MIA LOBODA ŽAGAR: "S plesom se lahko odklopim od celega sveta"

Mia je ena tistih plesalk, ki so zrasle v Kazini. Preizkusila se je v različnih skupinah, svojo strast pa našla v hip hopu pod vodstvom Andreje Vakselj.

Mia Loboda Žagar ima 13 let in v Kazini pleše že 11. leto. Zanjo bi res lahko rekli, da pleše že odkar hodi. Trenutno je v mladinski hip hop selekciji, kjer je našla prave prijatelje in še poglobila strast do plesa. Z njo smo se pogovarjali o njenih izkušnjah in veselju do plesa. 

Kakšne so bile tvoje prve plesne izkušnje?

Ples me spremlja že celo življenje. S tremi leti sem pri učiteljici Mojci in kasneje pri Mirjam začela plesati jazz. V skupini sem bila najmlajša, zato sem kmalu obupala. Na dan odprtih vrat pa sem se potem takoj navdušila nad učiteljico Andrejo Vakselj, ki sem ji od takrat zvesta že dobrih 8 let.

Zakaj rada plešeš?

Ples mi daje posebno energijo, vedno se tako lahko odklopim od celega sveta, pozabim na vso negativo, na vse misli in samo uživam.

Si sodelovala tudi že na kakšnih tekmovanjih?

Da. Tekmujem že 5 let, in sicer v kategoriji hip hop in street dance. Moj največji dosežek je 6. mesto na svetovnem prvenstvu. Dosegli smo ga s točko Zombie party med malimi formacijami v street kategoriji.

Katere vse plesne učitelje Kazine si spoznala na svoji poti?

Začela sem z učiteljico Mojco Uršič, nato so me premestili k Mirjam Podobnik, končala pa sem pri Andreji Vaksej. Za kratek čas me je treniral tudi učitelj Željko Božić.

Kaj ti je najbolj všeč pri sedanji plesni učiteljici Andreji Vakselj?

Andrejo poznam že kar nekaj let, najbolj pa sem navdušena nad njeno pozitivno energijo ki jo deli z nami ne glede na vse, kako nas vedno spodbuja in nikoli ne obupa.

Kdo je na plesni poti tvoj vzor?

O tem pravzaprav nikoli nisem razmišljala in odgovora ne vem, lahko pa bi rekli, da mi je trenerka Andreja vzor.

Si s pomočjo plesa našla tudi kakšne dobre prijatelje?

Seveda. Kazina mi je skozi leta postala kot drugi dom, je moja družina, kjer imam tudi veliko prijateljev, s katerimi skupaj potujemo, plešemo in se zabavamo.

Ali sedaj kot najstnica na ples gledaš drugače, kot si, ko si bila otrok? Se je kaj spremenilo?

Ko sem bila otrok, se mi zdi, da sem na ples gledala kot na zabavo in le hobi, sedaj pa ga vsako leto bolj vzljubim in v meni nastaja prava strast.

Ali (še vedno) rada nastopaš?

Skozi leta imam vedno več treme, a kljub temu zelo rada nastopam in se res veselim novih dosežkov.

Imaš kakšen kos opreme, ki ga imaš najraje za ples?

Kot kos opreme mi je najbolj udoben kakšen širši pulover.

Ali tudi v prostem času poslušaš hip hop glasbo ali ti je katera druga zvrst bližje?

V prostem času praktično ves čas poslušam glasbo, kar koli delam je vedno ob meni. Ampak poslušam pa različne zvrsti glasbe, vse od hip hopa do jazza.

Imaš kakšno zabavno/zanimivo zgodbo, povezano s plesom, ki bi jo delila z nami?

Bil je petek zvečer, ravno smo končali trening (20:30). Kot po navadi sem se dolgo obirala in me je oči že nestrpno čakal spodaj v avtu. Peljala sva se proti domu in bila sem že kar malo živčna, saj nas je naslednji dan čakalo državno prvenstvo. Prišla sem domov in takoj sem si hotela že vse pripraviti za tekmovanje. Na treningu smo vadili s kostumi, zato sem vzela torbo od treninga, da bi spakirala kostum. Odprem torbo in kostuma nikjer. Seveda sem bila panična nisem vedela, kaj storiti. Planila sem v jok in hitro hitela do staršev. Ura je bila deset do devetih, Kazina pa se zapre že ob pol devetih. Vseeno sem hitro poklicala v pisarno. Dolgo časa se nihče ni javil, a ravno, ko sem hotela prekiniti, se je javila gospa na recepciji. Čisto objokana sem ji razložila, za kaj gre in na srečo je bila tako prijazna, da me je počakala. Vzela sem čokolado za zahvalo in hitro sva z očijem oddrvela nazaj v Kazino. Kostum me je čakal in gospe na recepciji bom za vedno hvaležna. Naslednji dan pa smo še zmagali na državnem prvenstvu. A to je bil zagotovo najbolj stresen večer mojega življenja.

Avtorica: Eva Mrhar