Kmalu po začetku šolskega leta se pojavijo prvi pravi plesni izzivi. Otrok na vajah uživa, se zabava in domov prihaja vedno znova poln novic in novih korakov. Na lepem pa ne želi več na vajo. Kako se pri tem odzovemo starši?

Najpomembnejša je iskrena komunikacija – tako z otrokom kot z učiteljem. Ko ugotovimo vzrok strahu ali nelagodja, lahko nastalo zadrego v večini primerov hitro in uspešno razrešimo.

Tudi majhne težave so za otroka lahko velike prepreke

V plesno šolo se vpišejo že zelo majhni otroci, v Kazini že od 3. leta dalje, z nami plešejo osnovnošolci, pa tudi odraščajoči najstniki. Vsako obdobje in različni načini dela prinesejo na vajah tudi soočanje s stiskami, ki se kažejo na različne načine.

Veliko je razlogov, zakaj se otrok v nekem trenutku odloči, da ne bo šel na vajo. Lahko se je na vajah sprl s prijateljem, lahko se ne počuti dovolj dobrega, ker se je prvič srečal s korakom, ki mu ne gre, morda mu je dolgčas ali pa mu glasba, na katero trenutno plešemo, pač ni všeč, lahko stoji v zadnji vrsti, lahko se ne počuti sprejetega … Pri najmanjših je dovoljšen razlog lahko že to, da je dobil v dar balonček drugačne barve, kot mu je všeč, ali pa, da je učiteljica popravila njegovo gibanje in še ne razume kritike. Pri starejših je veliko vezano tudi na prijateljske odnose znotraj skupine in pa na trenutno motivacijo, ki lahko raste in pada glede na obveznosti v šoli in druge dejavnike. Skratka – ogromno je vzrokov za stres in nelagodje, na vsakega otroka učne tehnike delujejo drugače. Učitelji imamo veliko izkušenj in smo vajeni različnih primerov, a vseeno obstajajo meje, do kje še lahko prepoznamo razloge sami. Kadar otrok na vaji ne pokaže ali ustno izrazi svojih težav, smo včasih nemočni. Takrat je zelo pomembno sodelovanje staršev.

Trdna podpora in ugotavljanje vzrokov

V prvem trenutku, ko otrok ne želi na vajo, je najbolj pomembno, da mu prisluhnemo in damo podporo, ga umirimo, potolažimo. Naj ve, da ima možnost odločanja in da ga ne bomo v nič silili, sicer lahko pride do še večjega upora. Nato se ob primernem trenutku z njim pogovorimo o izkušnjah in občutkih. Najnujnejše  je, da ugotovimo vzrok nelagodja – kaj je pripeljalo do tega stanja. Včasih otroci znajo povedali kot je, včasih pa zadrego skrijejo z različnimi izgovori, kar za nas pomeni, da bomo morali temu, da pridemo do cilja, posvetiti več časa. Lahko gre za enkratni pripetljaj, lahko za ponavljajočo težavo, v vsakem primeru pa je nujno, da ugotovimo, kaj je resnični vzrok otrokovega nelagodja.

Nujna komunikacija z učiteljem

Ko ste se pogovorili z otrokom, se obvezno pogovorite tudi s plesnim učiteljem. To storite na samem, ne da otrok posluša, kako se dve drugi osebi pogovarjata o njegovih težavah. Učitelju razložite, kaj vam je otrok doma povedal in kako se počuti, učitelj pa vam bo povedal, kako otrok sodeluje na vajah: kako sledi, kako se vklaplja v skupino … Skupaj bosta najlažje ugotovila, kaj otroku povzroča težavo in na kakšen način se jo lahko reši, da bo najbolj primerno za posameznika in za skupino.

Otroci so na plesnih vajah del skupine/ekipe

Plesne vaje potekajo v skupini in so podobne delu pri ekipnih športih. Potrebno je sodelovanje, skupinsko delo in ustvarjanje, skupno učenje … Ko pridemo do točke, ko se pripravljamo na nastop,  se otroci povežejo še bolj, saj vsak plesalec predstavlja del celote. Učitelji na vajah želimo čim bolj spoznati posameznike in jih na primeren način povezati v skupino. Le tako lahko z njimi uspešno sodelujemo. Želimo, da se otroci in starši zavedate, da je vključitev v skupino tudi odgovornost, saj s svojimi dejanji vsak plesalec vpliva tudi na vzdušje celotne ekipe. Napredek je naš skupni cilj in nam predstavlja velik izziv. Vsak otrok ima v koreografiji, ki jo ustvarjamo, svojo vlogo, ki je velikokrat nenadomestljiva. Prav zato nas izključitev iz skupine oziroma nenadni odhod plesalca prizadene.

Učitelji ob morebitnih težavah na vajah vedno govorimo z otrokom in skrbniki, zato želimo, da se to zgodi tudi v primeru, ko se v otroku zgodi upor. Skupaj lahko rešimo marsikatero prepreko, po izkušnjah sodeč pa v večini primerov že iskren pogovor razreši težave. Poiskati moramo le način, da se otroku približamo in mu zagotovimo varno, vzpodbudno in zabavno okolje za učenje.

 

Avtorica: Eva Mrhar