Mitja Popovski je obraz Kazine, obraz PZS-ja, plesne Slovenije. Eden najuspešnejših IDO koreografov v zadnjih dveh desetletjih, umetnik, pripovedovalec. Z generacijami plesalcev je v show dance, step in modern tekmovalnih kategorijah osvojil praktično vse, kar se osvojiti da in še ni rekel zadnje. Vsako leto navdušuje z izjemnimi koreografijami, ki puščajo globoke vtise pri gledalcih in sodnikih. Zanj ples, tudi na tekmovalnih odrih, ostaja predvsem umetnost. 

Si zagotovo eden najuspešnejših IDO koreografov zadnjih desetletij. Kje tiči seme tvoje koreografske ustvarjalnosti, da po vsem tem času še najdeš teme, sporočila, ki se dotaknejo tako gledalcev kot sodnikov?
Vedno sem bil človek idej. Ni me strah poskusiti nekaj novega, originalnega. Danes imajo mladi “koreografi” neomejeno bazo podatkov na svetovnem spletu, kar jih mnogokrat kar omejuje, saj si marsikdo raje izposodi preverjene prijeme drugih, kot da ustvarja sam in sprejme dejstvo, da se včasih lahko zmoti. Za eno vrhunsko koreografijo, moraš narediti veliko “zgrešenih”, saj se takrat še največ naučiš.

Kateri interesi izven področja plesa na tvoje delo najbolj vplivajo? 
Še najbolj znanost, nato pa filmska in glasbena umetnost. Tudi dobre knjige oziroma zgodbe. Sem velik ljubitelj znanosti in vedno pozitivno zrem na prihodnost človeštva.

Vsi vemo, da je zelo pomemben element dobre tekmovalne točke glasba in tvoje izbire radi še leta kopirajo. Kako ti gledaš na izbor glasbe in kaj te običajno navdahne?
Vedno sta možni dve poti: enkrat mi glasba narekuje idejo, ki jo želim povedati, drugič pa poiščem glasbo, ki mi bo pomagala povedati zgodbo, ki sem si jo zamislil. Zame je muzikalnost ena najpomembnejših prvin koreografije. Mislim, da na to vpliva moja velika ljubezen do step plesa.

Ko osvojiš s svojimi ekipami praktično vse, kar se osvojiti da – kako ohranjaš motivacijo? Je danes na primer naslov svetovnih prvakov še tako “slasten” kot je bil pred 10, 20 leti? 
Odvisno od situacije. Veliko mi pomeni, da plesalci verjamejo v mojo idejo in strokovno znanje. Včasih naredim koreografijo, ki marsikomu za vedno ostane v spominu, pa ne osvoji najvišjega naslova. To nikakor ne pomeni, da je kaj slabša od tiste, ki je morda prejšnje leto zmagala. Ples je predvsem umetnost in se zelo težko meri in primerja. Najpomembnejše mi je ravno to, da nekaj za mano ostane v glavah drugih. Seveda pa je osvojiti naslov vedno nekaj čudovitega.
Če sem lahko malce drzna: kako je delati v sistemu, ki te hkrati “hrani” in omejuje, ki ga tudi večkrat pokritiziraš? Poznamo te kot osebo, ki naglas pove, ko se s čim ne strinja. Kaj meniš, da je šibka točka IDO tekmovalnega sistema in sojenja? 
Zavedam se, da je umetniška dela zelo težko primerjati. Lahko najdeš posamezne koreografije, ki izstopajo, ko pa jih razvrstiš od 1. do 24. mesta, pa je to realno nemogoče. Meni osebno bi bil festivalski sistem, kot je npr. podelitev filmskih nagrad, bolj všeč. Pa ne trdim, da je bolj pošten, le bolj umetniški je.
Za motivacijo mladih plesalcev je sistem razvrstitve po mestih zelo pomemben. Se pa zavedam, da vrhunske odrasle plesalce odganja, saj se z izkušnjami čez čas naučijo in mnogo bolj zavedajo dejstva, ki sem ga zgoraj zapisal. Umetnost se težko izmeri, saj ni merljiva količina.
V množici odličnh rezultatov je treba posebej poudariti tudi letošnjo zmago na svetovnem prvenstvu med članskimi modern formacijami. Infinity, koreografija z manjštevilčno in povsem žensko zasedbo, je osvojila zlato medaljo. Kako bi komentiral ta uspeh?
To je ena mojih najljubših zmag. Ekipa, ki je stoodstotno verjela v idejo in naredila vse, da se koreografija vrhunsko odpleše. Plesalke so zares intenzivno trenirale. Vzdušje na treningih je bilo odlično in to se je na koncu čutilo pri nastopih v živo. Redko kdaj sem začutil tako močno povezanost ekipe na odru.
Delaš tudi s tujimi reprezentancami … Kako je koreografirati za plesalce, ki niso “tvoji” oz. jih ne vidiš na rednih treningih? Verjetno delo z njimi poteka drugače kot s Kazinci.
Ko ustvarjam v tujini, se vedno mudi. Koreografijo moram narediti hitro in takrat uporabljam prvi instinkt; to, kar mi najprej pade na pamet. Zaenkrat deluje. Najpomembnejše pri tem je, da mi polno zaupajo. Gostujočemu koreografu plesalci običajno še bolj zaupajo kot svojim, kar pomeni, da so zares fokusirani, osredotočeni pri delu. Včasih je to kar nehvaležno do domačih ustvarjalcev. Še najbližje “mojim” so plesalci Južne Afrike. Imajo izjemen talent in delovne navade. Ko ustvarjam tam, je vedno neka posebna energija, kot da se čuti tista prvinskost matere ljudi in plesa – Afrike.

Stopiva še stran od tekmovanj – na umetniški oder. Bi si takšnega ustvaranja želel več ali si oseba, ki potrebuje tekmovanja, rangiranje?
Sem tekmovalen po naravi, a imam raje predstave in nastope za gledalce, ki si samo želijo uživati in ne soditi. Problem tekmovanj je, da zelo poudarjajo osebno – solistično tekmovalnost. Kar poglejte sodobne talent šove. To je v nasprotju s skupinsko in povezovalno naravo plesa. Ni lepšega kot občutek povezanosti skupine plesalcev na odru.
Potreboval bi menedžerski tim, ki bi mi omogočal produkcijo predstav, ki bi zadovoljile veliko število plesalcev, kot to počnejo tekmovanja. Potem bi takoj zamenjal.

Če bi imel neomejen budžet za svojo lastno predstavo, plesalcev kot bi želel in čas, da v miru ustvarjaš … Česa bi se lotil? 
Oh, idej je ogromno. Verjetno bi najprej bila na vrsti kombinacija sodobnega cirkusa in sodobnega plesa. Če dam za primer Cirque di solei z izjemno vizualno scenografijo in telesnimi eksperimenti. Jaz bi dodal tisto, kar ponavadi pri njih ni v ospredju – vrhunski ples in globoko zgodbo.

Ali tli v tebi kakšna posebna karierna želja, ki še ni izpolnjena? Bi nam jo zaupal?
Vedno je ogromno želja, ki jih nisem izpolnil. To mi daje voljo za nadaljnje ustvarjanje. Žal mi je, da kot plesalec nisem nikoli poskusil za neko daljše obdobje samo plesati v kakšni profesionalni skupini. Želim si še ustvariti kakšno predstavo skupaj z mojo življensko partnerko Mojco Uršič, ki mi je veliko pomagala. Ima ogromno idej in je zelo umetniške narave. Našo plesno šolo si predstavljam kot celovito akademijo plesa, ki ustvarja celostne plesalce in ustvarja daljše letne produkcije v obliki predstav, tekmovanja pa so lahko ena od zelo stimulativnih dejavnosti za mlade plesalce.
Sicer pa sem zelo zadovoljen s tem, kar sem ustvaril do danes. Okolje Plesne šole Kazina je bilo vedno pozitivno in stimulativno. Seveda je največ k temu pripomogla Silvestra Perčič s svojim zaupanjem v moje ideje.

Avtorica: Eva Mrhar