Barbara Mihelin, naša Barbi ali preprosto “B”, je že vrsto let vodja pisarne v Kazini. Z nami je že toliko časa in vpletena v toliko projektov, da si res težko predstavljamo, kako bi vse naloge speljali brez nje. Ker je velik del kazinskega vsakdana in tako tudi del naših uspehov, smo jo tokrat povabili na pogovor o delu, ki ga opravlja.

V plesni šoli je pravzaprav ogromno dela, ki ni plesno. S čim vse se ukvarjate “v zakulisju”?

V zakulisju je res ves čas pestro. Od razpisovanja tečajev, obveščanja plesalcev do prijavljanja plesalcev na tekmovanja, pošiljanja predračunov in žal tudi opomnikov za plačila do sprotne komunikacije in reševanja težav in vprašanj. Zagotovo sem še kaj izpustila.

Katera obdobja v šolskem letu so za pisarno najbolj naporna?

Različne aktivnosti se praktično med seboj ves čas prekrivajo. Občasno se zgodi, da pridejo res naporna obdobja, ko se vse dogaja hkrati, pridejo pa tudi dnevi, ko lahko malce bolj zadiham. Dokler so sezone potekale po ustaljenih tirnicah, je bilo delo po mesecih bolj jasno razporejeno, zdaj pa je že toliko različnih festivalov, tekme se konstantno prestavljajo, delo za vpis poteka praktično celo leto … Odkar se je začela pandemija smo soočeni tudi s številnimi situacijami, ki so povem nove in se jim moramo stalno prilagajti, kar prinese povsem nove naloge.

V Kazini si že vrsto let. Bi lahko med seboj primerljala različne generacije plesalcev?

Kljub temu da sem v Kazini že vrsto let, moram priznati, da imam resnični stik s plesalci šele v zadnjih letih, ko smo pisarno preselili v Šiško. V Kazini v centru nisem imela toliko stika s plesalci, ker so vaje potekale v dvoranah za ovinkom na drugi strani hodnika ali celo na drugi lokaciji na Gerbičevi. Zaradi narave dela sem sicer res poznala praktično vse plesalce po imenih in priimkih, le redke pa sem srečevala tudi v živo. V Šiški imam več stika s plesalci, kar mi je všeč, saj v prostor vnesejo posebno energijo, ob kateri šele resnično zaživi. Tečajniki so takšni in drugačni, prihajajo iz različnih vetrov – nekateri mirni, da jih sploh ne opaziš, spet drugi znajo biti včasih tako glasni, da ne slišiš niti zvonenja telefona (smeh).

Na vpisu novi člani in starši največkrat doživijo prvo izkušnjo v plesni šoli. Kako pomemben je prvi stik? Kako vodiš komunikacijo?

V času, ko sem začela z delom v Kazini, je vsa komunikacija potekala v živo ali po telefonu. Mislim, da nismo imeli niti še spletne strani in elektronskega naslova. Takrat sem se skozi celo šolsko leto v živo srečavala praktično z vsemi tečajniki ali njihovimi starši v Kazini. Danes le redki po informacije pridejo v pisarno, nekaj komunikacije je po telefonu, v večji meri pa danes komunikacija poteka po elektronski pošti. Tudi zato, ker so danes praktično vse informacije objavljene na naši spletni strani, kjer lahko starši in plesalci uredijo tudi rezervacijo za vpis, plačilo pa preko spletnih bank, z nemalo vpisanimi pred pričetkom vaj praktično na vpisu nimamo nobenega stika.

Prvi stik tako v večini primerov nismo več ekipa na vpisu, ampak naša spletna stran – nemalo tečajnikov ali njihovih staršev nas prvič kontaktira šele, ko pride do kakšnih nejasnosti, dodatnih vprašanj ali težav. Je pa pravilna komunikacija vsekakor pomemben del mojega dela in odnosa s tečajniki in njihovimi starši, zato vedno pazim, da odgovarjam spoštljivo in razumljivo, na elektronsko pošto pa sproti oziroma res v čim krajšem možnem času.

Pa starši res berejo maile? Pridejo vse informacije do njih?

Jim niti ne morem zameriti, če sproti ne berejo vsega, saj nekateri samo iz naše strani prejmejo res ogromno e-mailov. Pomembno mi je, da napišem vse informacije, četudi vedno ne preberejo vsega. Bodo pa imeli podatek za takrat, ko ga bodo iskali, če sprva samo preletijo. Z elektronskimi sporočili se je informacijski tok res konkretno spremenil. Hitreje sporočamo stvari, veliko več informacij lahko damo, no, pa tudi čas je takšen, da se dejansko zahteva, da se toliko stvari sporoča in sprašuje. Slabost takšnega sistem je potem lahko, da so starši včasih že prenasičeni z vsem.

Vpeta si v delo z različnimi plesnimi učitelji, vsak je unikaten ter ima svoje zahteve in potrebe. Kako se prilagajaš posameznim učiteljem, da ladja vseeno pluje naprej v isto smer?

Res je, vsi smo si različni, zato tudi komunikacijo prilagajam vsakemu posebej in mislim, da uspešno sodelujemo. Je tako kot v vseh odnosih (osebnih, poslovnih in še kakšnih) – vsak je malo drugačen, komunicira na svoj način in tukaj ni nič drugače. Če želiš nekaj urediti ali se dogovoriti, je treba poznati osebo in prilagoditi komunikacijo.

Pri svojem delu tesno sodeluješ tudi z vodjo Kazine Silvestro Perčič. Kako bi opisala vajin odnos in skupno delo?

V nekaterih delih svoje delo opravljam samostojno, v nekaterih delih pa res tesno sodelujeva s Silvestro. Vedno se zavedam, da morajo biti moje odločitve skladne z navodili in odločitvami, ki bi jih sprejela Silvestra, saj je na koncu za odločitve in ravnanja ne samo mene, ampak praktično celotne ekipe Kazine, odgovorna prav ona. Glede na to, da s Silvestro sodelujeva že vrsto let, vem, kaj pričakuje od mene in kaj ji je pomembno, pa tudi ona že dobro pozna moj način dela.

Hvaležna sem ji za zaupanje in za priložnost, ki mi jo je dala, ko sem se pridružila ekipi Kazine in za podporo, ki mi jo izkazuje v vseh letih najinega sodelovanja.

Tvoje delo vsebuje ogromno komunikacije s starši, včasih tudi ne ravno prijetne (finance, težave otrok ipd.). Kaj misliš, da oni najbolj cenijo pri takšnih pogovorih?

Res se pri svojem delu znajdem tudi v manj prijetnih situacijah. V takih primerih poskušam komunicirati čim bolj odkrito in mislim, da starši to začutijo in cenijo. Stvari vedno razložim iskreno, ni me strah reči “žal nam je”, vedno se pred pogovorom pozanimam o situaciji, saj želim biti prepričana o tem, kaj govorim. Tudi, ko gre za sporočanje neprijetnih stvari, nisem odrezava, ampak skušam ostati srčna, človeška. Če nečesa ne vem, to tudi povem in raje ne “bluzim”. Na ta način se s starši veliko bolje razumemo.

Če bi lahko imela eno supermoč, ki bi ti pomagala pri tvojem delu, kaj bi izbrala?

Ojoj, ta je pa težka. Na prvo žogo bi rekla, da bi imela supermoč, da bi dodala nekaj ur v dnevu, ampak se mi v zadnjem času vse bolj zdi, da je prava supermoč to, da pametno izkoristim ure, ki jih imam. Ko bom to obvladala, bom pravzaprav resnična superjunakinja.

Kateri trenutki pri tvojem delu te najbolj osebno izpopolnijo, osrečijo?

Vsekakor moram priznati, da rada hodim v službo, čeprav pravzaprav redko sploh uporabljam to besedo. Vedno rečem, da grem v Kazino.

Vsak dan je nov dan in zadovoljna sem pravzaprav že z majhnimi stvarmi, s tem, da sem uspela narediti vse, kar sem si zadala za posamezen dan, včasih mi polepša dan kakšna pohvala ali pozitivno sporočilo, ki smo ga prejeli. Posebno veselje čutim ob koncu večjih in daljših projektov, ki jih uspešno izvedemo (Diham ples je zagotovo eden takšnih), po koncu produkcije, ko vidim zadovoljne obraze plesalcev in ponosne obraze staršev po uspešnem nastopu in ob koncu šolskega leta, ki smo ga uspešno pripeljali do konca. Na nek način me izpopolnjuje tudi že samo to, da sem del naše ekipe in naše zgodbe že več kot polovico svojega življenja, pravzaprav že celo svoje odraslo življenje.

 

Avtorica: Eva Mrhar