PLESNI SPOMINI

Najboljši časi stepa

Plesni spomini: Najboljši časi stepa

Vsake toliko nam bogati arhiv RTV Slovenija postreže s kakšnim simpatičnim plesnim spominom izpred mnogih let. Nedavno so na drugem programu predvajali člansko step formacijo Black cat White cat, s katero so plesalci Kazine postali državni prvaki leta 2001. Odločili smo se, da z nekaterimi od njih poklepetamo in preverimo, kaj po dvajsetih letih v glavah najbolj ostane.

Mankica Kranjec, Jana Ficko in Tina Leskovec so ene izmed članic, ki so drgnile parket na Gerbičevi. Še danes se spominjajo dolgih treningov, piljenja korakov in preplesavanja te točke, pa tudi trenerja in koreografa Mitje Popovskega. “Med treningi smo morali biti kot eden, in če je nekdo naredil napačen korak, ni pravilno iztegnil prstov na roki, ali se je zmotil, je Mitko ugasnil glasbo in začeli smo od začetka. Dobro nas je uril,” pripoveduje Mankica.

Zato ni nič kaj čudno, da se plesalke še danes natančno spomnijo koreografije. “Seveda se ne spomnim prav cele točke, najbolj atraktivnih delov pa zagotovo. Na primer, ko smo postavljeni v tri kolone in delamo kombinacijo korakov na mestu z menjavo različnih pozicij rok. Ko smo to prvič videli na posnetku, smo bili še sami osupli, kako dobro je videti,” razlaga Tina.

Kot bi bilo včeraj …

Trenirali so v mali dvorani na Gerbičevi, saj je v veliki preveč drselo za stepke. Tako je bila ta popolnoma zapolnjena s plesalci, Mitja pa je stal na okenski polici ob odprtem oknu in štel, popravljal, tudi ustavljal muziko in se včasih zadrl. “Bil je strog, a pravičen trener,” pravijo, pa tudi, da so bili sicer zelo uigrana ekipa, a da je najstniška razposajenost zagotovo pri trenerju pustila marsikateri siv las na glavi. “Še danes se nasmejimo marsikateri situaciji, ko smo ga živcirali. Nekaj nas je vedno zamujalo na trening, saj smo želeli preskočiti prvi del ogrevanja, ker nismo marali pesmi Always look on the bright side of life. Če smo bili pa točni, smo si pa izjemno dolgo zavezovali vezalke stepk, da nas je moral Mitko večkrat poklicati v dvorano,” se z nasmehom spominja Jana. Je pa Mitja s skupino pogosto delil informacije o tem, kako step plešejo v Ameriki in kaj je tam popularno. To je bil tudi povod za dovršene kostume, ki so še danes videti odlično.

Rdeče vezalke, črne rokavice in klobuki

Po stilu ameriških plesalcev je bila usklajena sleherna podrobnost kostuma in maske. Vse je imelo svoj namen. Enake nogavice, v čevljih rdeče vezalke, na ustnicah rdeča šminka, lasje, speti v figo, črne rokavice, klobuki, kravate … Kostumi so še danes videti imenitno, čeprav je v svoji karieri vsak plesalec kdaj doživel tudi kak modni spodrsljaj. A ta ni bil med njimi. Urejenost je bila na višku – če so plesali kot eden, so tudi navzven morali biti videti kot eden.

Že samo preizkušanje kostumov je bilo čarobna izkušnja. Običajno so jih morali dodelati še sami in so tako v garderobi lepili bleščice in druge dodatke. “Vse je šumelo in dišalo po materialih in veliko je bilo smeha. Ko si prvič oblekel končan kostum, si se počutil kot v neki novi koži in takrat si vedel, da gre zares.”

So stvari, ki jih ne pozabiš nikoli 

Plesni spomini so ena tistih stvari, ki ostanejo s teboj za vse življenje. Tudi odraščanje v Kazini je bilo edinstveno in srčno, polno lepih dogodivščin. V številnih letih, polnih različnih koreografij, pa je zagotovo nekaj utrinkov, ki svetijo še posebej svetlo. Eden takih je tudi step točka na Vivaldijevo zimo, na katero bi stavil marsikdo iz skupine. Bila je zadnja skupna tekmovalna točka takratne članske skupine in po pričevanjih tudi najboljša. “Še danes, ko zaslišim to glasbo, se malce naježim. Imeli smo tudi zares noro dobre črno-bele kostume z bodicami iz pene in koreografija je bila res nekaj posebnega. Uh, koliko lepih spominov je povezanih s to plesno mojstrovino!” Tako jo je opisala Mankica, ki pravi, da bo ples vedno del njenega življenja. Ljubezen do glasbe in giba ter ustvarjalno mišljenje danes izkorišča kot profesionalna fotografinja v teatru. Tudi Tina in Jana dokazujeta, da plesne noge nikoli ne počivajo, pa čeprav sedaj bolj na koncertih, zabavah in porokah ali pa ob spremljanju aktualnih tekmovalnih točk, kot jih piše mlajša generacija Kazine. Še tisto, kar pozabijo možgani, telo ohrani. Kot v Kazini radi rečemo: “Ples je v tebi.”

 

Avtorica: Eva Mrhar