Z besedo o plesu Archives - Page 3 of 4 - Kazina

Miloš Isailović obljublja veliko dela, potenja in nove poglede na ples

S kakšnimi projekti se trenutno ukvarjaš? 

Trenutno delam na novi produkciji s plesno kompanijo Bitef z zares izvrstnimi srbskimi plesalci. Premiera bo v beograjskem teatru Bitef meseca oktobra.

V kakšni vlogi najbolj uživaš – je to kot plesalec ali koreograf, morda učitelj?

Zagotovo kot plesalec. Ko plešem, sem lahko zares jaz. Že 33 let poznam vsak aspekt svoje osebne in profesionalne rasti, življenja. V koreografski vlogi se še vedno učim, raziskujem, sanjam. Prav tako kot uživam v plesu pa uživam tudi kot učitelj. Dokazal sem, da sem dober učitelj z dobrim slovesom.

Kakšna pa je trenutna situacija v Srbiji – v plesnih šolah in kulturnih ustanovah? 

Kot vsepovsod po svetu se plesni svet Srbije bori za preživetje koronakrize, ki je svet okupirala v zelo hudi obliki. Generalno gledano plesne šole in gledališča poskušajo delati kljub vsem omejitvam in menim, da se v vsem tem kaosu plesni svet za zdaj še dobro drži. Večja podpora vlade bi bila seveda zelo zaželena, a kot v vseh balkanskih državah, ples in baletna umetnost nista ravno prioriteta.

Kot gostujoči solist sodeluješ tudi s SNG Maribor. Ti je mesto Maribor blizu?

Maribor enostavno obožujem – tako samo mesto kot vse v zvezi s SNG Maribor. Tam kot plesalec in asistent Edwarda Cluga delujem že 5 let, za kar ne bi mogel biti bolj hvaležen in vesel. Maribor je moje mesto, poznam vsako ulico in vsak bar … Po duši sem hedonist in v Mariboru lahko tako zelo uživam. Je majhno mesto z velikim srcem. Pripravljam koreografijo za prihajajočo dramsko premiero, tako da bom čas prav kmalu spet preživljal na vzhodu Slovenije. To sem že pogrešal.

Kaj pa Ljubljana? Jo poznaš, se veseliš prihoda?

Ljubljana je eno mojih najljubših mest na svetu! Všeč mi je njena energija, všeč so mi njeni ljudje. Tudi nočno življenje, ki je nekoliko bolj zmerno v primerjavi z drugimi norimi mesti, mi odgovarja. V Ljubljani imam zares veliko prijateljev in kolegov. Imam svojo najljubšo ljubljansko restavracijo, park … ah, rad imam to mesto! Tukaj živi tudi moja “slovenska družina”. Plesalka Anja Möderndorfer in njena družina so moji najbližji prijatelji v Sloveniji.

Plesalci te poznajo tudi kot sodnika na tekmovanju Dance Star. Si rad sodnik?

Rad delim svoje znanje tudi kot sodnik, še posebej, če lahko plesalce skozi svoje življenje in delo nekaj naučim. To niso vedno samo prijetne situacije, saj bo nekdo vedno nezadovoljen z rezultatom. Težko je gledati otroške solze, a tudi to je del tekmovanj. Sodil sem že vsepovsod po svetu, a Dance Star je moje najljubše tekmovanje. Je zelo profesionalno, plesalci pa kakovostni, z inovativnimi koreografijami in dobrim občutkom za umetnost.

Kaj te osebno pri plesalcih najbolj prepriča, da jim daš visoko oceno?

Zame je velik plus, če znajo predstaviti svoj talent na originalen način, drugače od drugih. Prav tako mi je všeč, če slišim kakšno povsem neznano glasbo. V dobrih točkah me očarajo novi tehnični elementi, posebne oblike gibanja. Tako da bi rekel: bodi drugačni! Raziskujte plesni svet!

So ti v spominu ostali tudi kakšni plesalci iz Kazine ali na splošno iz Slovenije?

Seveda! Čudovita Lana Klemen je pred časom osvojila Dance Star. Želel bi si videti še več kazinskih plesalcev na tem tekmovanju. Zagotovo pa moram omeniti Galerijo plesa iz Maribora. Krasni plesalci! In res čudovite koreografije. Slovenija je res ena najbolj visoko ocenjenih držav na Dance Staru, imate ogromno talenta.

Plesalci se zelo veselijo tvojega workshopa. Kaj lahko pričakujejo? 

Pričakujejo lahko veliko dobrega dela in potenja. Nove stvari. Nove elemente. Nove poglede na ples. Veliko dobre energije! In pa seveda veliko znanja in smeha! Pripravite se, da se popolnoma splešete.

INFORMACIJE IN PRIJAVA NA DELAVNICE: >>klik<<

Avtorica: Eva Mrhar


Mirjam Podobnik: Plesna šola ne uči zgolj plesa, ampak je krasna priprava za življenje

Mirjam Podobnik v Kazini dela z mladimi tekmovalci jazz baleta in šov plesa ter z njimi že desetletja kot trenerka in koreografinja dosega fantastične rezultate na državni, evropski in svetovni ravni. Njena strast je prav delo z otroki. Iz njih zna izvleči največ, realizirati njihove navihane ambicije ter jih popeljati na pot dolgotrajne ljubezni do tekmovalnega plesa. Z Mirjam sva se pogovarjali o trenažnem procesu in razvoju najmlajših tekmovalcev, vlogi staršev, zdravi tekmovalnosti, motivaciji in še čem. 

Glede na to, da delaš s tekmovalci že toliko let – kako so se generacije otrok spreminjale in kakšni so otroci danes v primerjavi z 20 let nazaj?

Kakšne ogromne razlike pravzaprav ni. Še največja je ta, da so otroci danes obkroženi in oboroženi z milijon podatki, tudi kar se tiče plesnega znanja. Pogosto se zato dogaja, da mi pokažejo raznorazne elemente, ki so se jih sami naučili. Bolj so samoiniciativni. Na nek način so jim stvari danes prej jasne, tako v plesu kot v življenju …

Po čem ti najbolj vidiš, da je otrok zrel za tekmovanje? Gre samo za tehnično podkovanost ali tudi za mentalno pripravljenost? 

Tisti, ki imajo močno željo, voljo, interes … Te se prej odločijo za tekmovanje. Običajno imajo dobro samopodobo in so samozavestni. V zgodnji letih težko govorimo o kakšni mentalni pripravljenosti … Sami se mogoče na začetku niti ne zavedajo pritiska, ta pride kasneje. Na začetku sta predvsem želja in veselje.

Pri katerih letih otroci običajno vstopijo v tekmovalni sistem?  Ali se ti zdi to primerno?

Najnižja starost pri nas je v osmem letu, v tujini pa že  prej. Ne vidim razlogov, da otroci ne bi tekmovali že v zgodnjem življenjskem obdobju. Velika večina otrok je tekmovalnih, to jim je nekako prirojeno. Mislim, da jih plesna šola, kot je naša, zelo dobro usmerja ter jih ne uči zgolj plesa, ampak je krasna priprava za življenje.

Kakšna bi po tvojem mnenju morala biti vloga staršev pri razvoju mladih tekmovalcev? S čim pomagajo in s čim zavirajo trenažni proces?

Starši so v trenažnem procesu, sploh v zgodnjih letih, izredno pomemben faktor. Komunikacija in socializacija potekata res z otroki, toda vse pomembne stvari v zvezi z organizacijo in realizacijo se dogovarjamo s starši. Pomembno je, kje postaviš mejo, do kod še spustiš starše. Če se preveč pomaknejo v sam strokovni proces dela, ni dobro. Sprejemam in spoštujem dobronamerne predloge o primernosti glasbe in ideje za točko … Tu pa se vtikanje starša v trenažni proces konča. Mora nam zaupati, da vse ostalo speljemo, kot smo izučeni in sposobni.

Je po tvojih izkušnjah večja težava kadar so starši premalo ali preveč vpleteni?

Iz izkušenj vem, da se je izšlo bolje, če sem imela starše, ki so bili ambiciozni. Tam so tudi otroci dosegali boljše rezultate. So pa starši aktivni v zgodnjem obdobju, kasneje pa precej manj, kar je tudi razumljivo.

Zakaj ti uživaš prav v delu z najmlajšimi tekmovalci?

Res je, najraje delam z mlajšimi plesalci. Pri njih je napredek hitro viden. Rada imam radost v njihovih očeh, ko osvojijo določen korak ali trik. In prav tega je v tem obdobju veliko.

Zdrava tekmovalnost je gotovo okej, kje pa je meja, ko pretirana tekmovalnost začne zavirati otrokov razvoj? 

Pretirane tekmovalnosti nisem zaznala, je pa veliko otrok danes, ki so strašni perfekcionisti in če ne gre vse v smeri, ki so si jo začrtali, so precej nesrečni. Sama nisem tekmovalen tip in jih velikokrat kar bremzam s svojim razmišljanjem. Dogaja pa se, da nekateri pretiravajo s treningi. Takrat se znajo pojaviti poškodbe, česar pa si seveda nihče ne želi.

Si tudi sama živčna, ko spremljaš svoje tekmovalce ob odru ali ostajaš v stresnih situacijah umirjena? 

Navkljub dolgoletnemu tekmovalnemu stažu sem na tekmah še vedno precej nervozna, imam kar aritmijo. Znam pa to uspešno skriti in se mi zdi, da tega ne opazijo ne plesalci ne starši.

V času koronskih ukrepov so imeli prav najmlajši tekmovalci najdaljši “izpad” iz tekmovalnih dogodkov, še zdaj veliko prvenstev odpada ali pa so izvedene samo v online obliki. Kako to vpliva na motivacijo pri tekmovalcih in kako na tvojo motivacijo za delo?

Z motivacijo v koronskem času ni bilo problemov, res ne. Vodila sem krasno skupino, ki je redno sodelovala na zoom treningih. Ko so bile omogočene individualne ure pa smo trenirali kot v “starih časih”. Malo slabše so jo morda odnesle skupine, ki še ne tekmujejo, čeprav hudega osipa tudi tam nisem zaznala. Je pa res, da sem se potrudila in otrokom omogočila treninge, polne novih, različnih koreografij, ki so se jih veselili. Zaenkrat lahko rečem, da smo koronsko leto dobro prebrodili. Kar se tiče mene osebno, pa nimam problemov z motivacijo, bolj imam težave s samim izvajanjem treningov prek spleta. Pač nisem tip človeka, ki bo z lahkoto dojemal računalniški jezik, tudi veseli me ne. Sem pa zelo vesela, da imam poklic, ki me vsakodnevno osrečuje in da lahko skozi ples osrečujem druge ljudi. Pa da ostanemo zdravi.

Avtorica: Eva Mrhar


Barbara Mihelin: Ključna je iskrena komunikacija

Barbara Mihelin, naša Barbi ali preprosto “B”, je že vrsto let vodja pisarne v Kazini. Z nami je že toliko časa in vpletena v toliko projektov, da si res težko predstavljamo, kako bi vse naloge speljali brez nje. Ker je velik del kazinskega vsakdana in tako tudi del naših uspehov, smo jo tokrat povabili na pogovor o delu, ki ga opravlja.

V plesni šoli je pravzaprav ogromno dela, ki ni plesno. S čim vse se ukvarjate “v zakulisju”?

V zakulisju je res ves čas pestro. Od razpisovanja tečajev, obveščanja plesalcev do prijavljanja plesalcev na tekmovanja, pošiljanja predračunov in žal tudi opomnikov za plačila do sprotne komunikacije in reševanja težav in vprašanj. Zagotovo sem še kaj izpustila.

Katera obdobja v šolskem letu so za pisarno najbolj naporna?

Različne aktivnosti se praktično med seboj ves čas prekrivajo. Občasno se zgodi, da pridejo res naporna obdobja, ko se vse dogaja hkrati, pridejo pa tudi dnevi, ko lahko malce bolj zadiham. Dokler so sezone potekale po ustaljenih tirnicah, je bilo delo po mesecih bolj jasno razporejeno, zdaj pa je že toliko različnih festivalov, tekme se konstantno prestavljajo, delo za vpis poteka praktično celo leto … Odkar se je začela pandemija smo soočeni tudi s številnimi situacijami, ki so povem nove in se jim moramo stalno prilagajti, kar prinese povsem nove naloge.

V Kazini si že vrsto let. Bi lahko med seboj primerljala različne generacije plesalcev?

Kljub temu da sem v Kazini že vrsto let, moram priznati, da imam resnični stik s plesalci šele v zadnjih letih, ko smo pisarno preselili v Šiško. V Kazini v centru nisem imela toliko stika s plesalci, ker so vaje potekale v dvoranah za ovinkom na drugi strani hodnika ali celo na drugi lokaciji na Gerbičevi. Zaradi narave dela sem sicer res poznala praktično vse plesalce po imenih in priimkih, le redke pa sem srečevala tudi v živo. V Šiški imam več stika s plesalci, kar mi je všeč, saj v prostor vnesejo posebno energijo, ob kateri šele resnično zaživi. Tečajniki so takšni in drugačni, prihajajo iz različnih vetrov – nekateri mirni, da jih sploh ne opaziš, spet drugi znajo biti včasih tako glasni, da ne slišiš niti zvonenja telefona (smeh).

Na vpisu novi člani in starši največkrat doživijo prvo izkušnjo v plesni šoli. Kako pomemben je prvi stik? Kako vodiš komunikacijo?

V času, ko sem začela z delom v Kazini, je vsa komunikacija potekala v živo ali po telefonu. Mislim, da nismo imeli niti še spletne strani in elektronskega naslova. Takrat sem se skozi celo šolsko leto v živo srečavala praktično z vsemi tečajniki ali njihovimi starši v Kazini. Danes le redki po informacije pridejo v pisarno, nekaj komunikacije je po telefonu, v večji meri pa danes komunikacija poteka po elektronski pošti. Tudi zato, ker so danes praktično vse informacije objavljene na naši spletni strani, kjer lahko starši in plesalci uredijo tudi rezervacijo za vpis, plačilo pa preko spletnih bank, z nemalo vpisanimi pred pričetkom vaj praktično na vpisu nimamo nobenega stika.

Prvi stik tako v večini primerov nismo več ekipa na vpisu, ampak naša spletna stran – nemalo tečajnikov ali njihovih staršev nas prvič kontaktira šele, ko pride do kakšnih nejasnosti, dodatnih vprašanj ali težav. Je pa pravilna komunikacija vsekakor pomemben del mojega dela in odnosa s tečajniki in njihovimi starši, zato vedno pazim, da odgovarjam spoštljivo in razumljivo, na elektronsko pošto pa sproti oziroma res v čim krajšem možnem času.

Pa starši res berejo maile? Pridejo vse informacije do njih?

Jim niti ne morem zameriti, če sproti ne berejo vsega, saj nekateri samo iz naše strani prejmejo res ogromno e-mailov. Pomembno mi je, da napišem vse informacije, četudi vedno ne preberejo vsega. Bodo pa imeli podatek za takrat, ko ga bodo iskali, če sprva samo preletijo. Z elektronskimi sporočili se je informacijski tok res konkretno spremenil. Hitreje sporočamo stvari, veliko več informacij lahko damo, no, pa tudi čas je takšen, da se dejansko zahteva, da se toliko stvari sporoča in sprašuje. Slabost takšnega sistem je potem lahko, da so starši včasih že prenasičeni z vsem.

Vpeta si v delo z različnimi plesnimi učitelji, vsak je unikaten ter ima svoje zahteve in potrebe. Kako se prilagajaš posameznim učiteljem, da ladja vseeno pluje naprej v isto smer?

Res je, vsi smo si različni, zato tudi komunikacijo prilagajam vsakemu posebej in mislim, da uspešno sodelujemo. Je tako kot v vseh odnosih (osebnih, poslovnih in še kakšnih) – vsak je malo drugačen, komunicira na svoj način in tukaj ni nič drugače. Če želiš nekaj urediti ali se dogovoriti, je treba poznati osebo in prilagoditi komunikacijo.

Pri svojem delu tesno sodeluješ tudi z vodjo Kazine Silvestro Perčič. Kako bi opisala vajin odnos in skupno delo?

V nekaterih delih svoje delo opravljam samostojno, v nekaterih delih pa res tesno sodelujeva s Silvestro. Vedno se zavedam, da morajo biti moje odločitve skladne z navodili in odločitvami, ki bi jih sprejela Silvestra, saj je na koncu za odločitve in ravnanja ne samo mene, ampak praktično celotne ekipe Kazine, odgovorna prav ona. Glede na to, da s Silvestro sodelujeva že vrsto let, vem, kaj pričakuje od mene in kaj ji je pomembno, pa tudi ona že dobro pozna moj način dela.

Hvaležna sem ji za zaupanje in za priložnost, ki mi jo je dala, ko sem se pridružila ekipi Kazine in za podporo, ki mi jo izkazuje v vseh letih najinega sodelovanja.

Tvoje delo vsebuje ogromno komunikacije s starši, včasih tudi ne ravno prijetne (finance, težave otrok ipd.). Kaj misliš, da oni najbolj cenijo pri takšnih pogovorih?

Res se pri svojem delu znajdem tudi v manj prijetnih situacijah. V takih primerih poskušam komunicirati čim bolj odkrito in mislim, da starši to začutijo in cenijo. Stvari vedno razložim iskreno, ni me strah reči “žal nam je”, vedno se pred pogovorom pozanimam o situaciji, saj želim biti prepričana o tem, kaj govorim. Tudi, ko gre za sporočanje neprijetnih stvari, nisem odrezava, ampak skušam ostati srčna, človeška. Če nečesa ne vem, to tudi povem in raje ne “bluzim”. Na ta način se s starši veliko bolje razumemo.

Če bi lahko imela eno supermoč, ki bi ti pomagala pri tvojem delu, kaj bi izbrala?

Ojoj, ta je pa težka. Na prvo žogo bi rekla, da bi imela supermoč, da bi dodala nekaj ur v dnevu, ampak se mi v zadnjem času vse bolj zdi, da je prava supermoč to, da pametno izkoristim ure, ki jih imam. Ko bom to obvladala, bom pravzaprav resnična superjunakinja.

Kateri trenutki pri tvojem delu te najbolj osebno izpopolnijo, osrečijo?

Vsekakor moram priznati, da rada hodim v službo, čeprav pravzaprav redko sploh uporabljam to besedo. Vedno rečem, da grem v Kazino.

Vsak dan je nov dan in zadovoljna sem pravzaprav že z majhnimi stvarmi, s tem, da sem uspela narediti vse, kar sem si zadala za posamezen dan, včasih mi polepša dan kakšna pohvala ali pozitivno sporočilo, ki smo ga prejeli. Posebno veselje čutim ob koncu večjih in daljših projektov, ki jih uspešno izvedemo (Diham ples je zagotovo eden takšnih), po koncu produkcije, ko vidim zadovoljne obraze plesalcev in ponosne obraze staršev po uspešnem nastopu in ob koncu šolskega leta, ki smo ga uspešno pripeljali do konca. Na nek način me izpopolnjuje tudi že samo to, da sem del naše ekipe in naše zgodbe že več kot polovico svojega življenja, pravzaprav že celo svoje odraslo življenje.

 

Avtorica: Eva Mrhar


Lana Klemen odhaja na prestižno londonsko šolo baleta

Lana, povej vsem, ki še ne vedo odlične novice – kam odhajaš?

Odhajam v London, na šolanje na eni izmed najbolj prestižnih baletnih šol v Evropi – English national ballet school. Moj izobraževalni program traja tri leta in je namenjen plesalcem starim  od 16 do 19 let. Šola mi bo nudila profesionalno plesno izobrazbo, kar je bila tudi moja želja že od malega.

Kako pa so te sprejeli na to šolo? Si imela avdicijo?

Zaradi letošnjih razmer so avdicije potekale nekaliko drugače. Kot veliko stvari v letos, je tudi avdicija potekala online. Posnela sem nekaj baletnih vaj (ob drogu, v špicah, baletno variacijo in zadnjo modern koreografijo) ter videoposnetek poslala na šolo. Sprejeta sem bila že v prvem krogu in bila sem zelo vesela.

Česa se najbolj veseliš?

Najbolj se veselim prav plesa in vseh učnih ur, ki me čakajo na plesni poti. No, seveda se neizmerno veselim tudi življenja v Londonu in komaj čakam, da stopim na novo pot.

Ali v London odhajaš sama?

V London se odpravljam sama. Stanovala bom v študentskem domu in imela cimro. Kljub temu, da me je malo strah, saj me čaka velika sprememba in odgovornost, se veselim postati bolj samostojna in naučiti skrbeti sama zase.

Kateri so tvoji najlepši spomini s Kazino?

Uf, lepih spominov na Kazino imam kar precej. Najbolj si bom zapomnila tekmovalnih odrov in nastopov, saj sem vsakokrat neizmerno uživala in vedno z velikim nasmehom prišla z odra. Prav vsaka koreografija mi bo ostala v spominu. Od mojih začetkov pri Mirjam Podobnik in Medvedka Puja, s katerim sem odšla na svoje prvo svetovno prvenstvo, Grdega Račka, s katerim sem prvič stopila na prvo stopničko in poslušala slovensko himno, pa vse do mojih najnovejših koreografij Vinyl, I’m my own walkman in Save Our Souls. Kot eden najlepših spominov mi bodo zagotovo ostali treningi z Mitjo Popovskim, kjer sva ustvarjala in sestavljala nove kreacije in koreografije, s katerimi sem pridobila veliko plesne kilometrine in od njega prevzela ogromno plesnega znanja. Z Mitjo sem prepotovala tudi velik del sveta in mu bom za vedno  hvaležna za vse kar mi je dal in me na moji plesni poti naučil. On bo zagotovo ena izmed oseb, ki jih bom zelo pogrešala.

Na kateri tekmovalni uspeh si najbolj ponosna?

Najbolj sem ponosna na zmago na Dance Star tekmovanju na gala večeru v Poreču, ki je bila zelo nepričakovana, saj so z menoj tekmovale formacije in produkcije, ki so se mi zdele res vrhunske, zato res nisem pričakovala zmage. Takrat sem prejela tudi denarno nagrado 6000 evrov, ki mi bo za šolanje v Londonu prišla še kako prav.

Se boš še vrnila v Ljubljano?

Ne vem, kam me bo peljala pot. To je res težko napovedovati, sem pa tukaj doma in zagotovo se bom vračala.

Avtorica: Eva Mrhar


10 let projekta High Heels High Hopes

Ženstveno, seksi, v visokih petah. Vse to pooseblja projekt High Heels High Hopes ustanoviteljice in vodje Andreje Vakselj, ki letos praznuje že 10. obletnico ter ima za seboj kup uspešnih  nastopov, tekmovanj, tv šovov in glasbenih videospotov. Pri projektu je v vseh teh letih sodelovalo več kot 100 plesalk, njihovo vodenje pa je tudi svojevrsten izziv. Z Andrejo sva govorili o (pre)izkušnjah na njeni poti v visokih petah. 

Projekt HHHH se je razvil iz tvojega tečaja plesa v petkah v Kazini. Kaj je bil povod zanj? Kako se je vse začelo?

Vse skupaj se je začelo, ko sem v Ameriki obiskovala tečaj plesa v petkah, ki mi je bil zelo všeč in si rekla, zakaj pa ne bi imele tudi Slovenke te možnosti. Idejo sem predstavila vodji Silvestri Perčič in dobila priložnost, da poskusimo. Prvi klas je bil zelo obiskan in energija je bila vrhunska. Začeli smo s tečajem in ker vem, kako je s projekti in nastopi za bolj neizkušene plesalce, sem se odločila, da ponudim dekletom prvi izziv in to je bil videospot. Dekleta, ki so hodila na tečaj, sem nekaj časa spremljala in sedmim najbolj perspektivnim dala možnost, da sodelujemo pri snemanju videospota z vrhunsko ekipo KNpro. Končni izdelek si z veseljem ogledam še danes. Vesela sem, da so s tem nekatera dekleta dobila prve priložnosti, ki jih verjetno tako hitro ne bi, in bila ponosna na to, da sem jim lahko na tej poti pomagala. Hkrati pa sebe postavila v ozadje in delala na projektih bolj kot mentorica in koreografinja.

Koliko žensk je HHHH združil v vseh teh letih?

Uf, zelo veliko (smeh). Lahko bi rekli, da je vse skupaj v vseh letih delovanja sodelovalo več kot 100 deklet. Obstaja pa dekle, ki je prisotno že skoraj od samega začetka, že 9 let, in sem ji zelo hvaležna za zaupanje. Predvsem pa vesela, da sem skozi delo spoznala tudi eno najboljših prijateljic – to je Rosana Popit.

HHHH je močno povezan z žensko energijo, kvalitetami in vrednotami. Kako gledaš na to? 

Energija žensk je zelo močna. Včasih jo je težko “krotiti”. Več žensk na kupu včasih pomeni tudi več problemov, ni pa nujno. Ko se združijo ženske, ki so osebno zrele in močne ter imajo vrednote ter samozavest pod streho, težav ni. Tudi sama sem se na začetku soočala z zelo različnimi karakterji in stvari niso stekle. Pomembno je, da si v plesu, nastopanju samozavesten, ampak se mi zdi, da je bil največkrat največji problem prav nesamozavest, in ravno to privede do razhajanja v energiji in vzdušju ekipe. To poskusiš kot mentor spremeniti, ampak ti ne uspe vedno, če zaupanja in medsebojnega spoštovanja ni. Priznam, da sem večkrat hotela že obupati, ampak so mi z nasveti in pogovori pomagali partner in družina in tako se nisem predala. Leta, izkušnje te naučijo svoje. Potem pa stvari stečejo.

Na kaj si najbolj ponosna? 

Najbolj sem ponosna na to, da smo v vsem tem času še vedno tukaj in delujem po svojih najboljših močeh.Veliko je bilo trenutkov, ko smo bili na tem, da tečaj plesa v petkah odpovemo, ampak sem se trudila vedno najti kakšen nov izziv, projekt, ki bi dekleta motiviral in nam dal nov zagon. Veliko je bilo plesnih šol, ki so tudi začele s podobnimi programi, ampak mislim, da niso vztrajali dolgo.

Ponosna sem na to, da se je pri dekletih opazil v vseh teh letih zelo velik napredek, dobile so izkušnje na raznih področjih, od snemanja spotov, reklam, nastopih na velikih odrih, na festivalih, televiziji ipd. To je bil tudi moj cilj – da plesalke, ki niso imele izkušenj ne v nastopanju ne v samem plesu, pripravim do točke, ko na odru blestijo in so samozavestne. Da so zadovoljne same s sabo in v tem uživajo. Plesalke in sebe še vedno konstantno izpostavljam izzivom in delamo na nastopanju tudi s plesnimi videi, ki jih ob koncu skoraj vsake koreografije posnamemo kot “after class footage” brez montiranja ter objavimo na socialnih omrežjih.

Ponosna sem na to, da tudi ženska energija lahko deluje skupaj dolgoročno, se čuti, spodbuja, povezuje, dela za določen cilj in se ne prepira. Ponosna sem na vsa dekleta, ki so sodelovala pri katerem koli projektu, saj je vsaka naredila oziroma oddelala projekt po svojih najboljših močeh. Ponosna pa sem tudi nase, da se ob ovirah nisem čisto zlomila in vztrajala s svojo zgodbo, ki jo ustvarjam še danes.

V vseh teh letih se je dinamika skupine gotovo spreminjala, nadgrajevala … Kako si manevrirala in uspešno vodila projekt?

Res je. Velikokrat si plesalke nekaj želijo, ampak ko pride do dejanskega dela, pa se hitro pokaže, kdo je sploh za to pripravljen kaj narediti, se odreči prostemu času in trenirati in kdo ne. Selekcija se večinoma naredi že sama. Čez leta je bilo veliko “prehodnih deklet”, ampak to je normalno. Smo v različnih obdobjih življenja in naši cilji in sanje se z leti spreminjajo. Če izkusiš vsaj delno svoje cilje, je večina že zadovoljna in gre naprej, k novim. Peščica pa vztraja in ostaja v plesu še naprej, ker so to njihove sanje in si želijo več.
Pri takih projektih se predvsem veliko naučiš o ljudeh in sodelovanju, veliko dobrega in slabega. In tudi o sebi. Vodenje ljudi je včasih zelo naporno, ampak ko si ekipa zaupa, ni problemov. S pozitivno energijio in ljudmi lahko ustvariš karkoli. Osredotočila sem se na dobro, zato vztrajam še naprej. Nikoli vsem ne ustrezaš, niti ne rabiš. Važno je, da delaš po svojih najboljših močeh in se ne pustiš, da ti kdo vzame sanje. Kjer je volja, je pot. Ampak za to pot je treba zavihati rokave in ne iskati izgovorov.

Kateri od projektov/koreografij ti je najbolj pri srcu, ko gledaš na zadnjih 10 let?

Težko izpostavim samo enega. Vsak projekt je drugačen in ti nudi neko drugo zadovoljstvo, ko ga končaš. Ko sem februarja začela delati reel posnetke 10ih let, pa sem se šele zavedla, koliko dejansko je vsega bilo. Eden ljubših je zagotovo snemanje plesnega videa Drunk in love, ki smo ga z dekleti posnele v City Teatru s Črtom Kocjančičem s kamero v roki. Posnel je video, ki ga začutiš in predstavlja ravno to, kar me smo.

Je ostal še kakšen poseben cilj za prihodnost? 

Iskreno je ustvarjanje za projekt High Heels High Hopes v zadnjih letih čisto situacijsko, spontano. Tečaj plesa v petkah poteka normalno dvakrat na teden in super se imamo. Pridružijo se nam lahko dekleta, ki imajo izkušnje s plesom in v tem uživajo, ni pa potrebno da si  profesionalka. Ta tečaj je res nekaj za dušo in vesela sem, da to energijo lahko delim z dekleti še danes. Moj cilj je predvsem to, da česarkoli se bomo lotile z dekleti v prihodnosti, da v tem uživamo in naredimo nekaj zase. Tudi če smo že mamice, lahko “razturamo “.

Avtorica: Eva Mrhar


Sprehod med spomini s Katjo Mlakar

Več kot dve desetletji sta že minili od tvojih začetkov v oddaji Pod klobukom na Televiziji Slovenija. Kaj ti najbolj pogreje srce ob misli na te čase? 

Na televizijske čase v 2. nadstropju RTV Slovenija, kjer je otroški in mladinski program, imam seveda izredno lepe spomine. Super ekipa smo bili, fantastična šefica Tatjana Trtnik (v Trnovem je bila tudi moja soseda, zame je skrbela, kot bi bila njena hči), Davor Božič je tudi en tak srčni človek, pa Dunja, Goro Osojnik in Žiga Saksida … To je bilo toliko kreativnosti, smeha.  Že sam ustvarjalni proces, pa potem snemanje oddaje; čisto vsake sem se neizmerno veselila. In kakšen lep make-up  ti naredijo televizijske maskerke (smeh). Bilo je res  čudovito obdobje  – od leta 1994 do 2001, ko sem rodila prvo hčer in se poslovila od oddaje.

Znana si (bila) kot desna roka Maria Galuniča. Kako bi opisala delo z njim?

Z Mariem sva se spoznala pri oddaji Nedeljskih 60, ko sem še plesala v uvodni špici … in kmalu sva ugotovila, da “sva si usojena”. Res. Nisva postala le sodelavca, ampak tudi prijatelja.  Zanj sem delala kot novinarka raziskovalka, se z vsakim znanim Slovencem, preden je prišel v njegovo oddajo, pogovorila … Od Maria pa se tudi veliko naučila. O televizijskem delu, odnosih z ljudmi, slovnici. Še danes je moj osebni slavist. Kadar sem v negotovosti, ko pišem kakšno sporočilo za javnost, vedno za nasvet vprašam njega. S slovnico, dvojino, vejicami in vsem ostalim potem tudi jaz nadlegujem druge. Pa ne moreš reči “ta drevo”, “midve greve”, “bom bil tam”  – ali si bil ali pa boš (smeh).

Kako je delati z Mariem? Vrhunsko. Zakaj? Ker je eden večjih profesionalcev, s katerimi sem sodelovala. Je delaven, pozoren, srčen, predvsem pa mi je v vseh teh letih 100 % zaupal.  Vedel je, da bom svoje delo naredila tako kot je treba. Res sva odlično sodelovala in sodelujeva še danes. Zadnjo prireditev, ki smo jo v naši agenciji AVI organizirali, je vodil prav Mario.  

Ena tvojih najbolj prepoznavnih vlog je Pika Nogavička, s katero sta odvodili mnoge prireditve, predvsem dobrodelne. Kako se spominjaš teh dogodkov? 

Ojla ojla la, če me slučajno kdo ne pozna, moje ime je Pikapolonica, Marjetica, Nogavička, hčerka kapitana Evrazija Nogavice, za prijatelje pa Pika, ne pa Pikica, ker sem stara že celih 8 let …  Ah, ko si nadenem rdeče kitke in narišem pegice na lička, se ne počutim kot Pika, takrat sem Pika. Jezik mi leti kot nabrušen. Silvestra (vodja Kazine) mi je predlagala, da bi še pri  80-ih nastopala kot Pika Nogavička, da bi prišla v Guinnessovo knjigo rekordov kot najstarejša Pika.

Sicer pa so bili  dogodki, ki sem jih povezovala v vlogi Pike, vedno izredno simpatični, navihani, tudi plesni (razne Kazinske produkcije, pustna praznovanja) in seveda dobrodelni. Za OŠ Škofljica, kjer smo štiri leta organizirali dobrodelni koncert za šolski sklad šole, na primer. Takrat sem bila v vlogi organizatorke in sovoditeljice. Na koncertih smo zbrali po več kot 10.000 evrov. Lepi cekinčki, bi rekla Pika.

Zanimiva je tudi zgodba o upokojitvi Pike in sončnih očalih. Nam jo na hitro obnoviš? 

Pa smo pri mojih kontaktnih lečah in Pikini upokojitvi. Na kratko? Bom poskusila. Očala imam že od osnovne šole. Le kdo bi jih takrat nosil? Jaz že ne. Dobim leče. Ves čas nosim leče (tudi med celotno plesno kariero). Spoznam moža. Njemu so bolj všeč ženske, ki imajo očala. Me prepriča, da jih začnem nositi. Ostalo je zgodovina. Leče imam samo še za Piko, kadar vodim kakšno prireditev. Pa pride spet prireditev in jaz nimam več svojih poltrdih kontaktnih leč. Seveda si grem za prireditev kupit leče. A prodajajo samo mehke. Poltrde so za dinozavre. Ampak te spužvaste mehke stvarce meni nikakor in nikakor ne gredo v oko. Enostavno ne gre, pa če se postavim na glavo (kar Pika naredi z lahkoto, Katja pa niti ne) Skratka – Pika ne more iti na oder z očali, lahko pa gre s sončnimi očali. In tako sem šla na oder ob 18. uri s sončnimi očali, ravno pozdravila, zdrdrala zgodbico, kako sem včeraj z Anico in Tomažem gledala v sonce, ampak me danes pečejo oči, zato naj otroci nikar tega ne počnejo … In potem je začel padati dež. Jaz pa s sončnimi očali. In potem smo se z dvorišča pred šolo preselili v avlo šole. Jaz še vedno s sončnimi očali. In ker Pika nima več leč – se je upokojila. Si moraš misliti, kaj naredijo ene uboge kontaktne leče? (smeh)

Prehodila si veliko medijskih kilometrov, tako pred kamero kot za njo. Katera vloga ti bolj leži?

Mislim, da mi bolj leži vloga za kamero. Ko ekipa nekaj skupaj ustvari in potem gledaš, kako se stvari realizirajo. Čisti užitek. Sebe si ne predstavljam kot neke resne voditeljice, voditeljica za otroke sem bila pa z veseljem. Vedno sem rada delala z otroki in za otroke. Če sem pa vodila prireditev v vlogi Pike, je bilo pa sploh luštno, tudi pred kamero. Ker Pika ne vika, Pika si lahko privošči vse. Nič ne narediš narobe, lahko daš nogo za vrat županu … pa se bodo vsi samo smejali.

Tudi kot plesna učiteljica v Kazini si največ delala z otroki. Si v tem delu prav tako uživala? 

 Neizmerno.  Kakšni vaditelji so rekli – oh, majhni otroci, z njimi je najtežje. Kaj? Kaj je z vami? Dajte meni najmlajše skupine. Res sem uživala pri delu z mojimi skupinami štiriletnikov. Mlajši otroci so iskreni, odprti … Naravnost ti pokažejo in povedo, če si jim všeč ali ne. In če si jim, ti vračajo. Toliko ti dajo, da je to res pravi užitek.

Katere vse veščine ples da otrokom? 

Ples da marsikomu veliko, ne le otrokom. Meni je recimo dal višino, haha. Vedno vsi mislijo, da sem višja kot sem v resnici. Je že res, da sem znana po tem, da ves čas nosim pete, a mislim, da mi je ples dal lepšo držo. Sicer pa ti ples da gibčnost, disciplino, družbo, samozavest, zabavo, svobodo izražanja, ustvarjalnost, strast. 

Kot si že sama povedala, so otroci zelo iskrena, direktna bitja, polna domišljije. Imaš kakšno anekdoto, ko ti je otrok “zaprl usta” ali pa te res pošteno nasmejal? 

Seveda. Od tega, da je prišla enkrat na prvo uro deklica, ki se mi je po videzu zdela mlajša od drugih štiriletnikov. Vprašala sem jo, koliko je stara, saj so bila 4 leta pogoj za vpis.  Ona pa takoj: “3 leta. Uuu, mami je rekla, da morem reči 4.” Ali pa, kako so mi vedno vse povedali … Še preveč. Tako mi na začetku ure začnejo razlagati, kdo je bil na obisku pri babici, katero novo igračo je kdo dobil, Miha pove, da ima novega psička … Mala Taja pa vsa navdušena: ” Jaz imam pa uši!”
Ali pa, kako se reče moški kuri? Ja, kurec, jasno.

Kako je povezanost s plesom krojila tvojo osebnost – Katjo Mlakar v različnih obdobjih in danes? 

Hmmm … Moram povedati, da v resnici nisem nikoli bila šolana plesalka. Že v osnovni šoli sem imela plesno skupino (še v Mariboru), si izmišljevala koreografije … A nisem obiskovala nobene plesne šole. Vedno pravim, da sem pač plesala po srcu. V 1. letniku srednje šole smo se preselili v Ljubljano. Živeli smo nasproti Kazine. Oh, kako sem si želela, da bi prestopila ta prag;  jaz, neka samouka plesalka iz Maribora … Potem sem na Fakulteti za šport naredila izpit za vaditeljico plesne aerobike in veselo šla v Kazino povprašat, če slučajno potrebujejo kakšno vaditeljico.  Sprejela me je Silvestra, si zapisala moje podatke in to je bilo to. Ko sem šla domov, sem si mislila, da je nikoli več ne bom videla. Pa me že čez kak teden pokliče. Ena od vaditeljic aerobike je zbolela in potrebujejo nadomestno. Pridem. Odvodim. Se derem, takšna pač sem. In Silvestra me pri uri opazuje. Na koncu me vpraša, če bi učila plesati otroke.

Najprej so v Kazini naučili plesati mene, saj v življenju nisem plesala standardnih in latinskoameriških plesov, pa so potrebovali ravno takšno vaditeljico – za drugo uro programa za otroke. Naredila sem nešteto asistenc pri Danijelu Mišonu. On je taka svetovna faca. Potem sem do rojstva prvega otroka v Kazini vodila aerobiko ter uro latinskoameriških in standardnih plesov za najmlajše.

Ne morem pa mimo samozavesti, ki mi jo je dala Mirjam Podobnik. Kot sem omenila, nisem bila šolana plesalka, sem pa vedno plesala z obrazom. Tako sem se smejala, da so vsi gledali moj obraz in nihče ni opazil, če sem se kje zmotila. Plesala sem pri plesni skupini Make up in si strašno želela, da bi za kakšno točko prišla v veliko plesno skupino Kazina. V vaditeljski sobi sem nekoč omenila Mirjam, da bi rada prišla v to skupino. “Pridi, imamo ravno avdicijo”. Uf. Seveda nisem šla. Kaj pa naj delam tam med profesionalci. In naslednjič v vaditeljski sobi spet srečam Mirjam. “Zakaj pa nisi prišla?” me vpraša. “Ne upam”, sem bila iskrena. In ona meni: “Veš kaj, te sprejmem brez avdicije.” Halo? Kakšna sreča in veselje. Ojoj. Zdaj pa na trening. Mirjam nam je po ogrevanju pokazala  nekakšni cat walk. Ponovimo za njo. Tudi jaz. Nato pa ustavi glasbo in reče: “A ste jo videli? No, takole se pleše!” Verjetno me je tudi ona gledala v obraz. A vseeno. Po tistem so me plesalci takoj sprejeli medse. Tega ne bom nikoli pozabila. Seveda še danes rada plešem. Plesalec po duši ostaneš za vedno.

Kako bi opisala vodjo Kazine Silvestro Perčič ter njeno vizijo za plesno šolo in klub?

 Silvestra. Moja Silvestra. Veliko mi je pomagala. Pa upam, da sem ji tudi jaz kaj lepega dala nazaj. Že 20 let ne učim več v Kazini, a je Kazina ostala zame šola številka ena in Silvestra top šefica, ki si je lahko samo želiš. In kolikor spremljam njeno  delo, lahko samo potrdim, da Kazina ostaja plesna šola številka ena.

Kot kreativna direktorica v agenciji AVI si kariero usmerila v odnose z javnostmi in organizacijo dogodkov. Kako pri svojem delu zdaj gledaš na plesalce in njihov doprinos k javnim nastopom, dogodkom? Zagotovo bolje veš, kaj potrebujejo in kako se jih lahko uporabi … 

Seveda v veliko naših dogodkov vključimo tudi plesalce. Če se le da. Željko Božič je naredil že takšne točke, da jih vikaš. Pa Ada Kogovšek, tudi z Andrejo Vakselj smo sodelovali. Seveda pa tudi z drugimi plesalci, ki niso iz Kazine: Azro Selimanović, Kjaro Starič Wurst, Nadiyo Bychkovo … Ko ona zapleše, jaz samo strmim.

Tole bi te res rada vprašala, si ena redkih, ki je bila “na obeh straneh”. Kako bi komentirala prizadevanja plesalcev po poštenem plačilu za projekte? V zadnjem času so večkrat tudi javno opozarjali, da niso cenjeni kot pravi profesionalci in dobivajo le drobtine. Lahko mogoče poveš kaj o tem tudi iz organizacijskega vidika? Kako se snuje honorarje? 

Bom konkretna. Ko dobimo neko prireditev, moramo podjetju dati ponudbo, za koliko denarja jim jo bomo organizirali. V tej ponudbi je poseben budžet namenjen nastopajočim. Šele ko potrdijo ponudbo, začnemo iskati, kaj je znotraj tega budžeta najbolje možno narediti. Tako potem pokličem plesalce in jim povem, koliko denarja je na voljo. Lahko narediš super koreografijo za ta denar? Ali pa povem, kaj želim in mi dajo plesalci sami ponudbo, da vidim ali gre v dani budžet ali ne.
Absolutno sem za to, da so plesalci pošteno plačani za svoje delo. Tako kot vsi ostali nastopajoči. Je pa res, da imaš vedno na voljo omejen denar za nastopajoče in jaz bi rada v to vključila glasbenika, stand up komika, voditelja, plesalce … Včasih se to izide, včasih pa ne. Jasno mi je, da gre kdo kdaj nastopat za nas tudi majčkeno pod svojo ceno, ker ve, da si to resnično želimo in da bo del lepega projekta.

Še zadnje vprašanje. Kaj bi rekla, da gledalce na prireditvah najbolj prepriča? Krasen nasmeh, karizma in lep kostum? Ali je vseeno na prvem mestu dobro treniran plesalec?

Meni vsekakor niso dovolj samo lepa dekleta,  fantje, nasmehi, kostumi … Absolutno mi je pomembna tudi kvaliteta plesalcev. Zato  za naše prireditve najamemo takšne, ki združujejo oboje: da so kvalitetni plesalci in da imajo karizmo, nasmeh, lepoto.

 

Avtorica: Eva Mrhar


Sara Štirn: Ples je čudoviti spremljevalec, ki te ogromno nauči

26-letna Sara Štirn prihaja iz Brežic, njena plesna pot pa jo je pripeljala tudi v Ljubljano, kjer je spoznala plesno šolo Kazina in njene učitelje. Morda se je spomnite iz odra Španskih borcev, ko je nastopala s svojim soplesalcem Ninom Batageljem, ki je na invalidskem vozičku. Točka v koreografiji Željka Božića je res pustila pečat in bila prav posebna. Sara je sicer začela kot hip hoperka, nadaljevala s strandarnimi in latinskoameriškimi plesi, vmes raziskovala ples na vozičku in se vrnila nazaj k hip hopu. Njene zanimive izkušnje in spoznanja so nas vodili k pogovoru, ki je nanesel na veliko zanimivih tem.

Kako dolgo je ples že v tvojem življenju?

Ples je v mojem življenju prisoten zadnjih 12 let in presrečna sem, da je tako. Začela sem s hip hopom, potem nadaljevala s standardnimi in latinsko ameriškimi plesi, sedaj pa sem se zopet vrnila k hip hopu, kar se je izkazalo za super odločitev.

Kako hitro si bila aktivna tudi kot tekmovalka? Kakšne spomine imaš na to obdobje?

Tekmovati sem začela tretjo plesno sezono. Najprej s hip hop formacijo, s street pari in kot solistka, še kasneje pa standardne in latinsko ameriške plese ter prosti program. Sem zelo tekmovalna in kritična oseba, ampak takrat nisem dojela, da perfekcija in vsaka tekma morda nista tako zelo pomembni, kot se mi je tisti trenutek zdelo. Obožujem pa edinstven občutek, ko sem na odru in si vedno želim, da bi nastop trajal za vedno.

Kako se je začela vajina skupna pot z Ninom?

Nina sem spoznala na fakulteti, ko je prišel predavat. Ko je na koncu vprašal, ali ima kdo kakšno vprašanje, sem rekla, da iščem soplesalca, če bi prišel poskusit na trening … Potem sva iz plesnega večera zelo hitro začela bolj resno trenirati in tekmovati.

Kaj je največji izziv, ko plešeš z osebo, ki je na vozičku?

Verjetno razne rotacije in nagibi, ki jih je potrebno zvaditi tisočkrat, da ne pride do padca. Pa ugotavljanje, koliko vleke-potiska in druge pomoči potrebuje posameznik v paru, da je na koncu vse videti lahkotno. Pa seveda dogovarjanje o vsem tem, brez da bi prišlo do spora (smeh).

Športni ples na invalidskem vozičku je bil celo tema tvoje diplomske naloge. Do kakšnih ugotovitev si prišla v svoji raziskavi?

Ugotovila sem, da ples močno pripomore k zadovoljstvu in kakovosti življenj plesalcev, sodelujočih v raziskavi. Ima vrsto pozitivnih učinkov pri telesnih, psihičnih in socialnih spretnostih. Od lažjega izvajanja vsakodnevnih aktivnosti, vključenosti v družbo, razbijanja predsodkov… do razvoja oz. ohranjanja fizičnih spretnosti ter zaupanja vase ter posledično večje samozavesti, kar vodi k sprejemanju svoje gibalne oviranosti. Veliko ugotovitev bi bilo verjetno istih tudi pri hodečih plesalcih, če bi primerjala.

Zasledila sem, da je tvoja najljubša plesna točka prav z Ninom, za katero je koreografijo sestavil Željko Božić. Nam lahko poveš kaj o njej? Kako ste jo ustvarjali, kje vse sta se z njo predstavila?

Res je, Coincidental forevers smo sestavili sezono, preden sem prišla v Kazino in ko je bila končana, kar nisem mogla verjeti, da ta točka pripada nama z Ninom. Sestavili smo jo kot zgodbo dveh oseb, ki se po dolgem času naključno srečata in vmes poskušali kup stvari in gibanj, ki jih je možno narediti z vozičkom in skupaj v paru. Šele na koncu smo dodali glasbo. Z njo sva se predstavila na domačih in mednarodnih festivalih in tujih tekmah, ki jih krije International paralympic committee (mednarodni paraolimpijski komite, op.a.). Tu izstopa World Cup – Continents Cup, na katerem sva bila uspešna in pa domači Lukec, kjer sva prišla v Gala večer. Eden izmed sodnikov je pustil komentar, da smo dosegli zelo kreativno delo med partnerjema, kar je čudovito, ker verjetno tega prej niso niti poznali.

Kako bi opisala Željka – kakšna oseba in trener je?

Željko je odličen trener, ki vsakemu posamezniku dopušča, da je preprosto osebnost zase, potem pa to potencira pri plesu in iz tebe izvleče najboljše. Je izjemen pedagog in zelo se pozna, da to dela z dušo, ker je na vsakem treningu res  odlična atmosfera, vključno z Zoom treningi. Ima ogromno znanja in idej in posledično so treningi zelo raznoliki. Ko sem bila mlajša, sem si želela, da bi se mi podpisal na supergo, sedaj je pa kar moj trener!

Si velika ljubiteljica hip hopa. Zakaj te ta stil plesa privlači?

Hip hop je bil moja prva izbira in srečna sem, da ga nisem zapustila. Dopušča mi ogromno svobode, ki je nisem toliko začutila pri drugih stilih, čeprav so vsi čudoviti.

Si bolj “domača” v koreografiji ali freestylu?

Včasih sem oboževala koreografije in nisem razumela, zakaj bi nekdo želel v cypher in pri tem užival. Kasneje, ko sem nehala plesati standardne plese, pa se mi je zdelo, da se mi je odprl nov svet raziskovanja, ki se samo širi in dopolnjuje z vsem materialom, ki ga dobimo na treningih in z domišljijo. Je pa tudi zelo odvisno, kako ti nekdo predstavi svet freestyla.

Kako bi nekomu, ki ne pleše, razložila, zakaj je ples super in kako se ti pri plesu počutiš?

Ko imaš v življenju takšno prioriteto, kot je ples, je potem vse okrog veliko lažje. Plesu ogromno dajem, on pa meni vrača. Je najboljša stvar in čudovit spremljevalec, ki te ogromno nauči. Najboljši občutek je, ko si po treningu tako vznemirjen, da ne moreš zaspati.

Lahko ples povežeš tudi z ostalimi vlogami v življenju?

Delam za Zvezo paraplegikov in kot kozmetičarka v salonu, pri katerem sem imela možnost sodelovati, ko je nastajal in mi je zelo ljub. Preden smo ga postavili, je bil plesna dvorana, zame pa je zdaj oboje. Z Ninom sva se lani z vodenjem plesnih delavnic namesto finančnega plačila zmenila za počitniško prikolico, ki je bila last društva, za katerega sva delala. Sedaj jo predelujeva, tako, da je ples zagotovo vsestransko prisoten in z njim lahko prideš do veliko stvari (smeh). Če mi ostane kaj časa, rada ustvarjam s šivanjem.

Sedaj že nekaj časa redno hodiš v našo plesno šolo. Kako bi opisala ljudi v Kaizni, treninge, prostore …?

Kazino obožujem. Mislim, da se pri takšni plesni šoli čuti, da je ples na prvem mestu in da ravno zaradi tega stvari funkcionirajo. Mogoče se sliši smešno, ampak ljudje se zdijo lepo vzgojeni, kar mogoče dandanes ni tako samoumevno, je pa tudi verjetno odraz trenerjev in plesne šole. Lepo je prihajati v prostore, kjer se dobro počuyiš in ti ljudje želijo dobro, ti pa njim.

 

Avtorica: Eva Mrhar


Plesni spomini: najboljši časi stepa

Plesni spomini: Najboljši časi stepa

Vsake toliko nam bogati arhiv RTV Slovenija postreže s kakšnim simpatičnim plesnim spominom izpred mnogih let. Nedavno so na drugem programu predvajali člansko step formacijo Black cat White cat, s katero so plesalci Kazine postali državni prvaki leta 2001. Odločili smo se, da z nekaterimi od njih poklepetamo in preverimo, kaj po dvajsetih letih v glavah najbolj ostane.

Mankica Kranjec, Jana Ficko in Tina Leskovec so ene izmed članic, ki so drgnile parket na Gerbičevi. Še danes se spominjajo dolgih treningov, piljenja korakov in preplesavanja te točke, pa tudi trenerja in koreografa Mitje Popovskega. “Med treningi smo morali biti kot eden, in če je nekdo naredil napačen korak, ni pravilno iztegnil prstov na roki, ali se je zmotil, je Mitko ugasnil glasbo in začeli smo od začetka. Dobro nas je uril,” pripoveduje Mankica.

Zato ni nič kaj čudno, da se plesalke še danes natančno spomnijo koreografije. “Seveda se ne spomnim prav cele točke, najbolj atraktivnih delov pa zagotovo. Na primer, ko smo postavljeni v tri kolone in delamo kombinacijo korakov na mestu z menjavo različnih pozicij rok. Ko smo to prvič videli na posnetku, smo bili še sami osupli, kako dobro je videti,” razlaga Tina.

Kot bi bilo včeraj …

Trenirali so v mali dvorani na Gerbičevi, saj je v veliki preveč drselo za stepke. Tako je bila ta popolnoma zapolnjena s plesalci, Mitja pa je stal na okenski polici ob odprtem oknu in štel, popravljal, tudi ustavljal muziko in se včasih zadrl. “Bil je strog, a pravičen trener,” pravijo, pa tudi, da so bili sicer zelo uigrana ekipa, a da je najstniška razposajenost zagotovo pri trenerju pustila marsikateri siv las na glavi. “Še danes se nasmejimo marsikateri situaciji, ko smo ga živcirali. Nekaj nas je vedno zamujalo na trening, saj smo želeli preskočiti prvi del ogrevanja, ker nismo marali pesmi Always look on the bright side of life. Če smo bili pa točni, smo si pa izjemno dolgo zavezovali vezalke stepk, da nas je moral Mitko večkrat poklicati v dvorano,” se z nasmehom spominja Jana. Je pa Mitja s skupino pogosto delil informacije o tem, kako step plešejo v Ameriki in kaj je tam popularno. To je bil tudi povod za dovršene kostume, ki so še danes videti odlično.

Rdeče vezalke, črne rokavice in klobuki

Po stilu ameriških plesalcev je bila usklajena sleherna podrobnost kostuma in maske. Vse je imelo svoj namen. Enake nogavice, v čevljih rdeče vezalke, na ustnicah rdeča šminka, lasje, speti v figo, črne rokavice, klobuki, kravate … Kostumi so še danes videti imenitno, čeprav je v svoji karieri vsak plesalec kdaj doživel tudi kak modni spodrsljaj. A ta ni bil med njimi. Urejenost je bila na višku – če so plesali kot eden, so tudi navzven morali biti videti kot eden.

Že samo preizkušanje kostumov je bilo čarobna izkušnja. Običajno so jih morali dodelati še sami in so tako v garderobi lepili bleščice in druge dodatke. “Vse je šumelo in dišalo po materialih in veliko je bilo smeha. Ko si prvič oblekel končan kostum, si se počutil kot v neki novi koži in takrat si vedel, da gre zares.”

So stvari, ki jih ne pozabiš nikoli 

Plesni spomini so ena tistih stvari, ki ostanejo s teboj za vse življenje. Tudi odraščanje v Kazini je bilo edinstveno in srčno, polno lepih dogodivščin. V številnih letih, polnih različnih koreografij, pa je zagotovo nekaj utrinkov, ki svetijo še posebej svetlo. Eden takih je tudi step točka na Vivaldijevo zimo, na katero bi stavil marsikdo iz skupine. Bila je zadnja skupna tekmovalna točka takratne članske skupine in po pričevanjih tudi najboljša. “Še danes, ko zaslišim to glasbo, se malce naježim. Imeli smo tudi zares noro dobre črno-bele kostume z bodicami iz pene in koreografija je bila res nekaj posebnega. Uh, koliko lepih spominov je povezanih s to plesno mojstrovino!” Tako jo je opisala Mankica, ki pravi, da bo ples vedno del njenega življenja. Ljubezen do glasbe in giba ter ustvarjalno mišljenje danes izkorišča kot profesionalna fotografinja v teatru. Tudi Tina in Jana dokazujeta, da plesne noge nikoli ne počivajo, pa čeprav sedaj bolj na koncertih, zabavah in porokah ali pa ob spremljanju aktualnih tekmovalnih točk, kot jih piše mlajša generacija Kazine. Še tisto, kar pozabijo možgani, telo ohrani. Kot v Kazini radi rečemo: “Ples je v tebi.”

 

Avtorica: Eva Mrhar


Petra Stamenković: Nič na svetu mi ne prinaša toliko sreče in notranjega miru kot ples in moja plesna družina v Kazini

Je sploh mogoče, da nekdo tako mlad, pleše že 23 let? 23? Ja, takšna je naša Petra. Od tretjega leta starosti, ko se je k nam vpisala, ker je oboževala step, pa do danes, ko jih šteje 26, se njena ljubezen do plesa ni zmanjšala, le še okrepila. Od tekmovanj, do televizijskih nastopov, pa sodelovanja v različnih videoposnetkih … V Kazini je Petra prehodila tako bogato pot in spoznala toliko naših učiteljev, da je poosebljenje kazinskega duha. Danes uživa v članski hip hop skupini pod vodstvom Željka Božića, zaupala pa nam je plesne dogodivščine, do kjer seže njen spomin.

V Kazini si osebno spoznala veliko naših plesnih učiteljev. Kako bi jih opisala?  

Začela sem pri treh letih pri Daniju (Danijel Mišon, op. a.). Za vedno mi bo ostal v spominu kot zelo topla, prijazna in zabavna oseba in taki so bili tudi njegovi treningi. Potem sem kmalu prešla k Mitji Popovskemu in Mojci Uršič, kjer sem plesala jazz in step, tam nekje pri 6 ali 7 letih. Tu so bile zadeve že bolj resne, zato so bili tudi treningi bolj resni. Mitko je bil kar zahteven in strog, ampak vse v dobrem smislu. Jasno je bilo, kaj hoče od nas.

Hip hop sem začela plesati pri Patriciji Brilli. Nje se spomnim kot zelo prijetne in prijazne ter predvsem vedno nasmejane. Potem sem pot nadaljevala pri Eriku Bukovniku, kjer so mi bili treningi vedno zelo všeč, saj smo plesali na takrat zelo moderno glasbo. Spomnim se, da se je Erik zelo trudil, da je zame na nastopih vključil še kakšen jazz element in zaradi tega sem se počutila včasih zelo posebno in hvaležno. Potem sem kmalu spoznala še Željka (Željko Božić, op. a.), ki pa mi bo vedno eden izmed ljubših trenerjev, predvsem zato, ker sem bila tako mlada, ko sem ga spoznala, da mi je velikokrat predstavljal ne samo trenerja, ampak tudi neko očetovsko vlogo, če bi lahko temu tako rekli. Med vsem tem časom sem nekaj časa plesala tudi pri Mirjam Podobnik in pa eno malo hip hop skupino pri Mihi Matevžiču. Skratka, res res veliko kazinskih plesnih učiteljev in iskreno se že težko spomnim vsega o njih.

Največ časa treniraš pri Željku Božiću. Kako bi ga opisala njegove treninge, kako so se morda spreminjali tekom let?

Vsak, ki pozna Željka, bi rekel, da so njegovi treningi res nekaj posebnega. Lahko potrdim, da so se treningi tekom let kar dosti spremenili, ampak se mi zdi, da to pride tudi s tem, da smo mi odrasli ter da smo nehali tekmovati in začeli samo ustvarjati in uživati. Spomnim se Željka, ko je bil zelo strog in smo se ga kar malo bali, ampak predvsem zaradi tega, ker smo imeli toliko spoštovanja do njega in njegovega dela. Tekmovanja so pač tekmovanja, potrebno je veliko dela, discipline in vaje. Zato so bili tudi treningi temu primerni. Ampak Željko je vedno znal poskrbeti, da smo se kljub težkemu delu znali pozabavati in sprostiti. Ko pa smo odrasli ter sčasoma nehali tekmovati in začeli plesati zase, za svojo dušo in srce, se je trenerstvo prelevilo tudi v zelo lepo prijateljstvo. Njegovi treningi so vedno tista stvar, ki sem se je vsakič neizmerno veselila in komaj čakala, da stopim v dvorano. Da pustim vse težave odraslega sveta pred vrati in samo neizmerno uživam.

Kakšne imaš spomine na prve plesne korake in vaje?

Moji spomini na prve plesne korake so zelo luštni. Moja največja želja je bila plesati step. Kot otrok sem ure in ure presedela pred televizijo ob gledanju Lord of the dance in kazala s prstom na zaslon: “To hočem!”

Zato me je mami pri rosnih treh letih vpisala v Kazino, kjer sem spoznala Danija. Njegovi treningi so bili neizmerno zabavni. Nikoli ne bom pozabila, kako smo s plesnimi copatki v roki udarjali po tleh. Vem, da sem vsakič komaj čakala, da pridem k Daniju na plesno urico in se malo pozabavam.

Kakšni so tvoji spomini iz tekmovalnih časov? Na kaj si najbolj ponosna?

Spomini iz teh časov so zelo lepi, a moram priznati, da je bilo tudi nekaj težkih trenutkov. V nekem obdobju sem tekmovala v jazzu, stepu in hip hopu, in to bilo včasih neizmerno naporno. Imela sem tudi po 6 treningov na teden, tudi po več na dan, vikendi niso obstajali, po več tednov me ni bilo v Sloveniji, ko smo hodili po svetovnih in evropskih tekmovanjih … Zaradi tega sem imela ogromne izostanke v šoli in sem morala potem vse sama nadoknaditi. Ampak, ko pogledam nazaj, sem neizmerno hvaležna za vse in ne bi nikoli tega spremenila. Ker mi je dalo to ogromno življenjskih lekcij, predvsem pa ogromno sreče in veselja v življenju. Najbolj sem ponosna na vse odlične dosežke, ki smo jih dosegli. In pa da smo v tistem obdobju nekako dvignili standard na slovenski tekmovalni sceni, saj smo kar nekaj časa držali zmagovalne titule v svojih rokah.

Bi lahko rekla, da je ples vplival tudi na oblikovanje tvoje osebnosti? Konec koncev si odraščala v tesni povezavi z njim …

S tem se definitivno strinjam. Še dobro, ker v nekem obdobju bi brez plesa verjetno zapadla v slabe stvari in slabe družbe. Zagotovo sem imela življenjsko obdobje, ko sem bila zelo samosvoja, trmasta in svojeglava. Pri tem me je ples reševal, če sem iskrena. Sploh zato, ker sem večino časa preživljala s starejšimi (vedno sem bila med mlajšimi v skupini), ki so mi postali vzor. Ples me je naučil spoštovanja, reda in discipline.

Si tekmovalna oseba ali da plešeš iz drugih razlogov?

Kaj pa vem, lahko bi rekli, da sem malo tekmovalna, ampak ne bi rekla, da sem plesala prav zaradi tega. Plešem zato, ker si res ne predstavljam življenja brez plesa, pa čeprav vem, da se to sliši zelo klišejsko – enostavno je res. Res drži pregovor, ki pravi, da dokler nečesa ne izgubiš, ne veš točno, kaj imaš. Natanko to se mi je zgodilo s plesom, ko sem zaradi poškodbe kolena morala plesu reči adijo za dve leti in medtem ugotovila, da mi nič na svetu ne prinaša toliko sreče in notranjega miru kot ples in moja plesna družina v Kazini.

Si na kakšni točki v življenju nad plesom obupala? Da si že praktično zaključila z njim …

Ja, sem, na žalost … Ampak to je stvar, s katero se skoraj vsak plesalec spopade na neki točki. Vmes sem imela neko čudno prehodno obdobje, ko nisem vedela, ali bi se posvetila samo določeni vrsti plesa ali bi še vedno vztrajala z vsemi tremi, čeprav me to več ni več toliko zanimalo. Odraščala sem in želela malo več svobode in prostega časa. V obdobju, ko sem bila doma zaradi kolena, nisem niti vedela, ali bom lahko še kdaj stopila v plesno dvorano in nadaljevala tam, kjer sem ostala. Tako da sem že skoraj končala svojo plesno pot. Ampak hvala bogu sem se vrnila in vse je bilo tako kot prej. Nič se ni spremenilo in še vedno sem znala vse plesne korake, čeprav imaš včasih občutek, da si vse pozabil. Pa je tako kot vožnja s kolesom – enkrat, ko se naučiš, nikoli ne pozabiš.

Si rada na odru? Kako doživljaš nastopanje pred občinstvom?

Na odru sem vedno rada. Čeprav načeloma v življenju nimam posebno rada, da je pozornost na meni, pa ravno obratno na odru to preprosto obožujem. Rada imam adrenalin, ki ga čutiš, preden stopiš na oder. To, da so vse oči uperjene vate in ti si tu, da pokažeš nekaj, za kaj si trdno delal in treniral. Ta občutek je izjemen.

Glede na to, da si izkusila tako art kot street discipline … Kakšna je razlika v duhu jazz-a, show dance-a in duhu hip hopa? Zakaj ti je ena stran bližje?

Pri meni gre predvsem za notranje občutke, ki mi jih daje določena zvrst plesa. Hip hop mi je najbližje zato, ker zavzema vse. Daje mi večjo svobodo pri gibanju kot jazz ali step, vsaj jaz ga tako dojemam. Pri  hip hopu sem lahko vse, kar želim v določenem trenutku. Skozi ples lahko izrazim katero koli čustvo.

Koliko življenjskih prijateljev ti je dal ples?

No, to je pa stvar, zaradi katere sem neizmerno hvaležna, da mi je pot prekrižal ples. Prinesel mi je res veliko življenjskih prijateljev, brez katerih vsakdan preprosto ne bi bil enak. Vsak od njih mi lepša življenje in ima zelo posebno mesto v mojem srcu. Jih ne bom naštevala, a dobro vedo, kdo so.

Vemo, da sta si z bratom Markom zelo blizu, tudi on je velik del Kazine. Kako je nate vplivala njegova plesna pot in uspehi?

Res je, z Markom sva si zelo blizu. Tako kot Željko me je naučil veliko o sami plesni kulturi. Zaradi njega sem se predvsem zaljubila v hip hop. Plesati sem sicer začela nekaj let pred njim, a ko se je še on pridružil, sem kot mlajša sestra želela slediti vsakemu njegovemu koraku in tako sem začela plesati hip hop. Vedno sem ga občudovala. Marko me navdihuje s svojim trdim delom, talentom in znanjem. Ne bi mogla biti bolj ponosna. Hvaležna sem, da imam njega za vzor v življenju, prav tako plesnem kot vsakdanjem.

Kje vse plešeš, ko nisi na treningu? Se zapaziš, da migaš tudi ob vsakdanjih priložnostih?

(smeh) Konstantno in povsod. Res, prakitično pri vseh gospodinjskih opravilih. Definitivno pod tušem. Brez glasbe sploh ne grem pod tuš. Velikokrat se mi je zgodilo, da sem tudi v službi začela poplesavati, in to čisto nezavedno. Na kolesu, ko se peljem in poslušam glasbo, mi vedno poplesavajo vsaj prstki na krmilu, haha.

Nam lahko morda za konec zaupaš kakšen plesni spomin, ki ima v tvojem srcu prav posebno mesto?

Uf, tega je ogromno. V 23 letih si nabereš kar nekaj takih stvari. Ampak recimo, da je ena izmed teh, ko smo bili mladinci in smo plesali Funky Monkey formacijo pod vodstvom Željka. Pripravil nam je zelo lepo in čustveno presenečenje. Za vsakega od plesalcev je personaliziral malo opico, katero nam je pred tekmo narisal na zapestje, da nam prinese moč in srečo na odru. Na tisti ogromni rekvizit, ki smo ga imeli, pa nam je na zadnjo stran napisal “Rad vas imam otroci moji”. Takrat smo vsi planili v jok. To nam je ogromno pomenilo, sploh zato, ker Željko ni bil taka oseba, da bi blazno kazal svoja čustva, sploh pa ne pred nami. Prav spomnim se, koliko moči nam je taka preprosta stvar dala, preden smo stopili na oder. To bo za vedno čudovit spomin.

 

Avtorica: Eva Mrhar


Mia Loboda Žagar: "S plesom se lahko odklopim od celega sveta"

Mia Loboda Žagar ima 13 let in v Kazini pleše že 11. leto. Zanjo bi res lahko rekli, da pleše že odkar hodi. Trenutno je v mladinski hip hop selekciji, kjer je našla prave prijatelje in še poglobila strast do plesa. Z njo smo se pogovarjali o njenih izkušnjah in veselju do plesa. 

Kakšne so bile tvoje prve plesne izkušnje?

Ples me spremlja že celo življenje. S tremi leti sem pri učiteljici Mojci in kasneje pri Mirjam začela plesati jazz. V skupini sem bila najmlajša, zato sem kmalu obupala. Na dan odprtih vrat pa sem se potem takoj navdušila nad učiteljico Andrejo Vakselj, ki sem ji od takrat zvesta že dobrih 8 let.

Zakaj rada plešeš?

Ples mi daje posebno energijo, vedno se tako lahko odklopim od celega sveta, pozabim na vso negativo, na vse misli in samo uživam.

Si sodelovala tudi že na kakšnih tekmovanjih?

Da. Tekmujem že 5 let, in sicer v kategoriji hip hop in street dance. Moj največji dosežek je 6. mesto na svetovnem prvenstvu. Dosegli smo ga s točko Zombie party med malimi formacijami v street kategoriji.

Katere vse plesne učitelje Kazine si spoznala na svoji poti?

Začela sem z učiteljico Mojco Uršič, nato so me premestili k Mirjam Podobnik, končala pa sem pri Andreji Vaksej. Za kratek čas me je treniral tudi učitelj Željko Božić.

Kaj ti je najbolj všeč pri sedanji plesni učiteljici Andreji Vakselj?

Andrejo poznam že kar nekaj let, najbolj pa sem navdušena nad njeno pozitivno energijo ki jo deli z nami ne glede na vse, kako nas vedno spodbuja in nikoli ne obupa.

Kdo je na plesni poti tvoj vzor?

O tem pravzaprav nikoli nisem razmišljala in odgovora ne vem, lahko pa bi rekli, da mi je trenerka Andreja vzor.

Si s pomočjo plesa našla tudi kakšne dobre prijatelje?

Seveda. Kazina mi je skozi leta postala kot drugi dom, je moja družina, kjer imam tudi veliko prijateljev, s katerimi skupaj potujemo, plešemo in se zabavamo.

Ali sedaj kot najstnica na ples gledaš drugače, kot si, ko si bila otrok? Se je kaj spremenilo?

Ko sem bila otrok, se mi zdi, da sem na ples gledala kot na zabavo in le hobi, sedaj pa ga vsako leto bolj vzljubim in v meni nastaja prava strast.

Ali (še vedno) rada nastopaš?

Skozi leta imam vedno več treme, a kljub temu zelo rada nastopam in se res veselim novih dosežkov.

Imaš kakšen kos opreme, ki ga imaš najraje za ples?

Kot kos opreme mi je najbolj udoben kakšen širši pulover.

Ali tudi v prostem času poslušaš hip hop glasbo ali ti je katera druga zvrst bližje?

V prostem času praktično ves čas poslušam glasbo, kar koli delam je vedno ob meni. Ampak poslušam pa različne zvrsti glasbe, vse od hip hopa do jazza.

Imaš kakšno zabavno/zanimivo zgodbo, povezano s plesom, ki bi jo delila z nami?

Bil je petek zvečer, ravno smo končali trening (20:30). Kot po navadi sem se dolgo obirala in me je oči že nestrpno čakal spodaj v avtu. Peljala sva se proti domu in bila sem že kar malo živčna, saj nas je naslednji dan čakalo državno prvenstvo. Prišla sem domov in takoj sem si hotela že vse pripraviti za tekmovanje. Na treningu smo vadili s kostumi, zato sem vzela torbo od treninga, da bi spakirala kostum. Odprem torbo in kostuma nikjer. Seveda sem bila panična nisem vedela, kaj storiti. Planila sem v jok in hitro hitela do staršev. Ura je bila deset do devetih, Kazina pa se zapre že ob pol devetih. Vseeno sem hitro poklicala v pisarno. Dolgo časa se nihče ni javil, a ravno, ko sem hotela prekiniti, se je javila gospa na recepciji. Čisto objokana sem ji razložila, za kaj gre in na srečo je bila tako prijazna, da me je počakala. Vzela sem čokolado za zahvalo in hitro sva z očijem oddrvela nazaj v Kazino. Kostum me je čakal in gospe na recepciji bom za vedno hvaležna. Naslednji dan pa smo še zmagali na državnem prvenstvu. A to je bil zagotovo najbolj stresen večer mojega življenja.

Avtorica: Eva Mrhar