjam sproti in da je to skupni proces. Ko imam izbrano glasbo, je lažje in takrat res začnem definirati korake. Motivirajo me plesalci in njihov karakter, potem pa poskušam iti s tokom. Oni sledijo meni, jaz pa njim. Velikokrat se mi zgodi, da je 2 minuti in 15 sekund za solo točko premalo, da bi izrazila njihovo znanje in svoje ideje. Zato si v prihodnosti želim delati daljše točke, kjer se lahko bolj poglobimo v občutke.



Kako bi opisala svoj odnos do plesalcev?
Moj odnos je zelo oseben in individualen. Hitro začutim plesalce oziroma njihovo energijo in moram reči, da mi hitro prirastejo k srcu. Vsak med njimi je unikaten in želim, da se tega zavedajo. Že tako je preveč primerjanja med njimi, in kar lahko naredim kot trener je, da jim nudim varen prostor izražanja in zavedanje, da so dovolj prav takšni, kot so. Seveda jih spodbujam k napredku in želim, da dosežejo svoj potenical, v prvi vrsti pa jim povem, naj verjamejo vase. To je v plesu zelo pomembno, sploh če želijo biti v tekmovalnem svetu. Brez samozavesti ni ničesar. Zato je moj odnos do njih pomemben, seveda pa tudi odnos plesalca do samega sebe. Tam se vse začne.
Kakšna si kot trenerka? Zahtevna, stroga, čustvena, perfekcionistka?
Če se navežem na prejšnji odgovor, bi rekla, da sem v prvi vrsti prisotna trenerka. Torej čim bolj v trenutku občutka. Hitro začutim prostor in potem izhajam od tam. Seveda sem zahtevna in vedno jih ženem naprej, ampak bi rekla, da najprej izpostavim dobro stvar, šele nato sledi kritika oz. možnost izboljšav. To se obrestuje, vsaj pri meni. Besede perfekcionizem ne maram, saj se za njo skriva veliko pasti. Menim, da je popolno nekaj, kar je nepopolno, posebno, samosvoje. Res se mi zdi, da živimo v svetu, kjer je veliko ”klonov” oziroma vzornikov. Meni so od nekdaj bolj zanimi unikatni ljudje in plesalci, zato to spodbujam. Seveda morajo za tehnično pravilno izvedene elemente veliko trenirati in le to zahteva določeno mero “perfekcije”, ampak še vedno sem mnenja, da je veliko maneverskega prostora, kako se kaj izvede, prav tako pa je tudi vsako telo anatomsko gledano drugačno, zato se mora plesalec res ”igrati” s svojimi telesnimi sposobnostmi in iskati svojo pot izvedbe. Če se zataknejo pod pojem perfekcije, ne pridejo daleč. Postanejo togi in imajo nerealne predstave o njih samih.
Mnogi smo te poznali še kot uspešno tekmovalko, solistko. Kaj je tebi najbolj ostalo v spominu iz teh časov?
Uf, ja. To obdobje se mi zdi že zelo daleč nazaj, vendar zdaj prek plesalcev včasih podoživljam občutke. Kot mlada tekmovalka sem bila izjemno ambiciozna in prepričana sama vase. Veliko sem trenirala in rada sem nastopala, tekmovala. Bila sem zelo usmerjen otrok, z jasnimi cilji. Takrat mi je to ustrezalo, zdaj pa mi je pot veliko pomembnejša od cilja. A morala sem dorasti in ozavestiti to idejo. Prej so mi bili rezultati seveda pomembni, zato res lahko navežem na moje zdajšnje plesalce in njihove tegobe. Poskušam jim samo predstaviti, da se življenje plesalca ne konča z naslovom svetovnega prvaka, ampak se tam pravzaprav šele začne. Zato bi rekla, da so mi tekme dale ogromno samozavesti, rutine in potrditve, ampak sem jih hitro prerasla in kmalu iskala druge možnosti, kje še lahko plešem. Zato sem začela delati razne projekte in kasneje tudi začela plesati v ansamblu v Nemčiji, kjer sem res lahko dojela pojem plesalca.
Kar nekaj časa si živela v Nemčiji in delala kot plesalka. Nam poveš kaj iz tega obdobja življenja?
To je bilo obdobje fizične in spiritualne rasti. Res sem izkusila, kaj pomeni biti zaposlen kot plesalec. Delovnik od 10h do 18h samega plesa (seveda s pavzami). Kakšne stvari so ti všeč, vendar kot povsod se najdejo tudi manj prijetni trenutki. Muzikalov na primer res nisem imela rada, haha, ampak to vzameš to v zakup. In se veseliš drugih projektov. Jaz sem se najbolj veselila eksperimentalnih projektov, ali pa ko smo plesalci lahko sami ustvarjali svojo predstavo (to je bilo enkrat v sezoni), to so bili res
lepi trenutki. Drugače pa smo imeli enega glavnega koreografa, ki je delal večino predstav, nekajkrat na leto pa so prišli gostujoči koreografi in tega smo se zelo veselili.
Po treh sezonah, sem imela dovolj tega načina življenja, imela sem tudi velik problem s hrbtom, zato sem se odločila, da imam dovolj te oblike plesa. Še eno leto sem ostala v Nemčiji in delala samo projekte, kar mi je dopuščalo več svobode in poglobitev vase, prav tako pa sem šla na večmesečno plesno ekspirementalno izobraževanje, kjer sem osvojila veliko novih znanj. Predvsem je bila to pot k sebi.
Delo plesalca je čudovito, vendar naporno in predvsem celostno. S tem mislim, da ples nosiš v sebi tudi, ko ne plešeš. Razmišljaš o kritikah, ki ti jih je dal direktor, vedno znova hočeš biti boljši, kot na prejšnji predstavi in veliko pričakuješ od sebe. Stalno si torej pod notranjim in zunanjim drobnogledom. Meni je ustrezalo za določen čas, vendar se zdaj nikakor ne bi vrnila nazaj. Odplesala sem svoje, zdaj pa sem zelo vesela v novi vlogi koreografa in trenerja. Našla sem popolnoma drugo motivacijo in zadoščenje.

Kako je padla odločitev, da se vrneš v Slovenijo in da prevzameš delo trenerke, koreografinje v Kazini?
S partnerjem sva vedela, da ne bova za stalno živela v tujini. Oba sva vezana na Slovenijo in družino. Ko je prišel čas, da sva imela dovolj tujine, sva se preprosto vrnila. Jaz sprva nisem vedela, da se bom vrnila v Kazino, ampak stvari so se počasi začele odvijati v to smer. Ko sem prišla nazaj v Slovenijo, sem bila še vedno kar aktivna plesalka in delala pri projektih tako doma kot v tujini, potem je bilo
tega vedno manj in vedno boljše sem se počutila v vlogi trenerke, koreografinje. Res uživam v teh drobnih momentih in vsakodnevnih treningih s plesalci. Dajejo mi smisel in zadoščenje. Njihove očke zadovoljstva ob uspešnem treningu mi veliko pomenijo. Biti trener je res čudovit poklic, vendar to lahko rečem šele zdaj, na tej stopnji, ko sem tudi izkusila poklic plesalca. Kazina pa je bila moj začetek in res sem vesela, da lahko nadaljujem tukaj svojo pot izražanja.
Kako je delati ob plesnih učiteljih (Mojca, Mitja), ki so bili tudi tvoji plesni učitelji, zdaj pa ste vsi v teh vlogah? Kakšen je zato odnos?
Imamo zelo lep odnos in spoštovanje drug do drugega. Začela sem ko asistentka Mirjam. Pravzaprav nisem bila nikoli njena plesalka (vedno me je učil Mitja oziroma na samem začetku Mojca), zato se je najin odnos začel graditi postopoma in na drugačen način kot z Mitjo, s katerim sem bila bolj čustveno vpletena. Mislim, da smo dobra ekipa ter se zavedamo prednosti drug drugega, zato nas gotovo čaka še lepa skupna pot.
Kaj še počneš poleg plesa? Katere stvari te zanimajo, navdušujejo?
Rada berem, predvsem pa sem rada v naravi in sama s sabo. Delo na sebi se nikoli ne konča, zdaj ko sem mama, pa je to sploh druga dimenzija. Zato si rada vzamem čas za meditacijo ter čas z mojim možem in družino. Tam se umirim in najdem ravnovesje.
Bi rekla, da se je tvoj odnos do otrok spremenil odkar jih imaš tudi sama?
Ne bi rekla, da se je zato spremenil odnos. Že preden sem postala mama, sem dobila potrditev, da imam materinsko energijo, kar koli že to pomeni. Spremenil pa se je moj odnos do življenja in vrednot. Še toliko bolj mi je pomembno, da sem pristona. Otroci te res spravijo v moment in nas lahko veliko naučijo, če si le dovolimo prisluhniti.
Avtorica: Eva Mrhar

Larisa in Andreja, kombinacija za svetovni vrh
13-letna Larisa Kodrič je v začetku septembra na Poljskem postala svetovna prvakinja med street dance show mladinkami. Po izjemnem uspehu smo na pogovor povabili njo ter trenerko in koreografinjo Andrejo Gujt Vakselj.
Larisa, kakšni občutki so te navdajali, ko si stala na najvišji stopnički svetovnega prvenstva in poslušala slovensko himno?
Larisa: Občutek sem imela, kot da sanjam. Še danes se ne zavedam povsem, kaj sem dosegla.
Andreja, kako si ti spremljala te trenutke?
Andreja: Iskreno sem bila vesela zanjo, za naju, za ves poplačan trud in vloženo delo.
Sta že med samo tekmo pričakovali visoko uvrstitev? Kakšna se vama je zdela konkurenca?
Larisa: Konkurenca se mi je zdela zelo močna, tako da nisem pričakovala tako visoke uvrstitve.
Andreja: Na nobeni tekmi raje ne pričakujem ničesar, tudi če se zavedam, da je točka kvalitetna in plesalec prav tako. Ni vedno nujno, da so ocene temu primerne. Bilo je veliko stresa, saj so tekmovalke med polfinalom in finalom pustili čakati povsem do trenutka, ko je bil na vrsti njihov finale. Da si v finalu, si izvedel, tik preden si šel na oder. Konkurenca je bila dobra in številčna, se je pa poznalo, da je tekma potekala takoj po poletnih počitnicah, saj je bila fizična pripravljenost plesalk slabša. Nama jo je res uspelo obdržati na dobri ravni, tako da je Larisa pravzaprav prvič vse tri runde odplesala zelo močno.



Ocene so pokazale, da so bili sodniki res enotni v tem, da je bila Larisa najboljša, kar je na plesnih tekmovanjih redko in zagotovo prav poseben dosežek. Kako bi komentirali same enice in eno štirico?
Andreja: Za ocene sem izvedela šele malo po razglasitvi, ker sem bila vmes res prisotna v trenutku. Pogled na ocene je naredil celoten proces še bolj poseben in ponosna sem na naju, saj pomeni, da je Larisa res izstopala.
Larisa: Tudi mene so po razglasitvah najbolj razveselile ocene, saj se mi to še ni zgodilo. Noro!
Kako sta prišli do ideje za točko? Je katera velika ljubiteljica kave ali je “coffee shop” nastal iz kakšne druge zamisli?
Larisa: Zelo rada imam Starbucks in tako je Andreja prišla do zamisli.
Andreja: Njeno mami sem vprašala, kaj ima Larisa zelo rada, ker rada izberem teme, ki so plesalcem blizu. Povedala mi je, da ji je popularna kavarna zelo všeč in tako sem prišla do ideje za točko, začela raziskovati glasbo in razvijati zgodbo.
Andreja, kako je videti ustvarjanje takšne točke? Je celotna koreografija zgolj tvoja domena ali ustvarjata tudi skupaj, preizkušata različne možnosti gibanja?
Andreja: Običajno izhajam iz idej, ki jih dobim in se o njih pogovorim s plesalci – ali jih čutijo ali ne. Ko temo potrdimo, pride do procesa izbiranja glasbe, kar včasih traja tudi po nekaj dni, saj res hočem da tudi glasba govori sama zase, da je čim bolj raznolika, nepopularna in da je čim manj teksta, torej posnetega govora, ki nakazuje zgodbo. Nato izberem rekvizit, ki je pri street disciplini pomemben del točke. Ne sme zgolj stati zraven, medtem ko plešeš, ampak da ga je treba dejansko uporabiti. Sama naredim okviren glasbeni miks, ki ga potem mož še nadgradi in začnem delati koreografijo. Včasih po delih, ki so vmes, včasih od začetka, odvisno, kako čutim. Tudi izbira kostuma je pomembna, tako da ti tudi to raziskovanje vseh možnosti vzame kar precej časa. Ampak, če je točka na koncu tako, kot si si jo zamislil, in plesalec z iskricami v očeh odpleše tako, kot da je del njega, je cilj dosežen in izvedba pristna. Vedno jim pravim, da je lahko zgodba pristna in dobro odplesana samo, če jo čutijo oziroma se vanjo vživijo.
Larisa, zakaj ti ustreza street dance show disciplina? Morda ravno zaradi zgodbe, rekvizitov?
Larisa: Ker se lahko vživim v vlogo. Lahko bi rekli, da je podobno kot igralstvo, samo da zraven še plešeš.


Kako dolgo že sodelujeta pri skupnih točkah in kako bi opisali vajin odnos?
Andreja: Larisa je začela plesati pri meni še pri nedopolnjenih osmih letih, zato smo morali paziti, ker pri tej starosti plesalci pri PZS še ne smejo tekmovati, ona pa je bila v skupini, s katero smo tekmovali. Solo tekmovanja je izbrala že zelo kmalu in prepričana sem, da ji je to dalo dobro podlago. Kljub temu da je vedno najmlajša v skupini, se to nikoli ni poznalo pri njenem gibanju. Je zelo talentirana in mislim, da lahko v plesu še veliko doseže. Imava čudovit odnos in verjetno je to tudi razlog, da vsa ta leta z veseljem sodelujeva.
Larisa: Tako je, v Kazini pri Andreji sem že 6 let in pol, street plešem zadnjih 5 let. Najin odnos je bil vedno zelo dober.
Larisa, opiši Andrejo s tremi besedami.
Larisa: Prijazna, stroga, delavna.
Andreja, zdaj pa ti opiši Lariso s tremi besedami.
Andreja: talentirana, vztrajna, delavna.
Delavnost je torej vajina skupna točka. Za vama je kar nekaj ur, pravzaprav mesecev trdega dela. Že razmišljata o prihodnosti in naslednjih koreografijah ali potrebujeta čas, da sploh ponotranjita, kaj vama je skupaj uspelo?
Andreja: Pravzaprav sva se že na Poljskem začeli pogovarjati o točki, ki bi jo ustvarila zanjo letošnjo plesno sezono. Teme še nimava, sem pa prepričana, da se bova o njej kmalu pogovorili. Mislim, da se še ne zavedava, kaj sva dosegli. Nama je bilo najbolj pomembno, da gre na oder uživat. To je bil vedno stavek, ki ga je od mene slišala, preden je šla plesat točko.
Larisa: Takoj, ko bo Andreja rekla, začneva! O idejah že razmišljam …
Avtorica: Eva Mrhar


Vesna Grandeš pred popping workshopom: "Zadihajte in sprejmite neznano"
6. marca 2022 v Kazini gostimo Vesno Grandeš, ki bo s plesalci delila svoje znanje poppinga. Ker gre za tehniko, ki jo obvlada manj plesalcev, smo jo povabili na pogovor, da bolje spoznate njo in ta stil plesa. S svojo iskrenostjo in direktnostjo je navdušila že pri pogovoru, tako da se resnično veselimo, kaj vse nam bo pokazala na workshopu.
Popping je urbana plesna tehnika, ki jo, vsaj v Sloveniji, obvlada manj plesalcev. Zakaj je tebi popping postal tako všeč?
Popping je ulični plesni stil, ki temelji na funk glasbi. Sprva me je k temu stilu vlekla prav glasba. Na začetku P funk iz zahodne obale, kasneje pa G funk, future funk ter breakbeat in elektro, ki jih rada poslušam in nanje plešem še danes. Kot najstnica sta me filma Flashdance in Breaking in the late 80s navdušila, da sem s prijatelji iz šole ustvarila plesno skupino. Gledala sem veliko MTV-ja, takrat še na VHS kasetah (to je bilo še v 80. letih). Nekje v 90-ih so glasbeni šovi prišli tudi na hrvaško televizijo, s čimer sem obogatila svoj plesni vokabular. Oponašala sem gibe Jamesa Browna, Janet Jackson, Kate Bush, Bobbija Browna, pa vse tja do “All that Jazz”.
Ko sem leta 2003 prišla v London in prvič zares izkusila zabavno plesno industrijo, sem želela postati čim bolj vsestranska plesalka. Želela sem biti tudi učiteljica. London v teh letih je bil res pravi kraj za to. Preizkusila sem ogromno različnih stilov in učiteljev ter se na koncu našla pri Fredu Realnessu, ki je učil funk. Predvajal nam je skladbe skupine Cameo in moje telo so spreletele nore senzacije. Fantje in dekleta, ki so plesali na te beate, so bili videti tako samozavestni. Njihova tehnika in kontrola telesa sta me povsem navdušili.
Popping zahteva ogromno discipline, treninga, tudi potrpljenja. Kako to približati otrokom in mladim, da jim je učenje zanimivo?
Popping je kot balet. Enake vaje, disciplina, podoben odnos do resnosti treninga. Je pa to nujna tehnika za vsak plesni stil. Ko sem res poglobiš v bolečino in užitek tega stila, si zasvojen. Opazovati svoje telo, kako se spreminja v tako močno orodje, je zelo razburljivo.
Po letih izkušenj dela z mladimi lahko rečem, da je za učenje tega stila ključno, da učitelj zna trening narediti poučen, a hkrati dovolj zabaven, da si plesalci želijo še več. Stil ni enostaven ne za plesanje ne za učenje. Dolgočasno je stati 20 minut pred ogledalom in krčiti mišice v različnih položajih ali izvajati iste ponovitve po 200-krat. Imam svoje prijeme in metode, kako to narediti zanimivo. Veliko sem trenirala z Američani in Azijci, še vedno sem aktivna prek Zooma v naši online trenerski skupnosti. Veliko uporabljam vizualizacijo, pripovedovanje zgodb, delo v parih, prostorske igre in raznolike muzikalične naloge, da je trening zanimiv in vedno v izziv.


Veliko si študirala v tujini. Kdo so bili učitelji, ki so tebi dali največ?
Nisem želela ubrati tipične poti, hoditi 3 leta na akademijo in postati “copy paste” plesalka, ki bo takšna kot vse ostale iz iste institucije. Ne želim reči, da je to narobe, samo, da to pač ni bilo zame. Sem zelo radovedna, želela sem preizkusiti različne institucije, učitelje in pionirje ter sama odkriti svoj stil. Od nekaj je bil moj fokus bolj na tem, da bom dobra v učenju in podajanju znanja, ne samo dobra plesalka, kar sem opazila vsakič, ko sem bila na kakšnem dolgočasno vodenem treningu. Najraje sem imela bolj intenzivne programe, kjer sem bila lahko 5 dni ali več z ljudmi kot so Akram Khan, Alvin Ailen, Wim Wandekeybus, Jasmin Vardimon, Batshev … Moja mentorica Vivien Bridson mi je veliko pomagala pri drži in samozavesti. Pri uličnih stilih je moj velik mentor Fred Realness, zaradi katerega so se moje učiteljske sposobnosti razvile na povsem novi ravni. Zelo rada sem se učila tudi od Grega Campellocka Jr in Kendricka Sandyja, zadnje čase pa sem zelo aktivna na online srečanjih z Dokyunom Kongom. Zelo me inspirira moj plesni partner Anis in najin novi plesni projekt Fit Kultura.
Kako bi opisala urbano plesno sceno v Zagrebu?
Vedno, ko govorim o hrvaški plesni sceni, gre lahko kaj narobe (smeh), zato že vnaprej opozarjam: to je le moje mnenje in moja izkušnja. Ko sem se leta 2011 vrnila iz Londona, sem opazovala in si mislila: “Moj bog, kaj ti ljudje počnejo?!” Na facebooku sem postala slavna po svojem stavku “You are not hip hop!” (v prevodu “Ti nisi hip hop!). Saj veste, da ljudje ne marajo resnice, če se najdejo v njej. Tako sem postala lokalna sovražnica in junakinja. Na YouTubu sem imela komični šov Out Moves, samo 5 epizod, a energija, ki se je zgrinjala name, je postala izredno negativna. V šovu so se znašli tudi kakšni Slovenci, haha.
Ko zdaj gledam nazaj, lahko rečem, da sem zelo zrasla. Še vedno si upam reči, da nekaj ni hip hop, ampak to več ne izhaja iz neke frustracije. Zelo mi je bilo všeč obdobje med 2014 in 2017 na Hrvaškem, to je bil čas novih povezav, skupnosti, hip hop teater je bil rojen, festival Streetforma je zelo spremenil percepcijo hip hop in komercialne scene. Leto 2018 je bilo težko, vodenje plesne šole, ki ni bila komerciala kot velika večina, je bilo zelo zahtevno. Prepričati komercialne plesalce, da so osnove pomembne, da je moje učenje kvalitetno … Morala sem se vprašati, kaj je narobe, zakaj so moji klasi prazni. Odgovor je bil v meni. Tako sem postala bolj kreativna, iznajdljiva v iskanju načinov, kako hip hop in popping tehnike predstaviti širši množici. Takoj, ko sem se začenjala spreminjati, se je začenjala spreminjati tudi scena okoli mene. Ključno je sočutje. Vse se spreminja. In to je dobro.
Zdaj se mi zdi, da spet prihaja neki novi val plesalcev. Moji funk klasi so polni, žal tega ne morem reči za locking, ta čudoviti stil, ki je tako podcenjen. Ko mi je Željko Božić povedal, koliko so slovenski plesalci mesečno pripravljeni plačati za treninge, sem bila osupla. To je trojna cena od te, ki jo imamo mi. Ples kot poklic na Hrvaškem še ni priznan in spoštovan. Veliko je odvisno od tega, koga poznaš. Avdicije so večinoma samo PR orodje. V tem trenutku je tudi bolj malo dogodkov.
Vsak plesalec v plesu najde nekaj svojega. Kaj tebe drži, da že toliko let vztrajaš z njim?
Ples je del mene, je tisto, kar najbolje poznam. Rada delam z otroki, a finančno gledano ne morem preživeti s stili, ki jih učim. Tako bi ples bolj označila za hobi, ne za mojo službo ali moje življenje. Lažje je, če razmišljam tako. Nič pričakovanj, samo ljubezen do plesa.
Si tudi koreografinja, organizatorka, plesna sodnica … Katera vloga ti je najbolj pri srcu?
Zelo zelo rada organiziran dogodke, to imam po očetu. Vso to jugoslovansko bratstvo in enotnost, četudi prisiljena in zlagana, me je kot otroka zelo ganila. Še danes imam rada občutek deljenja in povezovanja z različnimi ljudmi iz različnih ozadij. Vedno uživam tudi v koreografiranju. Osebno pa ne maram preveč športnih plesnih tekmovanj, tako da je vloga sodnice zame vedno nekoliko dvorezen meč.
Lahko morda še kaj poveš o Željku Božiću, ki ga kar dobro poznaš? Sta si v čem podobna?
Tudi Željko je bil nekoč na moji “ti nisi hip hop” listi (smeh), a ko sem skozi leta opazovala njegovo transformacijo kot človek in kot učitelj, me je resnično navdihnil. Vedno sem si želela plesati z njim, in ko me je poklical za sodelovanje, sem si samo rekla “Končno!”. Z njim si želim še več delati. Tiste nenavadne in vizualne stvari. Mislim, da danes razmišljava veliko bolj podobno kot nekoč.
Kaj lahko plesalci pričakujejo od tvojega workshopa v Ljubljani?
Kot prvo, ne pričakujte, da boste v enem dnevu poppali kot Kid Boogie ali plesali kot Kinjaz Crew. Kar pa se bo zgodilo, je naslednje: vaši možgani bodo ustvarili nove povezave, vaše telo bo odkrilo nove senzacije, mišice, groove in ideje za gibanje. Šli boste v svoje telo in se naučili, od kje izvira kontrola ter kaj morate narediti za boljšo povezavo med umom in telesom.
Naučili se boste nekaterih vaj in orodij, ki jih boste lahko s seboj vzeli na nadaljnji trening. Učitelji bodo dobili ideje, kako bolje trenirati svoje učence in kako popping tehniko vključiti v lastni stil. In ko bo težko ter si boste mislili, da ne zmorete, da ta stil ni za vas in da vam to ni všeč, boste v tistem trenutku, ta notranji glas utišali. To je vaš ego. Zadihajte in sprejmite neznano. Naj vam bo vsake toliko neudobno. Samo tako rastemo.
Avtorica: Eva Mrhar
Na workshop se prijavite na >>tej povezavi<<


