Petra Stamenković: Nič na svetu mi ne prinaša toliko sreče in notranjega miru kot ples in moja plesna družina v Kazini

"Ko sem zaradi poškodbe kolena morala plesu reči adijo za dve leti, sem ugotovila, da mi nič na svetu ne prinaša toliko sreče in notranjega miru kot ples in moja plesna družina v Kazini."

Je sploh mogoče, da nekdo tako mlad, pleše že 23 let? 23? Ja, takšna je naša Petra. Od tretjega leta starosti, ko se je k nam vpisala, ker je oboževala step, pa do danes, ko jih šteje 26, se njena ljubezen do plesa ni zmanjšala, le še okrepila. Od tekmovanj, do televizijskih nastopov, pa sodelovanja v različnih videoposnetkih … V Kazini je Petra prehodila tako bogato pot in spoznala toliko naših učiteljev, da je poosebljenje kazinskega duha. Danes uživa v članski hip hop skupini pod vodstvom Željka Božića, zaupala pa nam je plesne dogodivščine, do kjer seže njen spomin.

V Kazini si osebno spoznala veliko naših plesnih učiteljev. Kako bi jih opisala?  

Začela sem pri treh letih pri Daniju (Danijel Mišon, op. a.). Za vedno mi bo ostal v spominu kot zelo topla, prijazna in zabavna oseba in taki so bili tudi njegovi treningi. Potem sem kmalu prešla k Mitji Popovskemu in Mojci Uršič, kjer sem plesala jazz in step, tam nekje pri 6 ali 7 letih. Tu so bile zadeve že bolj resne, zato so bili tudi treningi bolj resni. Mitko je bil kar zahteven in strog, ampak vse v dobrem smislu. Jasno je bilo, kaj hoče od nas.

Hip hop sem začela plesati pri Patriciji Brilli. Nje se spomnim kot zelo prijetne in prijazne ter predvsem vedno nasmejane. Potem sem pot nadaljevala pri Eriku Bukovniku, kjer so mi bili treningi vedno zelo všeč, saj smo plesali na takrat zelo moderno glasbo. Spomnim se, da se je Erik zelo trudil, da je zame na nastopih vključil še kakšen jazz element in zaradi tega sem se počutila včasih zelo posebno in hvaležno. Potem sem kmalu spoznala še Željka (Željko Božić, op. a.), ki pa mi bo vedno eden izmed ljubših trenerjev, predvsem zato, ker sem bila tako mlada, ko sem ga spoznala, da mi je velikokrat predstavljal ne samo trenerja, ampak tudi neko očetovsko vlogo, če bi lahko temu tako rekli. Med vsem tem časom sem nekaj časa plesala tudi pri Mirjam Podobnik in pa eno malo hip hop skupino pri Mihi Matevžiču. Skratka, res res veliko kazinskih plesnih učiteljev in iskreno se že težko spomnim vsega o njih.

Največ časa treniraš pri Željku Božiću. Kako bi ga opisala njegove treninge, kako so se morda spreminjali tekom let?

Vsak, ki pozna Željka, bi rekel, da so njegovi treningi res nekaj posebnega. Lahko potrdim, da so se treningi tekom let kar dosti spremenili, ampak se mi zdi, da to pride tudi s tem, da smo mi odrasli ter da smo nehali tekmovati in začeli samo ustvarjati in uživati. Spomnim se Željka, ko je bil zelo strog in smo se ga kar malo bali, ampak predvsem zaradi tega, ker smo imeli toliko spoštovanja do njega in njegovega dela. Tekmovanja so pač tekmovanja, potrebno je veliko dela, discipline in vaje. Zato so bili tudi treningi temu primerni. Ampak Željko je vedno znal poskrbeti, da smo se kljub težkemu delu znali pozabavati in sprostiti. Ko pa smo odrasli ter sčasoma nehali tekmovati in začeli plesati zase, za svojo dušo in srce, se je trenerstvo prelevilo tudi v zelo lepo prijateljstvo. Njegovi treningi so vedno tista stvar, ki sem se je vsakič neizmerno veselila in komaj čakala, da stopim v dvorano. Da pustim vse težave odraslega sveta pred vrati in samo neizmerno uživam.

Kakšne imaš spomine na prve plesne korake in vaje?

Moji spomini na prve plesne korake so zelo luštni. Moja največja želja je bila plesati step. Kot otrok sem ure in ure presedela pred televizijo ob gledanju Lord of the dance in kazala s prstom na zaslon: “To hočem!”

Zato me je mami pri rosnih treh letih vpisala v Kazino, kjer sem spoznala Danija. Njegovi treningi so bili neizmerno zabavni. Nikoli ne bom pozabila, kako smo s plesnimi copatki v roki udarjali po tleh. Vem, da sem vsakič komaj čakala, da pridem k Daniju na plesno urico in se malo pozabavam.

Kakšni so tvoji spomini iz tekmovalnih časov? Na kaj si najbolj ponosna?

Spomini iz teh časov so zelo lepi, a moram priznati, da je bilo tudi nekaj težkih trenutkov. V nekem obdobju sem tekmovala v jazzu, stepu in hip hopu, in to bilo včasih neizmerno naporno. Imela sem tudi po 6 treningov na teden, tudi po več na dan, vikendi niso obstajali, po več tednov me ni bilo v Sloveniji, ko smo hodili po svetovnih in evropskih tekmovanjih … Zaradi tega sem imela ogromne izostanke v šoli in sem morala potem vse sama nadoknaditi. Ampak, ko pogledam nazaj, sem neizmerno hvaležna za vse in ne bi nikoli tega spremenila. Ker mi je dalo to ogromno življenjskih lekcij, predvsem pa ogromno sreče in veselja v življenju. Najbolj sem ponosna na vse odlične dosežke, ki smo jih dosegli. In pa da smo v tistem obdobju nekako dvignili standard na slovenski tekmovalni sceni, saj smo kar nekaj časa držali zmagovalne titule v svojih rokah.

Bi lahko rekla, da je ples vplival tudi na oblikovanje tvoje osebnosti? Konec koncev si odraščala v tesni povezavi z njim …

S tem se definitivno strinjam. Še dobro, ker v nekem obdobju bi brez plesa verjetno zapadla v slabe stvari in slabe družbe. Zagotovo sem imela življenjsko obdobje, ko sem bila zelo samosvoja, trmasta in svojeglava. Pri tem me je ples reševal, če sem iskrena. Sploh zato, ker sem večino časa preživljala s starejšimi (vedno sem bila med mlajšimi v skupini), ki so mi postali vzor. Ples me je naučil spoštovanja, reda in discipline.

Si tekmovalna oseba ali da plešeš iz drugih razlogov?

Kaj pa vem, lahko bi rekli, da sem malo tekmovalna, ampak ne bi rekla, da sem plesala prav zaradi tega. Plešem zato, ker si res ne predstavljam življenja brez plesa, pa čeprav vem, da se to sliši zelo klišejsko – enostavno je res. Res drži pregovor, ki pravi, da dokler nečesa ne izgubiš, ne veš točno, kaj imaš. Natanko to se mi je zgodilo s plesom, ko sem zaradi poškodbe kolena morala plesu reči adijo za dve leti in medtem ugotovila, da mi nič na svetu ne prinaša toliko sreče in notranjega miru kot ples in moja plesna družina v Kazini.

Si na kakšni točki v življenju nad plesom obupala? Da si že praktično zaključila z njim …

Ja, sem, na žalost … Ampak to je stvar, s katero se skoraj vsak plesalec spopade na neki točki. Vmes sem imela neko čudno prehodno obdobje, ko nisem vedela, ali bi se posvetila samo določeni vrsti plesa ali bi še vedno vztrajala z vsemi tremi, čeprav me to več ni več toliko zanimalo. Odraščala sem in želela malo več svobode in prostega časa. V obdobju, ko sem bila doma zaradi kolena, nisem niti vedela, ali bom lahko še kdaj stopila v plesno dvorano in nadaljevala tam, kjer sem ostala. Tako da sem že skoraj končala svojo plesno pot. Ampak hvala bogu sem se vrnila in vse je bilo tako kot prej. Nič se ni spremenilo in še vedno sem znala vse plesne korake, čeprav imaš včasih občutek, da si vse pozabil. Pa je tako kot vožnja s kolesom – enkrat, ko se naučiš, nikoli ne pozabiš.

Si rada na odru? Kako doživljaš nastopanje pred občinstvom?

Na odru sem vedno rada. Čeprav načeloma v življenju nimam posebno rada, da je pozornost na meni, pa ravno obratno na odru to preprosto obožujem. Rada imam adrenalin, ki ga čutiš, preden stopiš na oder. To, da so vse oči uperjene vate in ti si tu, da pokažeš nekaj, za kaj si trdno delal in treniral. Ta občutek je izjemen.

Glede na to, da si izkusila tako art kot street discipline … Kakšna je razlika v duhu jazz-a, show dance-a in duhu hip hopa? Zakaj ti je ena stran bližje?

Pri meni gre predvsem za notranje občutke, ki mi jih daje določena zvrst plesa. Hip hop mi je najbližje zato, ker zavzema vse. Daje mi večjo svobodo pri gibanju kot jazz ali step, vsaj jaz ga tako dojemam. Pri  hip hopu sem lahko vse, kar želim v določenem trenutku. Skozi ples lahko izrazim katero koli čustvo.

Koliko življenjskih prijateljev ti je dal ples?

No, to je pa stvar, zaradi katere sem neizmerno hvaležna, da mi je pot prekrižal ples. Prinesel mi je res veliko življenjskih prijateljev, brez katerih vsakdan preprosto ne bi bil enak. Vsak od njih mi lepša življenje in ima zelo posebno mesto v mojem srcu. Jih ne bom naštevala, a dobro vedo, kdo so.

Vemo, da sta si z bratom Markom zelo blizu, tudi on je velik del Kazine. Kako je nate vplivala njegova plesna pot in uspehi?

Res je, z Markom sva si zelo blizu. Tako kot Željko me je naučil veliko o sami plesni kulturi. Zaradi njega sem se predvsem zaljubila v hip hop. Plesati sem sicer začela nekaj let pred njim, a ko se je še on pridružil, sem kot mlajša sestra želela slediti vsakemu njegovemu koraku in tako sem začela plesati hip hop. Vedno sem ga občudovala. Marko me navdihuje s svojim trdim delom, talentom in znanjem. Ne bi mogla biti bolj ponosna. Hvaležna sem, da imam njega za vzor v življenju, prav tako plesnem kot vsakdanjem.

Kje vse plešeš, ko nisi na treningu? Se zapaziš, da migaš tudi ob vsakdanjih priložnostih?

(smeh) Konstantno in povsod. Res, prakitično pri vseh gospodinjskih opravilih. Definitivno pod tušem. Brez glasbe sploh ne grem pod tuš. Velikokrat se mi je zgodilo, da sem tudi v službi začela poplesavati, in to čisto nezavedno. Na kolesu, ko se peljem in poslušam glasbo, mi vedno poplesavajo vsaj prstki na krmilu, haha.

Nam lahko morda za konec zaupaš kakšen plesni spomin, ki ima v tvojem srcu prav posebno mesto?

Uf, tega je ogromno. V 23 letih si nabereš kar nekaj takih stvari. Ampak recimo, da je ena izmed teh, ko smo bili mladinci in smo plesali Funky Monkey formacijo pod vodstvom Željka. Pripravil nam je zelo lepo in čustveno presenečenje. Za vsakega od plesalcev je personaliziral malo opico, katero nam je pred tekmo narisal na zapestje, da nam prinese moč in srečo na odru. Na tisti ogromni rekvizit, ki smo ga imeli, pa nam je na zadnjo stran napisal “Rad vas imam otroci moji”. Takrat smo vsi planili v jok. To nam je ogromno pomenilo, sploh zato, ker Željko ni bil taka oseba, da bi blazno kazal svoja čustva, sploh pa ne pred nami. Prav spomnim se, koliko moči nam je taka preprosta stvar dala, preden smo stopili na oder. To bo za vedno čudovit spomin.

 

Avtorica: Eva Mrhar