Z besedo o plesu Archives - Page 4 of 4 - Kazina

Diana in Iztok Močnik: "Ples je vrsta sprostitve, v njem se uživa"

Diani in Iztoku je pri njunih 60-ih petkov večer v Kazini že več kot 10-letna rutina. Uživata na tečaju družabnega plesa, kjer sta našla prave prijatelje, s katerimi se družita tudi izven dvorane. Za njuno navdušenje je v veliki meri odgovoren učitelj Danijel Mišon, ki že toliko let skrbi, da so vaje zabavne, poučne in sproščene. Povabili smo ju na pogovor, da nam opišeta svojo plesno zgodbo in povesta, kako je ples v zrelih letih postal del njunega vsakdana.

Kako se je začela vajina plesna pot v Kazini?

Diana: Kar nekaj časa sem si želela na kakšen plesni tečaj, da bi obnovila in morda nadgradila tisto osnovno plesno znanje, ki sem ga dobila v šolskih letih in je s časoma kar izpuhtelo. Zato sva tudi plesala vedno redkeje, saj Iztok ni maral plesati fokstrota na večino glasbe. Moja ideja o plesnem tečaju mu sprva ni bila prav nič všeč, izmikal se je kar nekaj časa, vse dokler ni nastopil ključni dogodek – nezadržno se je namreč bližal sinov maturantski ples in s tem ples s starši. Spomnila sem se valete, kjer nama s sinom valček nikakor ni šel in kjer sem spoznala, da je zame ples s sinom problem, ali da se izrazim sodobno – izziv. Nisem znala vseh slik, sin pa tudi ni bil tako suveren, da bi lahko vodil. Hotela sem se naučiti plesati angleški valček tako, kot se to sedaj uči mladino, da bova s sinom lahko vsaj približno gladko odplesala ples za starše. To je bil pa tudi za Iztoka dovolj tehten argument za vpis v plesno šolo.

Po opravljenih treh tečajih sem bila mnenja, da znava dovolj, da lahko pleševa in zato lahko nehava hoditi na tečaje. Vendar je takrat Iztoku ples šele postal všeč in ni hotel odnehati. Tako sva nadaljevala in še vedno vztrajava.

Iztok: Res je, kar pravi Diana, da na začetku nisem kazal kakšnega posebnega navdušenja, da bi se prijavil na tečaj. No, kasneje, ko so stvari stekle, pa sem prišel, kakor bi rekli “na okus”.

Sta že kdaj prej v življenju plesala ali imela plesu podobne hobije?

Diana: Razen tečaja v osnovni šoli ter priprave na maturantski ples se nisem posebej ukvarjala s plesom.

Iztok: Tudi jaz sem obiskoval plesni tečaj še v času osnovne šole, ko smo se morali vsi malo izobraziti v tej smeri. Kasneje sem obiskoval sicer kratek čas plesni tečaj pri Jenku kot večina v tistem časa. Občasno smo obiskovali kakšne plesne dogodke, kjer se je odvijala živa glasba npr. v Močilniku na Vrhniki, v festivalni dvorani, pa tudi kakšna veselica je bila vmes.

Kako bi opisala Danijela kot osebo in kot učitelja?

Diana: Imela sva srečo in našla pravega učitelja! Vedrega, polnega energije, potrpežljivega in obzirnega do naših napak. Zelo mi je všeč njegov način učenja, ki ne zahteva izvajanja posameznik slik v določenem vrstnem redu, po možnosti še cela skupina enako, ampak pač po občutku, po svoji želji, bolj podobno plesu nekje izven plesne šole.

Iztok: Mislim, da je Dani vzrok, da sva nadaljevala s tečajem. Ko sva obiskovala tečaje nižjih stopenj, smo večkrat po koncu tečaja še kakšno rekli na temo plesa. Dobil sem občutek, da je Dani zelo prijetna in pozitivna oseba. Deluje zelo sproščeno in se trudi vzpostaviti prijetno vzdušje tudi med plesnimi vajami, na način, da je ples zares vrsta sprostitve, v kateri je potrebno uživati.

Kaj vama je najbolj všeč na vaših plesnih uricah? Kaj vaju drži v Kazini že toliko let?

Diana: Prijateljstvo, dobra družba, pozitivna energija, dobra glasba, veselje in seveda ples … Srečna sva, da sva v Kazini poleg učenja plesa našla tudi prijatelje. Tako je priti v petek zvečer v Kazino postal že ritual, ki se ga veselim in je lep zaključek delovnega tedna in krasen začetek vikenda. Sploh pa raziskovalci pravijo, da je ples ena od najboljših aktivnosti, ki preprečuje demenco, kar tudi ni zanemarljivo.

Iztok: Razen tega, kar sem že povedal, so se med nami stkale lepe vezi in prijateljstva, tako da se občasno dobivamo tudi izven plesnih vaj. Seveda so petkovi plesni večeri prava sprostitev ob zaključku delovnega tedna.

Kako ste stkali tako lepe vezi z ostalimi pari iz tečaja?

Diana: Že takoj ko sva prišla v našo klubsko skupino, sva začutila prijetno in sproščeno vzdušje. Takrat je bilo najino znanje precej manjše od znanja drugih v skupini in hvaležna sva bila, da nama je Dani potrpežljivo kazal korake, ki so bili za naju novi, za vse druge pa že znani, pa so jih kljub temu potrpežljivo ponavljali skupaj z nama. Kar hitro smo se povezali in med nami se je razvilo pravo prijateljstvo.

Kako pa plesno druženje vpliva na vajino partnersko zvezo?

Diana: Ples in naša plesna druženja so priložnost, ko se skupaj ukvarjava z dejavnostjo, ki je obema ljuba in naju veseli, poleg tega pa se še naučiva nekaj novega.

Iztok: Ker oba v plesu uživava, je to še dodatna vez med nama.

Bi morda delila kakšen vama še posebej ljub plesni spomin?

Diana: Rada se spomnim našega prvega nastopa na Kazinini zaključni prireditvi, ki je bil v Operi. Pravzaprav ne vem, kako da sem sploh pristala na sodelovanje, saj imam pred nastopi hudo tremo in se jim izognem, če je le mogoče. Dani nas je neopazno in brez pritiska pripravljal na nastop, ampak ko se je prireditev začela približevati, sva plesala tudi doma. Na prireditvi smo bili zadnji na vrsti, zato smo imeli možnost spremljati nastope pred nami. Takrat me je šele pošteno zaskrbelo… Videla sem vse odlične mlade plesalce, državne, evropske in svetovne prvake, njihove dih jemajoče koreografije  ter njihovo čudovito, prefinjeno gibanje. In seveda sem se vprašala, kaj sploh počnem tam. No, naš nastop smo izvedli dobro in poželi lep aplavz. Po vseh vrhunskih nastopih pred nami verjetno zato, ker smo si s svojim znanjem sploh upali na oder. Ampak kakorkoli, bila sem presrečna.

Iztok: Spomnim se poročnega praznovanja, ko sva na eno ne prav tipično glasbo za valček (kot npr. Delailah – Tom Jones) plesala prav dunajski valček. Kmalu po začetku sva ostala sama na plesišču in seveda odplesala do konca. Bila sva nagrajena z aplavzom, pa tudi orkester naju je pohvalil, tako da sva važno odkorakala s plesišča.

Vama je kateri od plesov posebej blizu, ga najraje zaplešeta?

Diana: Rada imam angleški valček, tango, sambo, salso … Hmm, morda bi se ji lahko bolj posvetili.

Iztok: Jaz ne bi izpostavil nobenega plesa posebej. Rad plešem vse plese, ker mi ritem ne dela težav, pa tudi spomin mi zaenkrat kar dobro služi.

Se udeležujeta tudi plesov, ki jih Danijel organizira v Kazini (valentinov, novoletni, pustni …)? 

Diana: Danijevih plesov se udeleživa, če le moreva. Zame je to prijetno srečanje prijateljev ob glasbi, plesu in dobrem prigrizku. Dani tudi vedno poskrbi za kakšno plesno popestritev, kjer se malo zabavamo in naučimo kaj novega.

Bi se strinjala, da je ples del splošne kulturne izobrazbe in razgledanosti človeka? Sta se morda že znašla v situaciji, kjer sta bila vesela in ponosna, da znata plesati?

Diana: Vsekakor se strinjam, da je ples del splošne kulture in izobrazbe in ob vsaki priložnosti, ko je mogoče plesati, rada zaplešem in sem vesela, da znam.

Iztok: To popolnoma drži. Na vsaki rojstnodnevni ali kakšni drugi zabavi med prijatelji, kjer je bila prisotna glasba, sva se zavrtela in požela kar veliko odobravanja. Zdaj naju že poznajo, tako da nama ples ne uide.

Avtorica: Eva Mrhar


LIANA IN MAKSIM MALI: "Ljubezen do plesa naju zbližuje"

Sestri Mali sta del Kazine že praktično celo življenje. 15-letna Liana pleše že 11 let, Maksim pa pri svojih 10-ih že 7. Zamenjali sta že veliko plesnih učiteljev in iz majhnih deklic, zaljubljenih v ples, zrasli tudi v uspešni tekmovalki, zelo delavni in polni motivacije.  Vseh njunih dosežkov sploh nima smisla naštevati, naj povemo samo, da sta zbrali že lep kupček medalj iz državnih in svetovnih prvenstev. Z njima smo se pogovarjali o njuni sestrski vezi, odnosu do plesa in delu s Kazinskimi učitelji. 

Kako si zdaj, ko morata obe trenirati doma, razdelita prostor in čas? Ali kdaj vadita skupaj?

 Liana: S tem nimava težav, ker imava različne urnike treningov, tako da tukaj ni nobenega problema, deliva si le računalnik. Velikokrat pleševa tudi skupaj ja, ampak to bolj za hec, kaj sestavljava in se malo zabavava. To, da imava obe radi ples, naju precej združuje.

Maksim: Meni je morda malo lažje delati on-line treninge doma, ker sem manjša in imam več prostora, uspe mi celo narediti kakšen skok ali akrobacijo. Liana pa samo iztegne nogo in razbije stropno luč v jedilnici (smeh) – to se nama je zgodilo med prvo karanteno. No, potem se je s treningi preselila v svojo sobo in zdaj vadi tam. Ampak še vedno ima predolge noge.

Maksim, kako je to, da je tvoja starejša sestra plesalka, od majhnega vplivalo na tvoj pogled na ples? 

Maksim: Zelo. Stara sem bila samo sedem dni, ko me je mami z vozičkom vlekla po stopnicah v centru, ko je šla po Liano na vajo. In tako je ostalo, praktično sem zrastla v Kazini. Cele dneve sem kot majhna plesala doma in poskušala oponašati Liano, imamo cel kup res smešnih video posnetkov. Ko sem bila stara pet let, sem si že zaželela svoj solo in čakala tako dolgo, da sem bila dovolj stara, da mi je Mirjam lahko naredila prvo koreografijo, želela sem biti čarovnica. Zame nikoli ni bilo ničesar drugega kot ples in Kazina … In tako je še danes.

Liana, kako bi opisala značaj od Maksim in kako to vpliva na njen ples?

Liana: Maksim je zelo energična, čustvena, nežna in zelo trmasta. In ko ji uspe vse to združiti v točki, jo je res užitek gledati. Trma ji sicer ni vedno v korist, jo pa vsi učimo, da jo obrača sebi v korist in tudi tukaj je že zelo napredovala. Ravno zadnjič sem jo opazovala, ko je vadila neki element in ko ni šlo vse tako, kot bi si ona želela (to pomeni vrhunsko in takoj), je bila reakcija že precej bolj mila, kot je to znalo biti včasih. Zelo, zelo sem ponosna, ko jo gledam na odru.

V katerih lastnostih sta si najbolj podobni?

Liana: Mislim, da sva obe zelo delavni, odgovorni, vztrajni in samostojni. Verjetno zato, ker sva bili tako vzgajani že od majhnega, nikoli ni nihče od staršev nič naredil namesto naju. Tudi glede šole sta nama že od prvega razreda dala jasno vedeti, da je to povsem najina odgovornost. S treningi in tekmovanji pa se to najbrž potem še razvije. Tako da v teh stvareh sva si res podobni. Imava pa precej različen temperament in načine spopadanja z določenimi situacijami.

Kaj pa so vajine največje razlike?

Liana: Bi rekla, da ravno to, temperament. Jaz sem bolj mirna, morda je zato videti, da sem tudi bolj resna, čeprav je zelo resna za svoja leta tudi Maksim, kadar je treba. Drugače pa je ona zelo zabavna, ji rečemo, da je naš družinski »klovn«, ker ji včasih padejo na pamet take dogodivščine, da nikomur ni jasno, od kod (smeh). Drugače pa, jaz na določene stvari odreagiram morda bolj mirno, Maksim pa …

Maksim: Ja, kadar mi kaj ne gre tako, kot si želim, se lahko kar precej razjezim sama nase. In takrat mi vsi rečejo, da sem zoprna. Ampak, zdaj se tega že vedno bolj zavedam in poskušam, da me stvari ne vržejo tako zelo iz tira. Pač taka sem, rada bi vse naredila zares dobro, ampak zdaj že vem, da včasih to ne gre takoj in počasi postajam bolj potrpežljiva. Liana pa je zelo potrpežljiva.

Liana: Ja, obe sva vztrajni, morda perfekcionistični, vse stvari želiva narediti ali res dobro ali pa raje sploh ne. A vsaka na drugačen način. Jaz se zaprem v svojo sobo in delam, Maksim pa potrebuje najprej nekaj časa, da jo jeza mine, potem pa tudi ona nadaljuje. Ampak odrašča in gre tudi to hitro na bolje.

Kako bi opisali Mirjam kot trenerko?

Liana: Mirjam je trenerka, ki zna iz vsakega plesalca potegniti tisto nekaj, kar nosi v sebi. Enostavno začuti, vidi, ve. Jaz uživam v vsaki točki, ki mi jo sestavi, v vsako da svoje srce, jaz pa se vedno znova trudim, da bi na odru pustila svojega. Vedno me je postavljala pred izzive, ki sem jih morala premagati. Ko sva sestavljali nove točke, mi je vedno dala elemente, ki jih nisem znala. Ko sem ji rekla »Ampak jaz tega ne znam!«, mi je vedno odgovorila »Se boš pa naučila, naštudirala, jaz vem da boš!« In sem. Tako je še danes, njeni treningi mi pomenijo vse na svetu. Zaradi nje vsako leto napredujem, rastem in se razvijam v plesalko, kakršna si nekoč želim biti. Mirjam ni samo moja trenerka, z leti je postala moja prijateljica, zaupnica in moj največji kritik. Je stroga in striktna, nobena napaka ji ne uide. Vsakič, ko odplešeš točko, je vedno nekaj, kar bi lahko bilo še boljše. Ampak, ko pa pride trenutek, ko ti zaploska in reče »Vau, brez besed sem!«, takrat pa resnično veš, da si naredil dobro in da si pripravljen. Vedno je verjela vame, da bom njene točke speljala tako, kot si jih je zamislila. Jaz pa sem vedno znova vesela, ko mi uspe stopiti na oder in ji dokazati, da lahko. Njej in sebi, seveda. In takrat sem res ponosna. Iz srca sem ji hvaležna za vse, kar danes sem.

Maksim: Se strinjam z vsem. Pri njej vedno veš, da če te pohvali, potem si res dobro naredil. Ker drugače najde vsako napako. Ne znam si predstavljati, da bi trenirala s komer koli drugim kot z njo. Že od majhnega sem pri njej in vse, kar znam, me je naučila ona.

Liana, kaj pa Mitja? Kako se razlikuje njegov pristop in čigav ti je bližje?

Liana: Mitja ima čisto drugačen pristop, način treningov, stil plesa. Težko ju sploh primerjam, niti tega ne bi želela. Z Mitjo zelo rada delam, mislim, da sem njegov stil že zelo dobro osvojila in se v njem super počutim, gotovo je on dodana vrednost ob vsej tehniki, ki jo plesalci prinesemo s seboj, ko pridemo v njegovo skupino. Moram pa priznati, da ta prehod zame ni bil tako lahek, saj kot pionirka nikoli nisem delala moderna in je bilo zame vse to precej novo. Zato se mi zdi, da bo tem generacijam pionirjev, ki prihajajo za mano, precej lažje, saj že sedaj v pionirski kategoriji delajo veliko moderna, tako z Mirjam, z Mitjo, s Petro in tudi s Tino. Celotna ekipa trenerjev z nami sestavlja neki mozaik, da nas gradi, vsak po svoje, da smo plesno tako oblikovani, kot smo. Meni je stil plesa, ki ga delamo v Kazini, izredno všeč in vesela sem dela z vsakim trenerjem, ki mi lahko da nekaj svojega. S tem se dopolnjujemo, tako plesalci kot trenerji.

Uživam v vseh formacijah, ki jih delamo pri Mitji. Včasih imam sicer med sestavljanjem občutek, da bi lahko bile bolj energične, vendar pa, ko vidim končni izdelek in ko je točka postavljena na oder, pa se me vsakič dotakne, vse so močne in čustvene ter vsaka nosi zgodbo in velik pomen. Seveda on sam to ve že od začetka, vidi sliko in vse mu je jasno. Me dekleta pa potrebujemo nekaj časa, da dojamemo, kaj nam je želel povedati. Glede samega pristopa treninga pa mi je mogoče malenkost bližje od Mirjam, ampak to v smislu, ker je drugače strukturiran in mi karakterno bolj paše.

Kako vama je na plesni poti pomagala Petra Zupančič?

Maksim: Petra je super! Odkar je prevzela balet, hodi veliko več deklet. Prej nam je bil balet kar malo dolgočasen. Petra pa ga z nami dela na način, da res vse rade hodimo in tudi trdo delamo. S Petro delam tudi preplesavanja in na teh urah res uživam. Zelo mi je pomagala, Mirjam pravi, da me je omehčala in tega sem vesela, ker se tudi z njeno pomočjo plesno lepo razvijam. Je mirna in nežna, ampak tudi striktna in zahtevna. Zdaj je postala mamica in vse že komaj čakamo, da se vrne nazaj.

Liana: Tudi jaz delam z njo preplesavanja in te ure mi res veliko pomenijo. Petra mi je dala ogromno, res ima nek poseben način, kako predaja svoje znanje. Na njenih treningih velikokrat delamo tudi improvizacije, kjer nas uči, kako iti sam vase in poiskati gib v sebi in iz sebe … To je super. Res nekako doživiš tisti »svoj« moment. Veliko, veliko me je naučila in res mi je v užitek delati z njo. Nekoč mi je rekla: »Liana, ti imaš v plesu še toliko za povedati … Toliko čustev in toliko zgodb«. Ta stavek se mi je zelo usedel v srce in velikokrat ga slišim. Hvaležna sem ji za vse.

Katere pa so še druge osebe, ki bi jih omenili kot pomemben del vajinega izobraževanja in uspeha?  

Liana: Zagotovo Tina Turk. Z mano preplesava vse moje koreografije in zelo mi je všeč njen stil plesa. Tudi drugače se zelo dobro razumeva, sva prijateljici in veliko ji lahko zaupam, občasno mi celo pomaga tudi pri razlagi fizike, hehe. Letos sva sestavili tudi eno modern koreografijo, ki mi je res zelo pri srcu, vložila je veliko truda v to točko in jo naredila tako, da je meni pisana na kožo.

Maksim: Tudi meni je Tina zelo pomagala pri koreografijah. Treningi z njo so zelo naporni, ampak koristni, včasih pa tudi zelo zabavni, ko se kaj pohecamo. Tina je zagotovo del mojega uspeha, zaslužna, da sem takšna, kot sem. Zdaj že nekaj časa nisem vadila z njo, ampak ko se dvorane končno odprejo, se veselim, da spet začneva.

Kateri del plesnega življenja vama je najbolj pri srcu – treningi, nastopi, tekmovanja, snemanja, kostumi …? 

Maksim: Meni vse to. Uživam, ko se pripravljamo na tekmovanja, rada imam naporne in intenzivne treninge. Pa tudi,  ko pride šivilja in imamo kostumske probe, ko se z dekleti urejamo in mažemo za tekme in nastope … Vse to. Pogrešam in komaj čakam, da se vse spet začne.

Liana: Jaz imam rada tekmovanja. Adrenalin, ki ga čutiš predno stopiš na oder, pa naj gre za tekmo ali pa pač samo nastop ali produkcijo. Vedno je prisoten. Enostavno sem rada na odru. Se mi zdi, da so zaradi tekem tudi treningi drugačni in bolj ciljno usmerjeni, več narediš, hitreje napreduješ. Pa drugi strani pa imam rada tudi počitniške treninge in klase, ki jih delamo brez kakršnegakoli pritiska … Kjer pač samo plešeš. Tudi iz te svobode veliko potegnem in vsakič zrastem.

Ampak, plesa brez tekmovanj in nastopov si nekako ne predstavljam. Trening v dvorani, kjer plešeš samo sam s sabo in s svojim trenerjem, pač nikoli ne bo mogel nadomestiti nastopa pred občinstvom. Letos pa nam je zaradi situacije s korono vse to odvzeto. Na odru smo stali dvakrat, januarja in februarja na pokalnem turnirju, potem pa je bilo vsega konec. Nekdo, ki ne pleše, tega ne more razumeti. Če plesalcu odvzameš oder, nastop in priložnost, da se pokaže, je to nekako tako, kot bi ptici porezal krila.

Je še kdo iz vajine družine plesalec ali pa je plesal v preteklosti?

Liana: Oba najina starša plesala. Mami je plesala hip hop, oči pa latinskoameriške plese v Kazini. Ampak nihče od njiju se s plesom ni ukvarjal tako, kot se s plesom ukvarjava midve z Maksim. Ples je najino življenje, mojima staršema pa je bil bolj hobi.

Maksim: Moram še dodati, da oči velikokrat z mano popleše v dnevni sobi, res se zabavava in super pleše!

Kdo je vajina največja opora, ko stvari ne grejo, kot bi želeli?

Liana: Če govorimo o plesu, so to Mirjam, Petra in moja mami. Tako na splošno pa je moja največja opora definitivno mami. Seveda tudi oči, oba starša sta velika opora, ampak z mami je nekako drugače. Vedno mi stoji ob strani, ko gre kaj narobe in daje najboljše in najbolj razsodne nasvete. Ko me kaj teži, še vedno pokličem najprej njo. Zelo sem hvaležna, da imava tak odnos. V bistvu so mi v oporo vsi bližnji, ki jih imam rada, vsak na svoj način, tudi moj fant in včasih prijateljice. Ko odrastem pa je ena od mojih največjih želja tudi ta, da bova lahko imeli z Maksim res dober odnos in da bo tudi ona moja velika zaupnica.

Maksim: Tudi moja največja opora je mami. Kljub temu da svoja čustva rada zadržujem zase, če je kaj narobe, vedno pridem k mami. Moja velika opora pa je tudi Liana, zdaj, ko sva že malo starejši in se bolje razumeva, si že zaupava več stvari. Oči se rad bolj poheca, ampak nama tudi on vedno stoji ob strani.

Ko smo že ravno v božično-novoletnem času … Kaj bi zaželeli Kazinskim in drugim plesalcem v novem letu 2021?

Maksim: Samo, da smo vsi spet čim prej nazaj v dvoranah!

Liana: Letos se je veliko samoumevnih stvari spremenilo v  … želje. Naj se vsem uresničijo.

Avtorica: Eva Mrhar


Matic Dolinar: Življenje pelje svojo pot, ples ostaja

Pod okriljem hip hop članske skupine pri Željku Božiću ni nikoli dolgčas in vedno se najdejo novi izzivi. Vse skupaj seveda podkrepijo tudi trdna prijateljstva in pa nemalo lepih spominov. Matic se nam je zdel zares pravi sogovornik, da opiše lepoto plesa v vsej njegovi razsežnosti.

 

Opiši svoje čisto prve plesne spomine …

Moji čisto prvi plesni spomini segajo v vrtec, kjer smo skupaj plesali pod pokroviteljstvom Damjana Gorjupa. Bilo je super zabavno, najbolj mi je bilo všeč, ker je bil ples povezan z igro. Spomnim se, kako smo bili enkrat čisto očarani, ker je radio »sam« menjal glasbo, na katero smo plesali (Damjan je imel v žepu daljinec, česar pa takrat nismo vedeli).

 

Kako so na ples gledali tvoji starši? Je kdo iz družine tudi plesalec?

V moji družini imajo vsi radi ples. Moja mama je že v svojih študentskih časih plesala v Kazini, z očetom pa sta skupaj plesala rokenrol pri Frediju Novaku. V Kazini je leta pred mano plesala moja sestrična, nekaj časa pa je bila Kazinka tudi moja mlajša sestra.

 

Katere vse zvrsti plesa si preizkusil skozi leta in s čim te je “osvojil” hip hop?

Na začetku sem treniral break dance, ampak enostavno ni šlo skupaj še s hip hopom. Nekaj časa sem plesal salso, ruedo in bachato. Ko sem študiral na Finskem, sem celo leto hodil na treninge housa (poleg hip hopa). Od vedno me je najbolj privlačil hip hop, ker je tako živ – diha in žari, slog pa se neprestano razvija in nadgrajuje. Pa še sama glasba (še posebej beat) mi je več kot pisana na kožo, saj me res premakne.

 

Kako si ples dojemal skozi različne življenjska obdobja?

Zdi se mi, da pri vseh začetnikih na neki točki pojavi ogromna želja po dokazovanju, ki je lahko še posebej močna na tekmovanjih. Tudi pri meni je bilo tako. Sem pa zelo hitro ugotovil, da je ples veliko več kot to. Ko odraščaš in zoriš kot plesalec, spoznaš, kako večplasten je ples, koliko nians se skriva v njem. Je oblika izražanja, komunikacija skozi gib, užitek in zabava, pobeg in realnost … Je del kulturne izobrazbe vsakega posameznika.

 

Zakaj se tebi osebno zdi ples fina stvar? S čim te privlači že toliko let?

Pri plesu je najboljše to, ker je res zabaven, izpolnjuje človeka, je hrana za dušo. Neverjetno je, na koliko različnih načinov se lahko giba človeško telo. Kako lahko različna glasba s seboj nosi prav posebno energijo. In kako se lahko ples človeka dotakne. To me vedno znova osupne in impresionira.

Opiši na svoj način Željkov pristop in način treninga. Zakaj ti po toliko letih še vedno ostaja zanimivo in izziv?

Željko je izjemen pedagog, plesalec in umetnik, ki se na treningih vedno nesebično razdaja in deli svoje izredno bogato znanje. Skozi leta se nikoli ne ponavlja. Vedno svojim plesalcem in sebi postavlja nove izzive, neprestano raziskuje in odkriva, predvsem pa na njegovih treningih nikoli ni dolgčas. Vesel in ponosen sem, da se lahko od njega učim že vrsto let ter da ga lahko štejem med svoje prijatelje.

 

Si eden tistih, ki sliši glasbo koreografije izpred 10 let in se je še vedno spomni?

Še vedno se spomnim delov prve koreografije, ki sem se je naučil v Kazini. Včasih je sploh zanimivo, kako se telo ob določeni glasbi spomni gibov, ki so jih možgani že davno pozabili.

 

Imaš morda kakšno koreografijo, ki ima v tvojem srcu in spominu posebno mesto?

Izpostavil bi Letter. To je zame koreografija, ki je prerasla samo sebe in dobesedno obkrožila svet. Ko smo jo pričeli ustvarjati, si sploh nismo mislili, da se bo dotaknila tolikega števila ljudi po vsem svetu.

Posebno ljubi sta mi tudi koreografiji Vessels zarad pesmi ter In Those Jeans, ki se je, ko si jo plesal, vrtela v smeri urinega kazalca.

Bi z nami delil kakšno simpatično anekdoto, vezano na ples?

Pred 11 leti smo se pripravljali na državno prvenstvo, na katerem smo tekmovali s street show točko z naslovom Buče. Imeli smo ogromno treningov, ponavadi tudi za vikende.

Tako smo imeli trening v soboto, kar je sovpadalo z mojim 18. rojstnim dnem. Z Željkom sem se zmenil, da bom ta dan odsoten, ker smo doma praznovali. Spomnim se, kako sem na eni točki pogledal na telefon in ugotovil, da imam na njem 18 neodgovorjenih klicev od prijateljev s treninga. Ko sem poklical na zadnji neodgovorjeni klic, sem zaslišal, kako je nekdo začel odštevati 3, 2, 1, potem pa mi je celotna skupina skupaj zapela vse najboljše. To je bila nepozabna izkušnja, ki je še vedno ena izmed mojih najljubših čestitk za rojstni dan, kar sem jih prejel.

 

Kako bi opisal duh Kazine?

Enkrat se mi je zapisalo: Plesna šola Kazina, plesalcev množina, energije bližina, v gibih ostrina al pa čista milina, obratov brzina, ples je veščina, da se ne pojav bolečina, se najprej dobr ogreje, ker sam tko uspehe se seje, s pomočjo dobre ideje se rušijo meje, napreduje se hitro in hitreje, iz plesnih prostorov optimizem se veje, k vstopš v dvorano, odmisl probleme, od plesne opreme ne pozab delovne vneme, mej se bolano, trenerej ful zbrano, muvej predano, popej ubrano, stepi s svojo karavano, skratka pleš zagnano + uživej v objemu plesne vsebine, stkane s strani trenerjev Kazine, ker tko si ustvarjaš najlepše spomine, in nej občutek, ko plešeš, nikoli ne mine!

 

Kako vidiš trenutno situacijo, ko ne moramo plesati skupaj v dvorani?

Časi niso lahki. Zdi se mi, kot da cel svet napol spi in čaka, da to obdobje mine. Mislim, da nam je to obdobje v velik izziv in poduk, a optimistično zrem naprej. Komaj čakam, da se zopet vrnemo v plesne dvorane in zaplešemo skupaj.

 

Vidiš ples v svoji prihodnosti? Na kakšen način?

Ples vedno bo, čeprav ne veš, kam te utegne življenje odpeljati. Vem, da nikoli ne bom nehal plesati.

 

Avtorica: Eva Mrhar


Kazinske Zoom dogodivščine

Najbolj simpatični utrinki plesnih treningov prek Zooma, kot jih pripovedujejo naši učitelji in učiteljice:

Enkrat smo delali vajo, pri kateri smo očitno zelo ropotali, saj je pri vadeči pozvonil sosed, da bi se pritožil. Ko je videl, kaj počnemo, se nam je pridružil na treningu.

 

Deklica iz moje otroške skupine je očitno pozabila, kdaj se začne trening, zato se je na vajo priklopila kar iz avtomobila. Prvih 10 minut je delala samo z rokami, ko pa so prišli domov, je hitro stekla na vrt in tam plesala do konca.

Pri vaji z lateralnimi pozicijami, ko smo delali promenado, je vadeča zbila nekaj stvari s polic, mi smo jo pa nato spodbujali pri pospravljanju. Smo malce pozabili, da smo omejeni s prostorom.

 

Na eni od vaj se nam je pridružila enoletna hčerka, ker možu ni uspelo urediti obeh otrok za spanje. Ravno je pogruntala, kako se ploska, zato je zraven ves čas navijala za vadeče.

Po 10 minutah ogrevanja 9-letna deklica maha v ekran kot nora, saj more nujno nekaj povedati. Vprašam, kaj je in na glas vsem naznani, da ji je izpadel zob. Nato smo si ga vsi še skupaj ogledali, preden ga je odnesla zobni miški. Trening se je nato lahko nadaljeval.

 

Več učiteljem se je že zgodilo, da kdo od otrok pride na vajo prepozno ali prekmalu. Pridejo sicer točno ob uri, ampak ob napačni uri. Potem skupaj s starši nekoliko zmedeno gledajo v ekran, ker ne vejo čisto točno, če je to njihova skupina. Včasih ugotovijo sami, včasih pa jim je dejansko treba povedat, naj se izklopijo, ker so prišli v napačno skupino.

 

Na eni od prvih online vaj sem imela kar dolg govor o tem, kako bodo stvari potekale, da bomo morali stvari izpeljati drugače, da se lahko družimo samo prek ekranov in da zaenkrat ne smemo na oder … Po približno 10 minutah me 6-letnica prekine in vpraša: “Ampak kakšne bomo pa imeli kostume za nastop?”

 

Zbrala in uredila: Eva Mrhar


Pia Tiara Peršuh: "Te izkušnje ne bom pozabila"

V začetku novembra je svet ugledal čudovit božični oglas, ki je veliko navdušenja požel tudi v Sloveniji. Posnet je bil v Ljubljani, vsebina pa je močno povezana z aktualnimi razmerami in še posebej tudi s plesno skupnostjo. Ob skladbi Queenov “Show Must Go On” spremljamo nadarjeno mlado baletko, ki živi svoje sanje, a ji načrte prekriža epidemija. Kljub razočaranjem vztraja, trenira, do nastopa pa ji pomagata družina in lokalna skupnost. Sporočilo se je močno dotaknilo tudi naše plesne šole, smo pa hkrati še zelo ponosni, ker je pri snemanju oglasa sodelovala naša 12-letna plesalka Pia Tiara Peršuh. Z njo smo se pogovarjali o izkušnjah s snemanja in siceršnjem delu v selekciji Kazine.

Pia Tiara Peršuh, osebni arhiv

Kako si dobila mesto na snemanju oglasa?

Za snemanje oglasa sem bila na avdiciji. Tam sem najprej odgovorila na osebna vprašanja (starost, kaj treniram, koliko časa treniram, koliko sem visoka, kakšno imam barvo oči, kakšno številko oblačil in obutve nosim …), nato sem se na kratko predstavila v angleščini in v 20 sekundah zaplesala izmišljeno koreografijo. Sledilo je še fotografiranje. Posnetek predstavitve in koreografije ter fotografije so poslali v studio in produkcijski hiši, kjer so izbrali nastopajoče.

Kakšna se ti je zdela celotna izkušnja snemanja?

Na snemanju je bilo noro dobro. Celotna izkušnja snemanja se mi je zdela zelo zanimiva in edinstvena, saj sem se prvič udeležila česa takšnega. Ko mi je mami povedala, da sem uvrščena v ožji izbor za vlogo balerine, sem bila vznemirjena in zelo vesela. Čeprav sem bila navdušena in sem komaj čakala na snemanje, si sploh nisem predstavljala, kako vse skupaj poteka.

Pred snemanjem smo imeli probo kostumov, obveščena sem bila, da moram na “fitting” prinesti svoja oblačila za trening baleta: črn dres in krilo, pa tudi baletne copate. Sledilo je fotografiranje, kjer sem spoznala plesalko, ki ima v reklami glavno vlogo (francoska balerina Taïs Vinolo, op. a.) ter ostala dekleta, ki so bile skupaj z mano izbrane za vloge. Snemalni dan je bil zelo naporen, saj je trajal kar 11 ur. Na snemanje smo se začeli pripravljati že ob 5:00 zjutraj. Najprej smo pojedli zajtrk, nato smo se odpravili v prikolice z ličili, pričeskami in oblačili. Navdušena sem bila nad izbiro ličil in oblačil. Presenetilo me je to, da smo snemali zelo veliko različnih prizorov, vsak prizor pa smo kar nekajkrat ponovili. Zato sem bila ob 15:00 že čisto izčrpana. Pred vsako ponovitvijo so nam popravili pričeske in ličila, da je bilo vse popolno. Kljub napornemu dnevu sem bila zelo vesela, da sem lahko sodelovala pri snemanju filma z znano režiserko Melino, ki je režirala več spotov različnih pevcev, tudi od Beyonce in Rihanne. Te izkušnje ne bom pozabila.

Kako si zadovoljna s končnim rezultatom? Ti je oglas všeč?

Ja, oglas mi je zelo, zelo všeč, čeprav sem pričakovala, da bo daljši z več dogajanja v plesni šoli, saj sem bila posneta v različnih prizorih.

Dogajanje v oglasu je zelo aktualno, tudi v Kazini smo primorani trenirati od doma, se znajti drugače. Kako si sporočilo oglasa ti razumela, si se našla v njem?

Podobno kot v oglasu se je tudi pri nas zaradi pandemije državno prvenstvo prestavilo tik pred začetkom, ko sem svoj novi solo natrenirala, celotna scena in kostum sta bila pripravljena za tekmo, potem pa smo ostali doma. Čeprav so organizirani treningi od doma, to ne more nadomestiti treninga v dvorani ob navzočnosti trenerja, saj doma lahko delam le vaje za moč, ne morem pa vaditi solo koreografije. Kljub temu pa nisem izgubila motivacije za ples in poskušam vaditi doma, na hodniku in v dnevni sobi.

Lahko v teh posebnih časih še zbereš dovolj motivacije za trening?

Ja lahko, saj zelo rada plešem, še posebej v solo točki, kjer lahko skozi zgodbo najdem sebe.

V naši plesni šoli treniraš že 8 let. S katerimi vse trenerji delaš in kako bi opisala treninge?

V Kazini treniram show dance pri Mirjam, balet pri Petri in Tini, step pa pri Mitji. Na začetku show dance treninga se vedno najprej ogrejemo, delamo poskoke in vaje za moč, nato preplesavamo veliko formacijo ali pa se učimo novo skupinsko koreografijo. Pri baletu najprej naredimo vaje na drogu: grand battement, rond de jambe, fondu … nato pa vadimo piruete, pikeje in druge vaje na tleh. Pri stepu se vedno prvo ogrejemo tako, da delamo različne vaje s stepkami, potem pa ponavljamo koreografijo ali pa se učimo različnih novih korakov.

Kaj pa soplesalke v skupini?

S puncami v skupini se skupaj zabavamo, vse pa je zelo zanimala moja izkušnja s snemanja.

Na kateri plesni dosežek si najbolj ponosna?

Najbolj sem ponosna na letos doseženo 5. mesto pokalnega turnirja v solo show dance kategoriji. Ne morem pa pozabiti 5. mesta v show formaciji, ki smo ga skupinsko osvojile na svetovnem prvenstvu v Pragi leta 2018.

Kaj bi rekla, da so tvoje prednosti in kaj tvoje pomanjkljivosti kot plesalka?

Gibčnost in razteznost je vsekakor mora prednost, manjka pa mi izraznost, čemur sedaj med vajo dajem posebno pozornost.

Kje vidiš svojo plesno prihodnost?

Želim si dobro uvrstitev v solo kategoriji in plesati na svetovnem prvenstvu. Ples je moja strast, zato svoj čas poleg šole posvetim samo plesu. V plesu uživam, še posebej v nastopih, kjer svojo zgodbo delim, ponosna sem na svoje dosežke in se veselim novih gibov in elementov, zato zdaj plešem, nekoč pa bom mogoče tudi sama v vlogi plesne učiteljice.

Avtorica: Eva Mrhar


Pripravljamo se na prvi nastop

KAJ JE TO PRODUKCIJA?

V pogovorih, obvestilih in e-mailih ste gotovo že zasledili besedo “produkcija”. Starši, ki se s tem prvič srečajo, tega ne povežejo z nastopom, zato je prav, da najprej razložimo, zakaj uporabljamo to ime. Produkcija je zbirka različnih samostojnih plesnih točk. Ne gre za tematsko predstavo, kot na primer v gledališču, kjer zgodbo gledamo od začetka do konca, ampak za posamezne točke, ki imajo vsaka svoje sporočilo, tematiko, zgodbo … Na produkciji se predstavijo najrazličnejši plesalci – od začetnikov do tekmovalcev in tečajnikov, show, hip hop, step, modern, latino in drugi stili. Gre za mozaik našega dela na različnih lokacijah z različnimi učitelji. Nastope z besedo povezuje voditelj ali voditeljica (lahko tudi voditeljski par).

 

VEČ DELOV PRODUKCIJE

Ker v Kazini pleše res veliko plesalcev, vsako leto pripravimo veliko točk. Ker je programa preveč, da bi ga lahko prikazali v enem delu, in ker želimo vstopnice zagotoviti vsem gledalcem, produkcijo razdelimo na več delov. Običajno gre za pet samostojnih delov. Vsak ima svojo uro pričetka in svoj razpored (vrstni red točk). Informacija o tem, v katerem delu otrok nastopa, je zelo pomembna zato, da boste lahko kupili pravilne vstopnice. Razpored delov in točk vedno objavimo na naši spletni strani, poleg tega pa infromacije o tem na vajah podajo tudi učitelji. Če otrok pozabi ali ne ve, v katerem delu nastopa, nikakor ne odlašajte in vprašajte njegovega plesnega učitelja.

VSTOPNICE

Vstopnice za posamezni del produkcije lahko kupite na info pultu v Kazini v Šiški (Vodnikova 155) ali na spletnem naslovu mojekarte.si. Lahko se jih tudi rezervira in prevzame pred predstavo v Španskih borcih. Zagotovite si jih pravočasno, saj so predstave pogosto polno zasedene. Starši, katerih otroci nastopajo v različnih delih produkcije, kupite samo vstopnico za enega od delov, za preostale pa boste dobili brezplačne vstopnice.

 

KOSTUMI IN MASKA

Del plesnega nastopa je poleg osvojene koreografije seveda tudi primerna obleka. Kostum za plesno točko določijo v dogovoru s plesalcem učitelji, ki nastopajoče o tem tudi pravočasno obvestijo. Sploh pri začetnikih običajno ne kompliciramo in določimo nekaj takšnega, kar lahko doma poiščejo vsi oz. si izdelajo z nekaj domišljije in kreativnosti. V primeru, da potrebujejo tudi kakšno masko, porisan obraz, šminko ipd. boste o tem obveščeni. Vse informacije o kostumih lahko starši preverite direktno pri učitelju (pred vajo ali po njej).

 

KAKO OTROKU POMAGATI PRED PRVIM NASTOPOM

Otroci so različno nagnjeni k nastopanju. Nekateri komaj čakajo, da bodo na odru, druge lahko prevzame strah, trema, negotovost. Tudi pogumni včasih tik pred izzivom zablokirajo oz. se vsaj nekoliko ustrašijo. Učitelji na vajah veliko govorimo o nastopu in jih pripravljamo na pogoje, v katerih bodo plesali, odlično pa bo, če boste z otrokom govorili tudi starši in ga spodbujali. Poskušajte mu vliti samozavest in mu dati vedeti, da bo vse vredu, saj je nastop v prvi vrsti zabava in ne ocenjevanje. Ni treba, da se s pretiranim kompliciranjem ustvarja vzdušje, v katerem je otrok preveč pod stresom. Naj bo tudi nastop nekaj, kar z veseljem pričakujemo – super dogodek, ki ostane v lepem spominu.

PRIHOD NA NASTOP IN PREDAJA OTROKA UČITELJU

V Španskih borcih plesalce v preddverju pobere njihov učitelj. Izognite se temu, da zamujate ter sami tečete in iščete ljudi po zaodrju in garderobah, saj tako nastaja samo večja gneča in zmeda. Uro prihoda vam bodo povedali učitelji, običajno imajo plesalci pred nastopom še generalko, zato morajo biti pripravljeni že prej. Predlagamo tudi, da manjše otroke čim bolj uredite že doma. Tako si lahko otrok na samem mestu samo še sleče bundo in se preobuje. Veliko manj bo stresa, potrebne dodatne pomoči in izgubljanja osebnih predmetov. Otrok bo cel čas produkcije – od dogovorjene ure do zaključka predstave – v varstvu učitelja in drugih odgovornih članov Kazine. V zaodrju imamo pripravljeno posebno projekcijo, kjer nastopajoči lahko spremljajo tudi ostale točke.

Po koncu celotnega dela produkcije otroci pridejo nazaj v preddverje na dogovorjeno mesto, zato prosimo, da jih čakate tam.

 

NA NASTOPU IN PO NJEM

Mnogo otrok, ki prvič stopijo na oder, lahko luči, dvorana in drugi elementi popolnoma prevzamejo. Ker je na odru zelo svetlo, pri občinstvu pa je tema, včasih ne vejo, ali so starši sploh tam in jih v množici iščejo s pogledom ali celo kličejo. Prihaja do takšnih in drugačnih zmedenih, a nadvse simpatičnih situacij, ki pa so od nekaj del nastopov najmlajših in jih uspešno premagujemo z vsako novo priložnostjo.

Po nastopu otroku še enkrat povejte, da ste ga videli in ga pohvalite za pokazano. Ne glede na to, kako mu je šlo, je za njim pomembna izkušnja, ki pripomore k temu, kako se bo počutil na naslednjih vajah in nastopih. Naj torej čuti, da smo ponosni nanj in da z veseljem spremljamo njegov razvoj.

 

Avtorica: Eva Mrhar


Ko se zgodi upor

Tudi majhne težave so za otroka lahko velike prepreke

V plesno šolo se vpišejo že zelo majhni otroci, v Kazini že od 3. leta dalje, z nami plešejo osnovnošolci, pa tudi odraščajoči najstniki. Vsako obdobje in različni načini dela prinesejo na vajah tudi soočanje s stiskami, ki se kažejo na različne načine.

Veliko je razlogov, zakaj se otrok v nekem trenutku odloči, da ne bo šel na vajo. Lahko se je na vajah sprl s prijateljem, lahko se ne počuti dovolj dobrega, ker se je prvič srečal s korakom, ki mu ne gre, morda mu je dolgčas ali pa mu glasba, na katero trenutno plešemo, pač ni všeč, lahko stoji v zadnji vrsti, lahko se ne počuti sprejetega … Pri najmanjših je dovoljšen razlog lahko že to, da je dobil v dar balonček drugačne barve, kot mu je všeč, ali pa, da je učiteljica popravila njegovo gibanje in še ne razume kritike. Pri starejših je veliko vezano tudi na prijateljske odnose znotraj skupine in pa na trenutno motivacijo, ki lahko raste in pada glede na obveznosti v šoli in druge dejavnike. Skratka – ogromno je vzrokov za stres in nelagodje, na vsakega otroka učne tehnike delujejo drugače. Učitelji imamo veliko izkušenj in smo vajeni različnih primerov, a vseeno obstajajo meje, do kje še lahko prepoznamo razloge sami. Kadar otrok na vaji ne pokaže ali ustno izrazi svojih težav, smo včasih nemočni. Takrat je zelo pomembno sodelovanje staršev.

h težav, smo včasih nemočni. Takrat je zelo pomembno sodelovanje staršev.

Trdna podpora in ugotavljanje vzrokov

V prvem trenutku, ko otrok ne želi na vajo, je najbolj pomembno, da mu prisluhnemo in damo podporo, ga umirimo, potolažimo. Naj ve, da ima možnost odločanja in da ga ne bomo v nič silili, sicer lahko pride do še večjega upora. Nato se ob primernem trenutku z njim pogovorimo o izkušnjah in občutkih. Najnujnejše  je, da ugotovimo vzrok nelagodja – kaj je pripeljalo do tega stanja. Včasih otroci znajo povedali kot je, včasih pa zadrego skrijejo z različnimi izgovori, kar za nas pomeni, da bomo morali temu, da pridemo do cilja, posvetiti več časa. Lahko gre za enkratni pripetljaj, lahko za ponavljajočo težavo, v vsakem primeru pa je nujno, da ugotovimo, kaj je resnični vzrok otrokovega nelagodja.

Nujna komunikacija z učiteljem

Ko ste se pogovorili z otrokom, se obvezno pogovorite tudi s plesnim učiteljem. To storite na samem, ne da otrok posluša, kako se dve drugi osebi pogovarjata o njegovih težavah. Učitelju razložite, kaj vam je otrok doma povedal in kako se počuti, učitelj pa vam bo povedal, kako otrok sodeluje na vajah: kako sledi, kako se vklaplja v skupino … Skupaj bosta najlažje ugotovila, kaj otroku povzroča težavo in na kakšen način se jo lahko reši, da bo najbolj primerno za posameznika in za skupino.

Otroci so na plesnih vajah del skupine/ekipe

Plesne vaje potekajo v skupini in so podobne delu pri ekipnih športih. Potrebno je sodelovanje, skupinsko delo in ustvarjanje, skupno učenje … Ko pridemo do točke, ko se pripravljamo na nastop,  se otroci povežejo še bolj, saj vsak plesalec predstavlja del celote. Učitelji na vajah želimo čim bolj spoznati posameznike in jih na primeren način povezati v skupino. Le tako lahko z njimi uspešno sodelujemo. Želimo, da se otroci in starši zavedate, da je vključitev v skupino tudi odgovornost, saj s svojimi dejanji vsak plesalec vpliva tudi na vzdušje celotne ekipe. Napredek je naš skupni cilj in nam predstavlja velik izziv. Vsak otrok ima v koreografiji, ki jo ustvarjamo, svojo vlogo, ki je velikokrat nenadomestljiva. Prav zato nas izključitev iz skupine oziroma nenadni odhod plesalca prizadene.

Učitelji ob morebitnih težavah na vajah vedno govorimo z otrokom in skrbniki, zato želimo, da se to zgodi tudi v primeru, ko se v otroku zgodi upor. Skupaj lahko rešimo marsikatero prepreko, po izkušnjah sodeč pa v večini primerov že iskren pogovor razreši težave. Poiskati moramo le način, da se otroku približamo in mu zagotovimo varno, vzpodbudno in zabavno okolje za učenje.

 

Avtorica: Eva Mrhar


Zapleši kot zvezda, vpiši jazz balet- show plesni tečaj

Kaj počnemo na vajah jazz showa

Jazz show ples združuje več stilov in tehnik. Učenje je zelo raznoliko in zabavno, saj je takšna tudi glasba: vse od nežnih balad do energičnih pop hitov. Za razliko od drugih stilov, na primer hip hopa, bo na vajah nekoliko več raztegovanja in piljenja tehnike. Več časa je namenjenega ogrevanju, raztezanju in postavljanju telesa v pravilno držo. Naučili se bomo, kako narediti špago, držati špičke, narediti eleganten obrat (kasneje tudi 2, 3) in različne skoke. Lahko bi rekli, da ima jazz show zelo jasne osnovne zakonitosti, a se starim elementom priključujejo vedno novi in novi. Zato je tako raznolik, dinamičen, izrazen.

Združevanje korakov v koreografijo

Učenje korakov in elementov se vedno nadgradi s tem, da se jih poveže v koreografijo, torej v določeno zaporedje. Ples se nato vsako vajo vadi in dopolnjuje z novimi koraki in osvojenim znanjem. Plesni učitelj se pri tem trudi popraviti in pomagati vsem učencem, cilj pa je, da so v koreografiji videti čim bolj enotni. Seveda to ne pomeni, da ni prostora za osebno ustvarjalnost in izražanje, koreografija je le osnova. Poleg osvojenih koreografij sta glavni prednosti učenja plesa še velika gibljivost in izboljšana koordinacija, ples pa vstopa tudi na osebno področje.

Obrazna izraznost in samozavestna drža

Znano je, da ples doprinese k otrokovi/mladostnikovi samozavesti. S tem, ko se učiš izražanja, spoznavaš svoje telo, njegove zmožnosti in premaguješ ovire in krepiš spoštovanje do samega sebe in lastne identitete. Jazz show daje poseben poudarek tudi izraznosti plesalca, pokončni drži in obrazni mimiki. Nauči te nastopanja in poskrbi, da zasiješ v svoji najboljši luči. V Kazini tudi začetnikom damo vsaj dvakrat na leto možnost, da se pokažete na pravem plesnem odru.

Kakšno opremo potrebujete

Obleci prožna športna oblačila, v katerih se počutiš udobno. Deklice običajno izberejo pajkice in majčko, dečki spodnji del trenirke. Na prve vaje prideš v nogavicah, kasneje pa vam bo plesni učitelj svetoval o nakupu plesnih copat (špičke, bleyerke). Lažje vadiš s spetimi lasmi, torej v čopu ali figi. S seboj prinesi še plastenko z vodo in pa velik nasmešek, ki naj te spremlja vsakič, ko vstopiš v plesno dvorano. Se vidimo v Šiški ali v Odiseji!
Ponudbo poišči na strani Kazine!

 

Avtorica: Eva Mrhar


Zapleši v ritmih popularnega hip hopa

Kako potekajo vaje

Plesne vaje hip hopa so tako kot drugi stili kombinacija različnih “obveznih” vsebin, je pa res, da si učitelji pri tem lahko vzamejo nekoliko več svobode in jih poljubno združujejo. Tako kot pri drugih športnih dejavnostih se na začetku ogrejemo. Dvignemo srčni utrip ter prebudimo in raztegnemo vse dele telesa. Kot boste izvedeli že na prvi vaji, veliko pozornosti posvetimo groovu, ki je naša osnova za gibanje. Vsakič vadimo tehnične in ritmične prvine, torej samo izvedbo korakov in pa poslušanje glasbe, ritem, pravilno štetje. Osvojene korake povežemo v krajše in daljše koreografije, ki jih potem redno plešemo in dopolnjujemo. Vzamemo si tudi čas za plesne igre, plesne bitke in druge zabavne dogodivščine, s katerimi popestrimo učenje.

V koreografiji in po svoje

Posebnost hipa hopa je, da še posebej spodbuja lastno izražanje. Na vajah se tako ne učimo le koreografij (določenega zaporedja korakov), ampak plesalce spodbujamo h kreativnosti. Tako imenovani “freestyle” ples po glasbi, kjer plešemo po svoje, a pri tem uporabimo naučeno znanje korakov in različnih tehnik, je pomemben del hip hop kulture, ki jo v Kazini želimo ohranjati. Spodbujamo jo že pri najmlajših plesalcih, da se znebijo strahu pred izražanjem in to sprejmejo kot del plesnih vaj. Na ta način se tudi bolje naučijo poslušati glasbo, se učijo eden od drugega in dobivajo nove ideje za gibanje. Vse to skozi zabavne igre in naloge, s katerimi napredujemo korak za korakom, brez stresa.

Kakšna je glasba

Otroci si večinoma želijo moderne glasbe, zato v program velikokrat vnesemo sodobne uspešnice, ki so mladim blizu in jih radi interpretirajo z gibi. Prav tako se učijo iz popularnih videospotov in drugih videoposnetkov ter s tem še nadgrajujejo znanje. Kljub temu pa želimo naše učence seznaniti tudi s hip hop zgodovino in razvojem hip hop glasbe. Čeprav je hip hop kultura stara šele okoli 40 let, se je v tem času močno spreminja in je danes nekaj povsem drugačnega. V Kazini otroci še vedno poznajo “old school” (staro šolo), hkrati pa so seznanjeni s komercialno glasbo. Enako velja tudi za korake. Izviramo iz groova, a dodajamo nove elemente, ki na sceno prihajajo vsake nekaj mesecev.

Kakšno opremo potrebujete

Na hip hop pridite oblečeni v udobna športna oblačila, v katerih se boste počutili svobodno. Naj vas ne omejujejo, na primer kavbojke, v katerih se ne morete raztegniti. Obute imate dvoranske športne copate, mlajši otroci lahko tudi šolske copate, če se v njih bolje počutijo. Ne pozabite še na lastno plastenko z vodo in na velik nasmešek, ki naj vas spremlja vsakič, ko stopite v dvorano. Se vidimo!

 

Avtorica: Eva Mrhar


Lana Klemen: »Ples je kot nek samo moj svet, v njem se počutim fantastično«

Od prvih korakov do prvih naslovov

Že kot majhna punčka si je Lana želela postati balerina. Doma je svojo željo jasno izrazila in starše tudi prepričala, da jo vpišejo v plesno šolo. Tako je začela plesati pri petih letih. Prvih plesnih uric se z veseljem spominja, prav tako pa njena mama, ki pravi, da je izredno rada hodila na vaje in vedno komaj čakala, kdaj bo naslednja. To je tudi največji cilj začetnih skupin v Kazini – da otroci ples vzljubijo, z veseljem hodijo na vaje, se radi družijo ob glasbi in se z nasmeškom vračajo vsakič znova. Samo iz take prvinske ljubezni, lahko potem zrastejo srčni plesalci, ki vse življenje plešejo z dušo. Lana pa je že je že takrat z občudovanjem gledala tudi starejša dekleta in si želela postati kot one.

Začela je z jazz baletom, danes pleše modern, show dance, step, tudi klasični balet. »Rada plešem. Všeč mi je plesni gib, ko se poveže z glasbo. Ko plešem se mi zdi, kot, da sem nekje drugje, kot, da je to nek drug svet, samo moj, v katerem se počutim fantastično,« razlaga mlada plesalka. Svoj uspeh pripisuje kombinaciji talenta, delavnosti, vztrajnosti in dobre volje. Seveda pa tudi Mitji Popovskemu, ki je odličen trener in koreograf. V letih skupnega dela sta se že zelo navadila eden na drugega, tako da lahko ustvarjata zares izjemne točke. Zelo hitro po tem, ko so Lano prvič videli tudi plesni sodniki in plesna javnost, je postalo jasno, da bo osvajala najvišja mesta. Vse njene nagrade in dosežke bi bilo kar težko našteti, tako kot solistka kot v skupini, je osvojila že nepregledno število priznanj. Še vedno pa ostaja zelo motivirana.

Tudi pri trdem delu je pomembno dobro vzdušje

Čeprav so treningi plesna na profesionalni ravni zahtevni prav tako kot kateri koli drugi šport, Lana vedno poudarja tudi prijetno plat treniranja: »Super se imamo. Rada imam Kazino. Letos je v skupini res dobro vzdušje, bolj delavno je in hkrati sproščeno in zabavno.« In kaj jo po toliko nastopih in tekmah vodi naprej? »Vedno hočem še več in biti še boljša. Taka sem. Zaenkrat so to pač tekme, kasneje pa si želim plesati na pravem odru.« S tem misli gledališke odre, projekte, kjer se bo lahko udejstvovala predvsem umetniško. Ko je na odru, ne misli na nič drugega, ampak se plesu popolnoma prepusti. Še vedno v tem v prvi vrsti uživa. Tako kot je po svoje uživala pri petih letih in tako kot bo lahko, čeprav na drugačen način, uživala v plesu vse življenje.

Lanini aktualni dosežki:

• 4x svetovna prvakinja v show dance
• evropska prvakinja v show dance
• 2x evropska prvakinja v modernu
• 3. mesto na svetovnem prvenstvu v modernu
• 1. mesto in posebna nagrada za 100 točk na baletnem tekmovanju Baltek
• 1. mesto in glavna nagrada na Dance Star

 

Avtorica: Eva Mrhar