Delaš tudi s tujimi reprezentancami … Kako je koreografirati za plesalce, ki niso “tvoji” oz. jih ne vidiš na rednih treningih? Verjetno delo z njimi poteka drugače kot s Kazinci.
Ko ustvarjam v tujini, se vedno mudi. Koreografijo moram narediti hitro in takrat uporabljam prvi instinkt; to, kar mi najprej pade na pamet. Zaenkrat deluje. Najpomembnejše pri tem je, da mi polno zaupajo. Gostujočemu koreografu plesalci običajno še bolj zaupajo kot svojim, kar pomeni, da so zares fokusirani, osredotočeni pri delu. Včasih je to kar nehvaležno do domačih ustvarjalcev. Še najbližje “mojim” so plesalci Južne Afrike. Imajo izjemen talent in delovne navade. Ko ustvarjam tam, je vedno neka posebna energija, kot da se čuti tista prvinskost matere ljudi in plesa – Afrike.
Stopiva še stran od tekmovanj – na umetniški oder. Bi si takšnega ustvaranja želel več ali si oseba, ki potrebuje tekmovanja, rangiranje?
Sem tekmovalen po naravi, a imam raje predstave in nastope za gledalce, ki si samo želijo uživati in ne soditi. Problem tekmovanj je, da zelo poudarjajo osebno – solistično tekmovalnost. Kar poglejte sodobne talent šove. To je v nasprotju s skupinsko in povezovalno naravo plesa. Ni lepšega kot občutek povezanosti skupine plesalcev na odru.
Potreboval bi menedžerski tim, ki bi mi omogočal produkcijo predstav, ki bi zadovoljile veliko število plesalcev, kot to počnejo tekmovanja. Potem bi takoj zamenjal.
Če bi imel neomejen budžet za svojo lastno predstavo, plesalcev kot bi želel in čas, da v miru ustvarjaš … Česa bi se lotil?
Oh, idej je ogromno. Verjetno bi najprej bila na vrsti kombinacija sodobnega cirkusa in sodobnega plesa. Če dam za primer Cirque di solei z izjemno vizualno scenografijo in telesnimi eksperimenti. Jaz bi dodal tisto, kar ponavadi pri njih ni v ospredju – vrhunski ples in globoko zgodbo.
Ali tli v tebi kakšna posebna karierna želja, ki še ni izpolnjena? Bi nam jo zaupal?
Vedno je ogromno želja, ki jih nisem izpolnil. To mi daje voljo za nadaljnje ustvarjanje. Žal mi je, da kot plesalec nisem nikoli poskusil za neko daljše obdobje samo plesati v kakšni profesionalni skupini. Želim si še ustvariti kakšno predstavo skupaj z mojo življensko partnerko Mojco Uršič, ki mi je veliko pomagala. Ima ogromno idej in je zelo umetniške narave. Našo plesno šolo si predstavljam kot celovito akademijo plesa, ki ustvarja celostne plesalce in ustvarja daljše letne produkcije v obliki predstav, tekmovanja pa so lahko ena od zelo stimulativnih dejavnosti za mlade plesalce.
Sicer pa sem zelo zadovoljen s tem, kar sem ustvaril do danes. Okolje Plesne šole Kazina je bilo vedno pozitivno in stimulativno. Seveda je največ k temu pripomogla Silvestra Perčič s svojim zaupanjem v moje ideje.