13-letna Larisa Kodrič je v začetku septembra na Poljskem postala svetovna prvakinja med street dance show mladinkami. Po izjemnem uspehu smo na pogovor povabili njo ter trenerko in koreografinjo Andrejo Gujt Vakselj.

Larisa, kakšni občutki so te navdajali, ko si stala na najvišji stopnički svetovnega prvenstva in poslušala slovensko himno?

Larisa: Občutek sem imela, kot da sanjam. Še danes se ne zavedam povsem, kaj sem dosegla.

Andreja, kako si ti spremljala te trenutke?

Andreja: Iskreno sem bila vesela zanjo, za naju, za ves poplačan trud in vloženo delo.

Sta že med samo tekmo pričakovali visoko uvrstitev? Kakšna se vama je zdela konkurenca?

Larisa: Konkurenca se mi je zdela zelo močna, tako da nisem pričakovala tako visoke uvrstitve.

Andreja: Na nobeni tekmi raje ne pričakujem ničesar, tudi če se zavedam, da je točka kvalitetna in plesalec prav tako. Ni vedno nujno, da so ocene temu primerne. Bilo je veliko stresa, saj so tekmovalke med polfinalom in finalom pustili čakati povsem do trenutka, ko je bil na vrsti njihov finale. Da si v finalu, si izvedel, tik preden si šel na oder. Konkurenca je bila dobra in številčna, se je pa poznalo, da je tekma potekala takoj po poletnih počitnicah, saj je bila fizična pripravljenost  plesalk slabša. Nama jo je res uspelo obdržati na dobri ravni, tako da je Larisa pravzaprav prvič vse tri runde odplesala zelo močno.

Ocene so pokazale, da so bili sodniki res enotni v tem, da je bila Larisa najboljša, kar je na plesnih tekmovanjih redko in zagotovo prav poseben dosežek. Kako bi komentirali same enice in eno štirico?

Andreja: Za ocene sem izvedela šele malo po razglasitvi, ker sem bila vmes res prisotna v trenutku. Pogled na ocene je naredil celoten proces še bolj poseben in ponosna sem na naju, saj pomeni, da je Larisa res izstopala.

Larisa: Tudi mene so po razglasitvah najbolj razveselile ocene, saj se mi to še ni zgodilo. Noro!

Kako sta prišli do ideje za točko? Je katera velika ljubiteljica kave ali je “coffee shop” nastal iz kakšne druge zamisli?

Larisa: Zelo rada imam Starbucks in tako je Andreja prišla do zamisli.

Andreja: Njeno mami sem vprašala, kaj ima Larisa zelo rada, ker rada izberem teme, ki so plesalcem blizu. Povedala mi je, da ji je popularna kavarna zelo všeč in tako sem prišla do ideje za točko, začela raziskovati glasbo in razvijati zgodbo.

Andreja, kako je videti ustvarjanje takšne točke? Je celotna koreografija zgolj tvoja domena ali ustvarjata tudi skupaj, preizkušata različne možnosti gibanja?

Andreja: Običajno izhajam iz idej, ki jih dobim in se o njih pogovorim s plesalci – ali jih čutijo ali ne. Ko temo potrdimo, pride do procesa izbiranja glasbe, kar včasih traja tudi po nekaj dni, saj res hočem da tudi glasba govori sama zase, da je čim bolj raznolika, nepopularna in da je čim manj teksta, torej posnetega govora, ki nakazuje zgodbo. Nato izberem rekvizit, ki je pri street disciplini pomemben del točke. Ne sme zgolj stati zraven, medtem ko plešeš, ampak da ga je treba dejansko uporabiti. Sama naredim okviren glasbeni miks, ki ga potem mož še nadgradi in začnem delati koreografijo. Včasih po delih, ki so vmes, včasih od začetka, odvisno, kako čutim. Tudi izbira kostuma je pomembna, tako da ti tudi to raziskovanje vseh možnosti vzame kar precej časa. Ampak, če je točka na koncu tako, kot si si jo zamislil, in plesalec z iskricami v očeh odpleše tako, kot da je del njega, je cilj dosežen in izvedba pristna. Vedno jim pravim, da je lahko zgodba pristna in dobro odplesana samo, če jo čutijo oziroma se vanjo vživijo.

Larisa, zakaj ti ustreza street dance show disciplina? Morda ravno zaradi zgodbe, rekvizitov?

Larisa: Ker se lahko vživim v vlogo. Lahko bi rekli, da je podobno kot igralstvo, samo da zraven še plešeš.

Kako dolgo že sodelujeta pri skupnih točkah in kako bi opisali vajin odnos?

Andreja: Larisa je začela plesati pri meni še pri nedopolnjenih osmih letih, zato smo morali paziti, ker pri tej starosti plesalci pri PZS še ne smejo tekmovati, ona pa je bila v skupini, s katero smo tekmovali. Solo tekmovanja je izbrala že zelo kmalu in prepričana sem, da ji je to dalo dobro podlago. Kljub temu da je vedno najmlajša v skupini, se to nikoli ni poznalo pri njenem gibanju. Je zelo talentirana in mislim, da lahko v plesu še veliko doseže. Imava čudovit odnos in verjetno je to tudi razlog, da vsa ta leta z veseljem sodelujeva.

Larisa: Tako je, v Kazini pri Andreji sem že 6 let in pol, street plešem zadnjih 5 let. Najin odnos je bil vedno zelo dober.

Larisa, opiši Andrejo s tremi besedami.

Larisa: Prijazna, stroga, delavna.

Andreja, zdaj pa ti opiši Lariso s tremi besedami.

Andreja: talentirana, vztrajna, delavna.

Delavnost je torej vajina skupna točka. Za vama je kar nekaj ur, pravzaprav mesecev trdega dela. Že razmišljata o prihodnosti in naslednjih koreografijah ali potrebujeta čas, da sploh ponotranjita, kaj vama je skupaj uspelo?

Andreja: Pravzaprav sva se že na Poljskem začeli pogovarjati o točki, ki bi jo ustvarila zanjo letošnjo plesno sezono. Teme še nimava, sem pa prepričana, da se bova o njej kmalu pogovorili. Mislim, da se še ne zavedava, kaj sva dosegli. Nama je bilo najbolj pomembno, da gre na oder uživat. To je bil vedno stavek, ki ga je od mene slišala, preden je šla plesat točko.

Larisa: Takoj, ko bo Andreja rekla, začneva! O idejah že razmišljam …

Avtorica: Eva Mrhar