Sprehod med spomini s Katjo Mlakar

Televizijka, podjetnica, mama. Energična, veliko govoreča, smejoča in tudi plešoča. Vse to je Katja Mlakar. Naša nekdanja sodelavka in še vedno dobra prijateljica, ki se je gotovo spomnite iz katere od njenih prepoznavnih vlog. Morda iz oddaje Pod klobukom ali pa kot Piko Nogavičko - tu ji res ni bilo para. Bila pa je tudi učiteljica v plesni šoli Kazina. S Katjo sva se podali na nostalgično popotovanje skozi plesno-animatorsko-voditeljsko obdobje njenega življenja, ki ji je dalo (kot boste brali) kup slikovitih spominov.

Več kot dve desetletji sta že minili od tvojih začetkov v oddaji Pod klobukom na Televiziji Slovenija. Kaj ti najbolj pogreje srce ob misli na te čase? 

Na televizijske čase v 2. nadstropju RTV Slovenija, kjer je otroški in mladinski program, imam seveda izredno lepe spomine. Super ekipa smo bili, fantastična šefica Tatjana Trtnik (v Trnovem je bila tudi moja soseda, zame je skrbela, kot bi bila njena hči), Davor Božič je tudi en tak srčni človek, pa Dunja, Goro Osojnik in Žiga Saksida … To je bilo toliko kreativnosti, smeha.  Že sam ustvarjalni proces, pa potem snemanje oddaje; čisto vsake sem se neizmerno veselila. In kakšen lep make-up  ti naredijo televizijske maskerke (smeh). Bilo je res  čudovito obdobje  – od leta 1994 do 2001, ko sem rodila prvo hčer in se poslovila od oddaje.

Znana si (bila) kot desna roka Maria Galuniča. Kako bi opisala delo z njim?

Z Mariem sva se spoznala pri oddaji Nedeljskih 60, ko sem še plesala v uvodni špici … in kmalu sva ugotovila, da “sva si usojena”. Res. Nisva postala le sodelavca, ampak tudi prijatelja.  Zanj sem delala kot novinarka raziskovalka, se z vsakim znanim Slovencem, preden je prišel v njegovo oddajo, pogovorila … Od Maria pa se tudi veliko naučila. O televizijskem delu, odnosih z ljudmi, slovnici. Še danes je moj osebni slavist. Kadar sem v negotovosti, ko pišem kakšno sporočilo za javnost, vedno za nasvet vprašam njega. S slovnico, dvojino, vejicami in vsem ostalim potem tudi jaz nadlegujem druge. Pa ne moreš reči “ta drevo”, “midve greve”, “bom bil tam”  – ali si bil ali pa boš (smeh).

Kako je delati z Mariem? Vrhunsko. Zakaj? Ker je eden večjih profesionalcev, s katerimi sem sodelovala. Je delaven, pozoren, srčen, predvsem pa mi je v vseh teh letih 100 % zaupal.  Vedel je, da bom svoje delo naredila tako kot je treba. Res sva odlično sodelovala in sodelujeva še danes. Zadnjo prireditev, ki smo jo v naši agenciji AVI organizirali, je vodil prav Mario.  

Ena tvojih najbolj prepoznavnih vlog je Pika Nogavička, s katero sta odvodili mnoge prireditve, predvsem dobrodelne. Kako se spominjaš teh dogodkov? 

Ojla ojla la, če me slučajno kdo ne pozna, moje ime je Pikapolonica, Marjetica, Nogavička, hčerka kapitana Evrazija Nogavice, za prijatelje pa Pika, ne pa Pikica, ker sem stara že celih 8 let …  Ah, ko si nadenem rdeče kitke in narišem pegice na lička, se ne počutim kot Pika, takrat sem Pika. Jezik mi leti kot nabrušen. Silvestra (vodja Kazine) mi je predlagala, da bi še pri  80-ih nastopala kot Pika Nogavička, da bi prišla v Guinnessovo knjigo rekordov kot najstarejša Pika.

Sicer pa so bili  dogodki, ki sem jih povezovala v vlogi Pike, vedno izredno simpatični, navihani, tudi plesni (razne Kazinske produkcije, pustna praznovanja) in seveda dobrodelni. Za OŠ Škofljica, kjer smo štiri leta organizirali dobrodelni koncert za šolski sklad šole, na primer. Takrat sem bila v vlogi organizatorke in sovoditeljice. Na koncertih smo zbrali po več kot 10.000 evrov. Lepi cekinčki, bi rekla Pika.

Zanimiva je tudi zgodba o upokojitvi Pike in sončnih očalih. Nam jo na hitro obnoviš? 

Pa smo pri mojih kontaktnih lečah in Pikini upokojitvi. Na kratko? Bom poskusila. Očala imam že od osnovne šole. Le kdo bi jih takrat nosil? Jaz že ne. Dobim leče. Ves čas nosim leče (tudi med celotno plesno kariero). Spoznam moža. Njemu so bolj všeč ženske, ki imajo očala. Me prepriča, da jih začnem nositi. Ostalo je zgodovina. Leče imam samo še za Piko, kadar vodim kakšno prireditev. Pa pride spet prireditev in jaz nimam več svojih poltrdih kontaktnih leč. Seveda si grem za prireditev kupit leče. A prodajajo samo mehke. Poltrde so za dinozavre. Ampak te spužvaste mehke stvarce meni nikakor in nikakor ne gredo v oko. Enostavno ne gre, pa če se postavim na glavo (kar Pika naredi z lahkoto, Katja pa niti ne) Skratka – Pika ne more iti na oder z očali, lahko pa gre s sončnimi očali. In tako sem šla na oder ob 18. uri s sončnimi očali, ravno pozdravila, zdrdrala zgodbico, kako sem včeraj z Anico in Tomažem gledala v sonce, ampak me danes pečejo oči, zato naj otroci nikar tega ne počnejo … In potem je začel padati dež. Jaz pa s sončnimi očali. In potem smo se z dvorišča pred šolo preselili v avlo šole. Jaz še vedno s sončnimi očali. In ker Pika nima več leč – se je upokojila. Si moraš misliti, kaj naredijo ene uboge kontaktne leče? (smeh)

Prehodila si veliko medijskih kilometrov, tako pred kamero kot za njo. Katera vloga ti bolj leži?

Mislim, da mi bolj leži vloga za kamero. Ko ekipa nekaj skupaj ustvari in potem gledaš, kako se stvari realizirajo. Čisti užitek. Sebe si ne predstavljam kot neke resne voditeljice, voditeljica za otroke sem bila pa z veseljem. Vedno sem rada delala z otroki in za otroke. Če sem pa vodila prireditev v vlogi Pike, je bilo pa sploh luštno, tudi pred kamero. Ker Pika ne vika, Pika si lahko privošči vse. Nič ne narediš narobe, lahko daš nogo za vrat županu … pa se bodo vsi samo smejali.

Tudi kot plesna učiteljica v Kazini si največ delala z otroki. Si v tem delu prav tako uživala? 

 Neizmerno.  Kakšni vaditelji so rekli – oh, majhni otroci, z njimi je najtežje. Kaj? Kaj je z vami? Dajte meni najmlajše skupine. Res sem uživala pri delu z mojimi skupinami štiriletnikov. Mlajši otroci so iskreni, odprti … Naravnost ti pokažejo in povedo, če si jim všeč ali ne. In če si jim, ti vračajo. Toliko ti dajo, da je to res pravi užitek.

Katere vse veščine ples da otrokom? 

Ples da marsikomu veliko, ne le otrokom. Meni je recimo dal višino, haha. Vedno vsi mislijo, da sem višja kot sem v resnici. Je že res, da sem znana po tem, da ves čas nosim pete, a mislim, da mi je ples dal lepšo držo. Sicer pa ti ples da gibčnost, disciplino, družbo, samozavest, zabavo, svobodo izražanja, ustvarjalnost, strast. 

Kot si že sama povedala, so otroci zelo iskrena, direktna bitja, polna domišljije. Imaš kakšno anekdoto, ko ti je otrok “zaprl usta” ali pa te res pošteno nasmejal? 

Seveda. Od tega, da je prišla enkrat na prvo uro deklica, ki se mi je po videzu zdela mlajša od drugih štiriletnikov. Vprašala sem jo, koliko je stara, saj so bila 4 leta pogoj za vpis.  Ona pa takoj: “3 leta. Uuu, mami je rekla, da morem reči 4.” Ali pa, kako so mi vedno vse povedali … Še preveč. Tako mi na začetku ure začnejo razlagati, kdo je bil na obisku pri babici, katero novo igračo je kdo dobil, Miha pove, da ima novega psička … Mala Taja pa vsa navdušena: ” Jaz imam pa uši!”
Ali pa, kako se reče moški kuri? Ja, kurec, jasno.

Kako je povezanost s plesom krojila tvojo osebnost – Katjo Mlakar v različnih obdobjih in danes? 

Hmmm … Moram povedati, da v resnici nisem nikoli bila šolana plesalka. Že v osnovni šoli sem imela plesno skupino (še v Mariboru), si izmišljevala koreografije … A nisem obiskovala nobene plesne šole. Vedno pravim, da sem pač plesala po srcu. V 1. letniku srednje šole smo se preselili v Ljubljano. Živeli smo nasproti Kazine. Oh, kako sem si želela, da bi prestopila ta prag;  jaz, neka samouka plesalka iz Maribora … Potem sem na Fakulteti za šport naredila izpit za vaditeljico plesne aerobike in veselo šla v Kazino povprašat, če slučajno potrebujejo kakšno vaditeljico.  Sprejela me je Silvestra, si zapisala moje podatke in to je bilo to. Ko sem šla domov, sem si mislila, da je nikoli več ne bom videla. Pa me že čez kak teden pokliče. Ena od vaditeljic aerobike je zbolela in potrebujejo nadomestno. Pridem. Odvodim. Se derem, takšna pač sem. In Silvestra me pri uri opazuje. Na koncu me vpraša, če bi učila plesati otroke.

Najprej so v Kazini naučili plesati mene, saj v življenju nisem plesala standardnih in latinskoameriških plesov, pa so potrebovali ravno takšno vaditeljico – za drugo uro programa za otroke. Naredila sem nešteto asistenc pri Danijelu Mišonu. On je taka svetovna faca. Potem sem do rojstva prvega otroka v Kazini vodila aerobiko ter uro latinskoameriških in standardnih plesov za najmlajše.

Ne morem pa mimo samozavesti, ki mi jo je dala Mirjam Podobnik. Kot sem omenila, nisem bila šolana plesalka, sem pa vedno plesala z obrazom. Tako sem se smejala, da so vsi gledali moj obraz in nihče ni opazil, če sem se kje zmotila. Plesala sem pri plesni skupini Make up in si strašno želela, da bi za kakšno točko prišla v veliko plesno skupino Kazina. V vaditeljski sobi sem nekoč omenila Mirjam, da bi rada prišla v to skupino. “Pridi, imamo ravno avdicijo”. Uf. Seveda nisem šla. Kaj pa naj delam tam med profesionalci. In naslednjič v vaditeljski sobi spet srečam Mirjam. “Zakaj pa nisi prišla?” me vpraša. “Ne upam”, sem bila iskrena. In ona meni: “Veš kaj, te sprejmem brez avdicije.” Halo? Kakšna sreča in veselje. Ojoj. Zdaj pa na trening. Mirjam nam je po ogrevanju pokazala  nekakšni cat walk. Ponovimo za njo. Tudi jaz. Nato pa ustavi glasbo in reče: “A ste jo videli? No, takole se pleše!” Verjetno me je tudi ona gledala v obraz. A vseeno. Po tistem so me plesalci takoj sprejeli medse. Tega ne bom nikoli pozabila. Seveda še danes rada plešem. Plesalec po duši ostaneš za vedno.

 Kako bi opisala vodjo Kazine Silvestro Perčič ter njeno vizijo za plesno šolo in klub?

 Silvestra. Moja Silvestra. Veliko mi je pomagala. Pa upam, da sem ji tudi jaz kaj lepega dala nazaj. Že 20 let ne učim več v Kazini, a je Kazina ostala zame šola številka ena in Silvestra top šefica, ki si je lahko samo želiš. In kolikor spremljam njeno  delo, lahko samo potrdim, da Kazina ostaja plesna šola številka ena.

Kot kreativna direktorica v agenciji AVI si kariero usmerila v odnose z javnostmi in organizacijo dogodkov. Kako pri svojem delu zdaj gledaš na plesalce in njihov doprinos k javnim nastopom, dogodkom? Zagotovo bolje veš, kaj potrebujejo in kako se jih lahko uporabi … 

Seveda v veliko naših dogodkov vključimo tudi plesalce. Če se le da. Željko Božič je naredil že takšne točke, da jih vikaš. Pa Ada Kogovšek, tudi z Andrejo Vakselj smo sodelovali. Seveda pa tudi z drugimi plesalci, ki niso iz Kazine: Azro Selimanović, Kjaro Starič Wurst, Nadiyo Bychkovo … Ko ona zapleše, jaz samo strmim.

Tole bi te res rada vprašala, si ena redkih, ki je bila “na obeh straneh”. Kako bi komentirala prizadevanja plesalcev po poštenem plačilu za projekte? V zadnjem času so večkrat tudi javno opozarjali, da niso cenjeni kot pravi profesionalci in dobivajo le drobtine. Lahko mogoče poveš kaj o tem tudi iz organizacijskega vidika? Kako se snuje honorarje? 

Bom konkretna. Ko dobimo neko prireditev, moramo podjetju dati ponudbo, za koliko denarja jim jo bomo organizirali. V tej ponudbi je poseben budžet namenjen nastopajočim. Šele ko potrdijo ponudbo, začnemo iskati, kaj je znotraj tega budžeta najbolje možno narediti. Tako potem pokličem plesalce in jim povem, koliko denarja je na voljo. Lahko narediš super koreografijo za ta denar? Ali pa povem, kaj želim in mi dajo plesalci sami ponudbo, da vidim ali gre v dani budžet ali ne.
Absolutno sem za to, da so plesalci pošteno plačani za svoje delo. Tako kot vsi ostali nastopajoči. Je pa res, da imaš vedno na voljo omejen denar za nastopajoče in jaz bi rada v to vključila glasbenika, stand up komika, voditelja, plesalce … Včasih se to izide, včasih pa ne. Jasno mi je, da gre kdo kdaj nastopat za nas tudi majčkeno pod svojo ceno, ker ve, da si to resnično želimo in da bo del lepega projekta.

Še zadnje vprašanje. Kaj bi rekla, da gledalce na prireditvah najbolj prepriča? Krasen nasmeh, karizma in lep kostum? Ali je vseeno na prvem mestu dobro treniran plesalec?

Meni vsekakor niso dovolj samo lepa dekleta,  fantje, nasmehi, kostumi … Absolutno mi je pomembna tudi kvaliteta plesalcev. Zato  za naše prireditve najamemo takšne, ki združujejo oboje: da so kvalitetni plesalci in da imajo karizmo, nasmeh, lepoto.

 

Avtorica: Eva Mrhar