Vesna Grandeš pred workshopom: "Zadihajte in sprejmite neznano"

6. marca 2022 v Kazini gostimo Vesno Grandeš, ki bo s plesalci delila svoje znanje poppinga. Ker gre za tehniko, ki jo obvlada manj plesalcev, smo jo povabili na pogovor, da bolje spoznate njo in ta stil plesa. S svojo iskrenostjo in direktnostjo je navdušila že pri pogovoru, tako da se resnično veselimo, kaj vse nam bo pokazala na workshopu. 

Popping je urbana plesna tehnika, ki jo, vsaj v Sloveniji, obvlada manj plesalcev. Zakaj je tebi popping postal tako všeč?

Popping je ulični plesni stil, ki temelji na funk glasbi. Sprva me je k temu stilu vlekla prav glasba. Na začetku P funk iz zahodne obale, kasneje pa G funk, future funk ter breakbeat in elektro, ki jih rada poslušam in nanje plešem še danes. Kot najstnica sta me filma Flashdance in Breaking in the late 80s navdušila, da sem s prijatelji iz šole ustvarila plesno skupino. Gledala sem veliko MTV-ja, takrat še na VHS kasetah (to je bilo še v 80. letih). Nekje v 90-ih so glasbeni šovi prišli tudi na hrvaško televizijo, s čimer sem obogatila svoj plesni vokabular. Oponašala sem gibe Jamesa Browna, Janet Jackson, Kate Bush, Bobbija Browna, pa vse tja do “All that Jazz”.

Ko sem leta 2003 prišla v London in prvič zares izkusila zabavno plesno industrijo, sem želela postati čim bolj vsestranska plesalka. Želela sem biti tudi učiteljica. London v teh letih je bil res pravi kraj za to. Preizkusila sem ogromno različnih stilov in učiteljev ter se na koncu našla pri Fredu Realnessu, ki je učil funk.  Predvajal nam je skladbe skupine Cameo in moje telo so spreletele nore senzacije. Fantje in dekleta, ki so plesali na te beate, so bili videti tako samozavestni. Njihova tehnika in kontrola telesa sta me povsem navdušili.

Popping zahteva ogromno discipline, treninga, tudi potrpljenja. Kako to približati otrokom in mladim, da jim je učenje zanimivo?

Popping je kot balet. Enake vaje, disciplina, podoben odnos do resnosti treninga. Je pa to nujna tehnika za vsak plesni stil. Ko sem res poglobiš v bolečino in užitek tega stila, si zasvojen. Opazovati svoje telo, kako se spreminja v tako močno orodje, je zelo razburljivo.

Po letih izkušenj dela z mladimi lahko rečem, da je za učenje tega stila ključno, da učitelj zna trening narediti poučen, a hkrati dovolj zabaven, da si plesalci želijo še več. Stil ni enostaven ne za plesanje ne za učenje. Dolgočasno je stati 20 minut pred ogledalom in krčiti mišice v različnih položajih ali izvajati iste ponovitve po 200-krat. Imam svoje prijeme in metode, kako to narediti zanimivo. Veliko sem trenirala z Američani in Azijci, še vedno sem aktivna prek Zooma v naši online trenerski skupnosti. Veliko uporabljam vizualizacijo, pripovedovanje zgodb, delo v parih, prostorske igre in raznolike muzikalične naloge, da je trening zanimiv in vedno v izziv.

Veliko si študirala v tujini. Kdo so bili učitelji, ki so tebi dali največ?

Nisem želela ubrati tipične poti, hoditi 3 leta na akademijo in postati “copy paste” plesalka, ki bo takšna kot vse ostale iz iste institucije. Ne želim reči, da je to narobe, samo, da to pač ni bilo zame. Sem zelo radovedna, želela sem preizkusiti različne institucije, učitelje in pionirje ter sama odkriti svoj stil. Od nekaj je bil moj fokus bolj na tem, da bom dobra v učenju in podajanju znanja, ne samo dobra plesalka, kar sem opazila vsakič, ko sem bila na kakšnem dolgočasno vodenem treningu. Najraje sem imela bolj intenzivne programe, kjer sem bila lahko 5 dni ali več z ljudmi kot so Akram Khan, Alvin Ailen, Wim Wandekeybus, Jasmin Vardimon, Batshev … Moja mentorica Vivien Bridson mi je veliko pomagala pri drži in samozavesti. Pri uličnih stilih je moj velik mentor Fred Realness, zaradi katerega so se moje učiteljske sposobnosti razvile na povsem novi ravni. Zelo rada sem se učila tudi od Grega Campellocka Jr in Kendricka Sandyja, zadnje čase pa sem zelo aktivna na online srečanjih z Dokyunom Kongom. Zelo me inspirira moj plesni partner Anis in najin novi plesni projekt Fit Kultura.

Kako bi opisala urbano plesno sceno v Zagrebu? 

Vedno, ko govorim o hrvaški plesni sceni, gre lahko kaj narobe (smeh), zato že vnaprej opozarjam: to je le moje mnenje in moja izkušnja. Ko sem se leta 2011 vrnila iz Londona, sem opazovala in si mislila: “Moj bog, kaj ti ljudje počnejo?!” Na facebooku sem postala slavna po svojem stavku “You are not hip hop!” (v prevodu “Ti nisi hip hop!). Saj veste, da ljudje ne marajo resnice, če se najdejo v njej. Tako sem postala lokalna sovražnica in junakinja. Na YouTubu sem imela komični šov Out Moves, samo 5 epizod, a energija, ki se je zgrinjala name, je postala izredno negativna. V šovu so se znašli tudi kakšni Slovenci, haha.

Ko zdaj gledam nazaj, lahko rečem, da sem zelo zrasla. Še vedno si upam reči, da nekaj ni hip hop, ampak to več ne izhaja iz neke frustracije. Zelo mi je bilo všeč obdobje med 2014 in 2017 na Hrvaškem, to je bil čas novih povezav, skupnosti, hip hop teater je bil rojen, festival Streetforma je zelo spremenil percepcijo hip hop in komercialne scene. Leto 2018 je bilo težko, vodenje plesne šole, ki ni bila komerciala kot velika večina, je bilo zelo zahtevno. Prepričati komercialne plesalce, da so osnove pomembne, da je moje učenje kvalitetno … Morala sem se vprašati, kaj je narobe, zakaj so moji klasi prazni. Odgovor je bil v meni. Tako sem postala bolj kreativna, iznajdljiva v iskanju načinov, kako hip hop in popping tehnike predstaviti širši množici. Takoj, ko sem se začenjala spreminjati, se je začenjala spreminjati tudi scena okoli mene. Ključno je sočutje. Vse se spreminja. In to je dobro.

Zdaj se mi zdi, da spet prihaja neki novi val plesalcev. Moji funk klasi so polni, žal tega ne morem reči za locking, ta čudoviti stil, ki je tako podcenjen. Ko mi je Željko Božić povedal, koliko so slovenski plesalci mesečno pripravljeni plačati za treninge, sem bila osupla. To je trojna cena od te, ki jo imamo mi. Ples kot poklic na Hrvaškem še ni priznan in spoštovan. Veliko je odvisno od tega, koga poznaš. Avdicije so večinoma samo PR orodje. V tem trenutku je tudi bolj malo dogodkov.

Vsak plesalec v plesu najde nekaj svojega. Kaj tebe drži, da že toliko let vztrajaš z njim?

Ples je del mene, je tisto, kar najbolje poznam. Rada delam z otroki, a finančno gledano ne morem preživeti s stili, ki jih učim. Tako bi ples bolj označila za hobi, ne za mojo službo ali moje življenje. Lažje je, če razmišljam tako. Nič pričakovanj, samo ljubezen do plesa.

Si tudi koreografinja, organizatorka, plesna sodnica … Katera vloga ti je najbolj pri srcu?

Zelo zelo rada organiziran dogodke, to imam po očetu. Vso to jugoslovansko bratstvo in enotnost, četudi prisiljena in zlagana, me je kot otroka zelo ganila. Še danes imam rada občutek deljenja in povezovanja z različnimi ljudmi iz različnih ozadij. Vedno uživam tudi v koreografiranju. Osebno pa ne maram preveč športnih plesnih tekmovanj, tako da je vloga sodnice zame vedno nekoliko dvorezen meč.

Lahko morda še kaj poveš o Željku Božiću, ki ga kar dobro poznaš? Sta si v čem podobna?

Tudi Željko je bil nekoč na moji “ti nisi hip hop” listi (smeh), a ko sem skozi leta opazovala njegovo transformacijo kot človek in kot učitelj, me je resnično navdihnil. Vedno sem si želela plesati z njim, in ko me je poklical za sodelovanje, sem si samo rekla “Končno!”. Z njim si želim še več delati. Tiste nenavadne in vizualne stvari. Mislim, da danes razmišljava veliko bolj podobno kot nekoč.

Kaj lahko plesalci pričakujejo od tvojega workshopa v Ljubljani?

Kot prvo, ne pričakujte, da boste v enem dnevu poppali kot Kid Boogie ali plesali kot Kinjaz Crew. Kar pa se bo zgodilo, je naslednje: vaši možgani bodo ustvarili nove povezave, vaše telo bo odkrilo nove senzacije, mišice, groove in ideje za gibanje. Šli boste v svoje telo in se naučili, od kje izvira kontrola ter kaj morate narediti za boljšo povezavo med umom in telesom.

Naučili se boste nekaterih vaj in orodij, ki jih boste lahko s seboj vzeli na nadaljnji trening. Učitelji bodo dobili ideje, kako bolje trenirati svoje učence in kako popping tehniko vključiti v lastni stil. In ko bo težko ter si boste mislili, da ne zmorete, da ta stil ni za vas in da vam to ni všeč, boste v tistem trenutku, ta notranji glas utišali. To je vaš ego. Zadihajte in sprejmite neznano. Naj vam bo vsake toliko neudobno. Samo tako rastemo.

Avtorica: Eva Mrhar

 

Na workshop se prijavite na >>tej povezavi<<