Ženstveno, seksi, v visokih petah. Vse to pooseblja projekt High Heels High Hopes ustanoviteljice in vodje Andreje Vakselj, ki letos praznuje že 10. obletnico ter ima za seboj kup uspešnih  nastopov, tekmovanj, tv šovov in glasbenih videospotov. Pri projektu je v vseh teh letih sodelovalo več kot 100 plesalk, njihovo vodenje pa je tudi svojevrsten izziv. Z Andrejo sva govorili o (pre)izkušnjah na njeni poti v visokih petah. 

Projekt HHHH se je razvil iz tvojega tečaja plesa v petkah v Kazini. Kaj je bil povod zanj? Kako se je vse začelo?

Vse skupaj se je začelo, ko sem v Ameriki obiskovala tečaj plesa v petkah, ki mi je bil zelo všeč in si rekla, zakaj pa ne bi imele tudi Slovenke te možnosti. Idejo sem predstavila vodji Silvestri Perčič in dobila priložnost, da poskusimo. Prvi klas je bil zelo obiskan in energija je bila vrhunska. Začeli smo s tečajem in ker vem, kako je s projekti in nastopi za bolj neizkušene plesalce, sem se odločila, da ponudim dekletom prvi izziv in to je bil videospot. Dekleta, ki so hodila na tečaj, sem nekaj časa spremljala in sedmim najbolj perspektivnim dala možnost, da sodelujemo pri snemanju videospota z vrhunsko ekipo KNpro. Končni izdelek si z veseljem ogledam še danes. Vesela sem, da so s tem nekatera dekleta dobila prve priložnosti, ki jih verjetno tako hitro ne bi, in bila ponosna na to, da sem jim lahko na tej poti pomagala. Hkrati pa sebe postavila v ozadje in delala na projektih bolj kot mentorica in koreografinja.

Koliko žensk je HHHH združil v vseh teh letih?

Uf, zelo veliko (smeh). Lahko bi rekli, da je vse skupaj v vseh letih delovanja sodelovalo več kot 100 deklet. Obstaja pa dekle, ki je prisotno že skoraj od samega začetka, že 9 let, in sem ji zelo hvaležna za zaupanje. Predvsem pa vesela, da sem skozi delo spoznala tudi eno najboljših prijateljic – to je Rosana Popit.

HHHH je močno povezan z žensko energijo, kvalitetami in vrednotami. Kako gledaš na to? 

Energija žensk je zelo močna. Včasih jo je težko “krotiti”. Več žensk na kupu včasih pomeni tudi več problemov, ni pa nujno. Ko se združijo ženske, ki so osebno zrele in močne ter imajo vrednote ter samozavest pod streho, težav ni. Tudi sama sem se na začetku soočala z zelo različnimi karakterji in stvari niso stekle. Pomembno je, da si v plesu, nastopanju samozavesten, ampak se mi zdi, da je bil največkrat največji problem prav nesamozavest, in ravno to privede do razhajanja v energiji in vzdušju ekipe. To poskusiš kot mentor spremeniti, ampak ti ne uspe vedno, če zaupanja in medsebojnega spoštovanja ni. Priznam, da sem večkrat hotela že obupati, ampak so mi z nasveti in pogovori pomagali partner in družina in tako se nisem predala. Leta, izkušnje te naučijo svoje. Potem pa stvari stečejo.

Na kaj si najbolj ponosna? 

Najbolj sem ponosna na to, da smo v vsem tem času še vedno tukaj in delujem po svojih najboljših močeh.Veliko je bilo trenutkov, ko smo bili na tem, da tečaj plesa v petkah odpovemo, ampak sem se trudila vedno najti kakšen nov izziv, projekt, ki bi dekleta motiviral in nam dal nov zagon. Veliko je bilo plesnih šol, ki so tudi začele s podobnimi programi, ampak mislim, da niso vztrajali dolgo.

Ponosna sem na to, da se je pri dekletih opazil v vseh teh letih zelo velik napredek, dobile so izkušnje na raznih področjih, od snemanja spotov, reklam, nastopih na velikih odrih, na festivalih, televiziji ipd. To je bil tudi moj cilj – da plesalke, ki niso imele izkušenj ne v nastopanju ne v samem plesu, pripravim do točke, ko na odru blestijo in so samozavestne. Da so zadovoljne same s sabo in v tem uživajo. Plesalke in sebe še vedno konstantno izpostavljam izzivom in delamo na nastopanju tudi s plesnimi videi, ki jih ob koncu skoraj vsake koreografije posnamemo kot “after class footage” brez montiranja ter objavimo na socialnih omrežjih.

Ponosna sem na to, da tudi ženska energija lahko deluje skupaj dolgoročno, se čuti, spodbuja, povezuje, dela za določen cilj in se ne prepira. Ponosna sem na vsa dekleta, ki so sodelovala pri katerem koli projektu, saj je vsaka naredila oziroma oddelala projekt po svojih najboljših močeh. Ponosna pa sem tudi nase, da se ob ovirah nisem čisto zlomila in vztrajala s svojo zgodbo, ki jo ustvarjam še danes.

V vseh teh letih se je dinamika skupine gotovo spreminjala, nadgrajevala … Kako si manevrirala in uspešno vodila projekt?

Res je. Velikokrat si plesalke nekaj želijo, ampak ko pride do dejanskega dela, pa se hitro pokaže, kdo je sploh za to pripravljen kaj narediti, se odreči prostemu času in trenirati in kdo ne. Selekcija se večinoma naredi že sama. Čez leta je bilo veliko “prehodnih deklet”, ampak to je normalno. Smo v različnih obdobjih življenja in naši cilji in sanje se z leti spreminjajo. Če izkusiš vsaj delno svoje cilje, je večina že zadovoljna in gre naprej, k novim. Peščica pa vztraja in ostaja v plesu še naprej, ker so to njihove sanje in si želijo več.
Pri takih projektih se predvsem veliko naučiš o ljudeh in sodelovanju, veliko dobrega in slabega. In tudi o sebi. Vodenje ljudi je včasih zelo naporno, ampak ko si ekipa zaupa, ni problemov. S pozitivno energijio in ljudmi lahko ustvariš karkoli. Osredotočila sem se na dobro, zato vztrajam še naprej. Nikoli vsem ne ustrezaš, niti ne rabiš. Važno je, da delaš po svojih najboljših močeh in se ne pustiš, da ti kdo vzame sanje. Kjer je volja, je pot. Ampak za to pot je treba zavihati rokave in ne iskati izgovorov.

Kateri od projektov/koreografij ti je najbolj pri srcu, ko gledaš na zadnjih 10 let?

Težko izpostavim samo enega. Vsak projekt je drugačen in ti nudi neko drugo zadovoljstvo, ko ga končaš. Ko sem februarja začela delati reel posnetke 10ih let, pa sem se šele zavedla, koliko dejansko je vsega bilo. Eden ljubših je zagotovo snemanje plesnega videa Drunk in love, ki smo ga z dekleti posnele v City Teatru s Črtom Kocjančičem s kamero v roki. Posnel je video, ki ga začutiš in predstavlja ravno to, kar me smo.

Je ostal še kakšen poseben cilj za prihodnost? 

Iskreno je ustvarjanje za projekt High Heels High Hopes v zadnjih letih čisto situacijsko, spontano. Tečaj plesa v petkah poteka normalno dvakrat na teden in super se imamo. Pridružijo se nam lahko dekleta, ki imajo izkušnje s plesom in v tem uživajo, ni pa potrebno da si  profesionalka. Ta tečaj je res nekaj za dušo in vesela sem, da to energijo lahko delim z dekleti še danes. Moj cilj je predvsem to, da česarkoli se bomo lotile z dekleti v prihodnosti, da v tem uživamo in naredimo nekaj zase. Tudi če smo že mamice, lahko “razturamo “.

Avtorica: Eva Mrhar