Eva Mrhar, Author at Kazina - Page 17 of 20

Lana Klemen odhaja na prestižno londonsko šolo baleta

Lana, povej vsem, ki še ne vedo odlične novice – kam odhajaš?

Odhajam v London, na šolanje na eni izmed najbolj prestižnih baletnih šol v Evropi – English national ballet school. Moj izobraževalni program traja tri leta in je namenjen plesalcem starim  od 16 do 19 let. Šola mi bo nudila profesionalno plesno izobrazbo, kar je bila tudi moja želja že od malega.

Kako pa so te sprejeli na to šolo? Si imela avdicijo?

Zaradi letošnjih razmer so avdicije potekale nekaliko drugače. Kot veliko stvari v letos, je tudi avdicija potekala online. Posnela sem nekaj baletnih vaj (ob drogu, v špicah, baletno variacijo in zadnjo modern koreografijo) ter videoposnetek poslala na šolo. Sprejeta sem bila že v prvem krogu in bila sem zelo vesela.

Česa se najbolj veseliš?

Najbolj se veselim prav plesa in vseh učnih ur, ki me čakajo na plesni poti. No, seveda se neizmerno veselim tudi življenja v Londonu in komaj čakam, da stopim na novo pot.

Ali v London odhajaš sama?

V London se odpravljam sama. Stanovala bom v študentskem domu in imela cimro. Kljub temu, da me je malo strah, saj me čaka velika sprememba in odgovornost, se veselim postati bolj samostojna in naučiti skrbeti sama zase.

Kateri so tvoji najlepši spomini s Kazino?

Uf, lepih spominov na Kazino imam kar precej. Najbolj si bom zapomnila tekmovalnih odrov in nastopov, saj sem vsakokrat neizmerno uživala in vedno z velikim nasmehom prišla z odra. Prav vsaka koreografija mi bo ostala v spominu. Od mojih začetkov pri Mirjam Podobnik in Medvedka Puja, s katerim sem odšla na svoje prvo svetovno prvenstvo, Grdega Račka, s katerim sem prvič stopila na prvo stopničko in poslušala slovensko himno, pa vse do mojih najnovejših koreografij Vinyl, I’m my own walkman in Save Our Souls. Kot eden najlepših spominov mi bodo zagotovo ostali treningi z Mitjo Popovskim, kjer sva ustvarjala in sestavljala nove kreacije in koreografije, s katerimi sem pridobila veliko plesne kilometrine in od njega prevzela ogromno plesnega znanja. Z Mitjo sem prepotovala tudi velik del sveta in mu bom za vedno  hvaležna za vse kar mi je dal in me na moji plesni poti naučil. On bo zagotovo ena izmed oseb, ki jih bom zelo pogrešala.

Na kateri tekmovalni uspeh si najbolj ponosna?

Najbolj sem ponosna na zmago na Dance Star tekmovanju na gala večeru v Poreču, ki je bila zelo nepričakovana, saj so z menoj tekmovale formacije in produkcije, ki so se mi zdele res vrhunske, zato res nisem pričakovala zmage. Takrat sem prejela tudi denarno nagrado 6000 evrov, ki mi bo za šolanje v Londonu prišla še kako prav.

Se boš še vrnila v Ljubljano?

Ne vem, kam me bo peljala pot. To je res težko napovedovati, sem pa tukaj doma in zagotovo se bom vračala.

Avtorica: Eva Mrhar


10 let projekta High Heels High Hopes

Ženstveno, seksi, v visokih petah. Vse to pooseblja projekt High Heels High Hopes ustanoviteljice in vodje Andreje Vakselj, ki letos praznuje že 10. obletnico ter ima za seboj kup uspešnih  nastopov, tekmovanj, tv šovov in glasbenih videospotov. Pri projektu je v vseh teh letih sodelovalo več kot 100 plesalk, njihovo vodenje pa je tudi svojevrsten izziv. Z Andrejo sva govorili o (pre)izkušnjah na njeni poti v visokih petah. 

Projekt HHHH se je razvil iz tvojega tečaja plesa v petkah v Kazini. Kaj je bil povod zanj? Kako se je vse začelo?

Vse skupaj se je začelo, ko sem v Ameriki obiskovala tečaj plesa v petkah, ki mi je bil zelo všeč in si rekla, zakaj pa ne bi imele tudi Slovenke te možnosti. Idejo sem predstavila vodji Silvestri Perčič in dobila priložnost, da poskusimo. Prvi klas je bil zelo obiskan in energija je bila vrhunska. Začeli smo s tečajem in ker vem, kako je s projekti in nastopi za bolj neizkušene plesalce, sem se odločila, da ponudim dekletom prvi izziv in to je bil videospot. Dekleta, ki so hodila na tečaj, sem nekaj časa spremljala in sedmim najbolj perspektivnim dala možnost, da sodelujemo pri snemanju videospota z vrhunsko ekipo KNpro. Končni izdelek si z veseljem ogledam še danes. Vesela sem, da so s tem nekatera dekleta dobila prve priložnosti, ki jih verjetno tako hitro ne bi, in bila ponosna na to, da sem jim lahko na tej poti pomagala. Hkrati pa sebe postavila v ozadje in delala na projektih bolj kot mentorica in koreografinja.

Koliko žensk je HHHH združil v vseh teh letih?

Uf, zelo veliko (smeh). Lahko bi rekli, da je vse skupaj v vseh letih delovanja sodelovalo več kot 100 deklet. Obstaja pa dekle, ki je prisotno že skoraj od samega začetka, že 9 let, in sem ji zelo hvaležna za zaupanje. Predvsem pa vesela, da sem skozi delo spoznala tudi eno najboljših prijateljic – to je Rosana Popit.

HHHH je močno povezan z žensko energijo, kvalitetami in vrednotami. Kako gledaš na to? 

Energija žensk je zelo močna. Včasih jo je težko “krotiti”. Več žensk na kupu včasih pomeni tudi več problemov, ni pa nujno. Ko se združijo ženske, ki so osebno zrele in močne ter imajo vrednote ter samozavest pod streho, težav ni. Tudi sama sem se na začetku soočala z zelo različnimi karakterji in stvari niso stekle. Pomembno je, da si v plesu, nastopanju samozavesten, ampak se mi zdi, da je bil največkrat največji problem prav nesamozavest, in ravno to privede do razhajanja v energiji in vzdušju ekipe. To poskusiš kot mentor spremeniti, ampak ti ne uspe vedno, če zaupanja in medsebojnega spoštovanja ni. Priznam, da sem večkrat hotela že obupati, ampak so mi z nasveti in pogovori pomagali partner in družina in tako se nisem predala. Leta, izkušnje te naučijo svoje. Potem pa stvari stečejo.

Na kaj si najbolj ponosna? 

Najbolj sem ponosna na to, da smo v vsem tem času še vedno tukaj in delujem po svojih najboljših močeh.Veliko je bilo trenutkov, ko smo bili na tem, da tečaj plesa v petkah odpovemo, ampak sem se trudila vedno najti kakšen nov izziv, projekt, ki bi dekleta motiviral in nam dal nov zagon. Veliko je bilo plesnih šol, ki so tudi začele s podobnimi programi, ampak mislim, da niso vztrajali dolgo.

Ponosna sem na to, da se je pri dekletih opazil v vseh teh letih zelo velik napredek, dobile so izkušnje na raznih področjih, od snemanja spotov, reklam, nastopih na velikih odrih, na festivalih, televiziji ipd. To je bil tudi moj cilj – da plesalke, ki niso imele izkušenj ne v nastopanju ne v samem plesu, pripravim do točke, ko na odru blestijo in so samozavestne. Da so zadovoljne same s sabo in v tem uživajo. Plesalke in sebe še vedno konstantno izpostavljam izzivom in delamo na nastopanju tudi s plesnimi videi, ki jih ob koncu skoraj vsake koreografije posnamemo kot “after class footage” brez montiranja ter objavimo na socialnih omrežjih.

Ponosna sem na to, da tudi ženska energija lahko deluje skupaj dolgoročno, se čuti, spodbuja, povezuje, dela za določen cilj in se ne prepira. Ponosna sem na vsa dekleta, ki so sodelovala pri katerem koli projektu, saj je vsaka naredila oziroma oddelala projekt po svojih najboljših močeh. Ponosna pa sem tudi nase, da se ob ovirah nisem čisto zlomila in vztrajala s svojo zgodbo, ki jo ustvarjam še danes.

V vseh teh letih se je dinamika skupine gotovo spreminjala, nadgrajevala … Kako si manevrirala in uspešno vodila projekt?

Res je. Velikokrat si plesalke nekaj želijo, ampak ko pride do dejanskega dela, pa se hitro pokaže, kdo je sploh za to pripravljen kaj narediti, se odreči prostemu času in trenirati in kdo ne. Selekcija se večinoma naredi že sama. Čez leta je bilo veliko “prehodnih deklet”, ampak to je normalno. Smo v različnih obdobjih življenja in naši cilji in sanje se z leti spreminjajo. Če izkusiš vsaj delno svoje cilje, je večina že zadovoljna in gre naprej, k novim. Peščica pa vztraja in ostaja v plesu še naprej, ker so to njihove sanje in si želijo več.
Pri takih projektih se predvsem veliko naučiš o ljudeh in sodelovanju, veliko dobrega in slabega. In tudi o sebi. Vodenje ljudi je včasih zelo naporno, ampak ko si ekipa zaupa, ni problemov. S pozitivno energijio in ljudmi lahko ustvariš karkoli. Osredotočila sem se na dobro, zato vztrajam še naprej. Nikoli vsem ne ustrezaš, niti ne rabiš. Važno je, da delaš po svojih najboljših močeh in se ne pustiš, da ti kdo vzame sanje. Kjer je volja, je pot. Ampak za to pot je treba zavihati rokave in ne iskati izgovorov.

Kateri od projektov/koreografij ti je najbolj pri srcu, ko gledaš na zadnjih 10 let?

Težko izpostavim samo enega. Vsak projekt je drugačen in ti nudi neko drugo zadovoljstvo, ko ga končaš. Ko sem februarja začela delati reel posnetke 10ih let, pa sem se šele zavedla, koliko dejansko je vsega bilo. Eden ljubših je zagotovo snemanje plesnega videa Drunk in love, ki smo ga z dekleti posnele v City Teatru s Črtom Kocjančičem s kamero v roki. Posnel je video, ki ga začutiš in predstavlja ravno to, kar me smo.

Je ostal še kakšen poseben cilj za prihodnost? 

Iskreno je ustvarjanje za projekt High Heels High Hopes v zadnjih letih čisto situacijsko, spontano. Tečaj plesa v petkah poteka normalno dvakrat na teden in super se imamo. Pridružijo se nam lahko dekleta, ki imajo izkušnje s plesom in v tem uživajo, ni pa potrebno da si  profesionalka. Ta tečaj je res nekaj za dušo in vesela sem, da to energijo lahko delim z dekleti še danes. Moj cilj je predvsem to, da česarkoli se bomo lotile z dekleti v prihodnosti, da v tem uživamo in naredimo nekaj zase. Tudi če smo že mamice, lahko “razturamo “.

Avtorica: Eva Mrhar


Sprehod med spomini s Katjo Mlakar

Več kot dve desetletji sta že minili od tvojih začetkov v oddaji Pod klobukom na Televiziji Slovenija. Kaj ti najbolj pogreje srce ob misli na te čase? 

Na televizijske čase v 2. nadstropju RTV Slovenija, kjer je otroški in mladinski program, imam seveda izredno lepe spomine. Super ekipa smo bili, fantastična šefica Tatjana Trtnik (v Trnovem je bila tudi moja soseda, zame je skrbela, kot bi bila njena hči), Davor Božič je tudi en tak srčni človek, pa Dunja, Goro Osojnik in Žiga Saksida … To je bilo toliko kreativnosti, smeha.  Že sam ustvarjalni proces, pa potem snemanje oddaje; čisto vsake sem se neizmerno veselila. In kakšen lep make-up  ti naredijo televizijske maskerke (smeh). Bilo je res  čudovito obdobje  – od leta 1994 do 2001, ko sem rodila prvo hčer in se poslovila od oddaje.

Znana si (bila) kot desna roka Maria Galuniča. Kako bi opisala delo z njim?

Z Mariem sva se spoznala pri oddaji Nedeljskih 60, ko sem še plesala v uvodni špici … in kmalu sva ugotovila, da “sva si usojena”. Res. Nisva postala le sodelavca, ampak tudi prijatelja.  Zanj sem delala kot novinarka raziskovalka, se z vsakim znanim Slovencem, preden je prišel v njegovo oddajo, pogovorila … Od Maria pa se tudi veliko naučila. O televizijskem delu, odnosih z ljudmi, slovnici. Še danes je moj osebni slavist. Kadar sem v negotovosti, ko pišem kakšno sporočilo za javnost, vedno za nasvet vprašam njega. S slovnico, dvojino, vejicami in vsem ostalim potem tudi jaz nadlegujem druge. Pa ne moreš reči “ta drevo”, “midve greve”, “bom bil tam”  – ali si bil ali pa boš (smeh).

Kako je delati z Mariem? Vrhunsko. Zakaj? Ker je eden večjih profesionalcev, s katerimi sem sodelovala. Je delaven, pozoren, srčen, predvsem pa mi je v vseh teh letih 100 % zaupal.  Vedel je, da bom svoje delo naredila tako kot je treba. Res sva odlično sodelovala in sodelujeva še danes. Zadnjo prireditev, ki smo jo v naši agenciji AVI organizirali, je vodil prav Mario.  

Ena tvojih najbolj prepoznavnih vlog je Pika Nogavička, s katero sta odvodili mnoge prireditve, predvsem dobrodelne. Kako se spominjaš teh dogodkov? 

Ojla ojla la, če me slučajno kdo ne pozna, moje ime je Pikapolonica, Marjetica, Nogavička, hčerka kapitana Evrazija Nogavice, za prijatelje pa Pika, ne pa Pikica, ker sem stara že celih 8 let …  Ah, ko si nadenem rdeče kitke in narišem pegice na lička, se ne počutim kot Pika, takrat sem Pika. Jezik mi leti kot nabrušen. Silvestra (vodja Kazine) mi je predlagala, da bi še pri  80-ih nastopala kot Pika Nogavička, da bi prišla v Guinnessovo knjigo rekordov kot najstarejša Pika.

Sicer pa so bili  dogodki, ki sem jih povezovala v vlogi Pike, vedno izredno simpatični, navihani, tudi plesni (razne Kazinske produkcije, pustna praznovanja) in seveda dobrodelni. Za OŠ Škofljica, kjer smo štiri leta organizirali dobrodelni koncert za šolski sklad šole, na primer. Takrat sem bila v vlogi organizatorke in sovoditeljice. Na koncertih smo zbrali po več kot 10.000 evrov. Lepi cekinčki, bi rekla Pika.

Zanimiva je tudi zgodba o upokojitvi Pike in sončnih očalih. Nam jo na hitro obnoviš? 

Pa smo pri mojih kontaktnih lečah in Pikini upokojitvi. Na kratko? Bom poskusila. Očala imam že od osnovne šole. Le kdo bi jih takrat nosil? Jaz že ne. Dobim leče. Ves čas nosim leče (tudi med celotno plesno kariero). Spoznam moža. Njemu so bolj všeč ženske, ki imajo očala. Me prepriča, da jih začnem nositi. Ostalo je zgodovina. Leče imam samo še za Piko, kadar vodim kakšno prireditev. Pa pride spet prireditev in jaz nimam več svojih poltrdih kontaktnih leč. Seveda si grem za prireditev kupit leče. A prodajajo samo mehke. Poltrde so za dinozavre. Ampak te spužvaste mehke stvarce meni nikakor in nikakor ne gredo v oko. Enostavno ne gre, pa če se postavim na glavo (kar Pika naredi z lahkoto, Katja pa niti ne) Skratka – Pika ne more iti na oder z očali, lahko pa gre s sončnimi očali. In tako sem šla na oder ob 18. uri s sončnimi očali, ravno pozdravila, zdrdrala zgodbico, kako sem včeraj z Anico in Tomažem gledala v sonce, ampak me danes pečejo oči, zato naj otroci nikar tega ne počnejo … In potem je začel padati dež. Jaz pa s sončnimi očali. In potem smo se z dvorišča pred šolo preselili v avlo šole. Jaz še vedno s sončnimi očali. In ker Pika nima več leč – se je upokojila. Si moraš misliti, kaj naredijo ene uboge kontaktne leče? (smeh)

Prehodila si veliko medijskih kilometrov, tako pred kamero kot za njo. Katera vloga ti bolj leži?

Mislim, da mi bolj leži vloga za kamero. Ko ekipa nekaj skupaj ustvari in potem gledaš, kako se stvari realizirajo. Čisti užitek. Sebe si ne predstavljam kot neke resne voditeljice, voditeljica za otroke sem bila pa z veseljem. Vedno sem rada delala z otroki in za otroke. Če sem pa vodila prireditev v vlogi Pike, je bilo pa sploh luštno, tudi pred kamero. Ker Pika ne vika, Pika si lahko privošči vse. Nič ne narediš narobe, lahko daš nogo za vrat županu … pa se bodo vsi samo smejali.

Tudi kot plesna učiteljica v Kazini si največ delala z otroki. Si v tem delu prav tako uživala? 

 Neizmerno.  Kakšni vaditelji so rekli – oh, majhni otroci, z njimi je najtežje. Kaj? Kaj je z vami? Dajte meni najmlajše skupine. Res sem uživala pri delu z mojimi skupinami štiriletnikov. Mlajši otroci so iskreni, odprti … Naravnost ti pokažejo in povedo, če si jim všeč ali ne. In če si jim, ti vračajo. Toliko ti dajo, da je to res pravi užitek.

Katere vse veščine ples da otrokom? 

Ples da marsikomu veliko, ne le otrokom. Meni je recimo dal višino, haha. Vedno vsi mislijo, da sem višja kot sem v resnici. Je že res, da sem znana po tem, da ves čas nosim pete, a mislim, da mi je ples dal lepšo držo. Sicer pa ti ples da gibčnost, disciplino, družbo, samozavest, zabavo, svobodo izražanja, ustvarjalnost, strast. 

Kot si že sama povedala, so otroci zelo iskrena, direktna bitja, polna domišljije. Imaš kakšno anekdoto, ko ti je otrok “zaprl usta” ali pa te res pošteno nasmejal? 

Seveda. Od tega, da je prišla enkrat na prvo uro deklica, ki se mi je po videzu zdela mlajša od drugih štiriletnikov. Vprašala sem jo, koliko je stara, saj so bila 4 leta pogoj za vpis.  Ona pa takoj: “3 leta. Uuu, mami je rekla, da morem reči 4.” Ali pa, kako so mi vedno vse povedali … Še preveč. Tako mi na začetku ure začnejo razlagati, kdo je bil na obisku pri babici, katero novo igračo je kdo dobil, Miha pove, da ima novega psička … Mala Taja pa vsa navdušena: ” Jaz imam pa uši!”
Ali pa, kako se reče moški kuri? Ja, kurec, jasno.

Kako je povezanost s plesom krojila tvojo osebnost – Katjo Mlakar v različnih obdobjih in danes? 

Hmmm … Moram povedati, da v resnici nisem nikoli bila šolana plesalka. Že v osnovni šoli sem imela plesno skupino (še v Mariboru), si izmišljevala koreografije … A nisem obiskovala nobene plesne šole. Vedno pravim, da sem pač plesala po srcu. V 1. letniku srednje šole smo se preselili v Ljubljano. Živeli smo nasproti Kazine. Oh, kako sem si želela, da bi prestopila ta prag;  jaz, neka samouka plesalka iz Maribora … Potem sem na Fakulteti za šport naredila izpit za vaditeljico plesne aerobike in veselo šla v Kazino povprašat, če slučajno potrebujejo kakšno vaditeljico.  Sprejela me je Silvestra, si zapisala moje podatke in to je bilo to. Ko sem šla domov, sem si mislila, da je nikoli več ne bom videla. Pa me že čez kak teden pokliče. Ena od vaditeljic aerobike je zbolela in potrebujejo nadomestno. Pridem. Odvodim. Se derem, takšna pač sem. In Silvestra me pri uri opazuje. Na koncu me vpraša, če bi učila plesati otroke.

Najprej so v Kazini naučili plesati mene, saj v življenju nisem plesala standardnih in latinskoameriških plesov, pa so potrebovali ravno takšno vaditeljico – za drugo uro programa za otroke. Naredila sem nešteto asistenc pri Danijelu Mišonu. On je taka svetovna faca. Potem sem do rojstva prvega otroka v Kazini vodila aerobiko ter uro latinskoameriških in standardnih plesov za najmlajše.

Ne morem pa mimo samozavesti, ki mi jo je dala Mirjam Podobnik. Kot sem omenila, nisem bila šolana plesalka, sem pa vedno plesala z obrazom. Tako sem se smejala, da so vsi gledali moj obraz in nihče ni opazil, če sem se kje zmotila. Plesala sem pri plesni skupini Make up in si strašno želela, da bi za kakšno točko prišla v veliko plesno skupino Kazina. V vaditeljski sobi sem nekoč omenila Mirjam, da bi rada prišla v to skupino. “Pridi, imamo ravno avdicijo”. Uf. Seveda nisem šla. Kaj pa naj delam tam med profesionalci. In naslednjič v vaditeljski sobi spet srečam Mirjam. “Zakaj pa nisi prišla?” me vpraša. “Ne upam”, sem bila iskrena. In ona meni: “Veš kaj, te sprejmem brez avdicije.” Halo? Kakšna sreča in veselje. Ojoj. Zdaj pa na trening. Mirjam nam je po ogrevanju pokazala  nekakšni cat walk. Ponovimo za njo. Tudi jaz. Nato pa ustavi glasbo in reče: “A ste jo videli? No, takole se pleše!” Verjetno me je tudi ona gledala v obraz. A vseeno. Po tistem so me plesalci takoj sprejeli medse. Tega ne bom nikoli pozabila. Seveda še danes rada plešem. Plesalec po duši ostaneš za vedno.

Kako bi opisala vodjo Kazine Silvestro Perčič ter njeno vizijo za plesno šolo in klub?

 Silvestra. Moja Silvestra. Veliko mi je pomagala. Pa upam, da sem ji tudi jaz kaj lepega dala nazaj. Že 20 let ne učim več v Kazini, a je Kazina ostala zame šola številka ena in Silvestra top šefica, ki si je lahko samo želiš. In kolikor spremljam njeno  delo, lahko samo potrdim, da Kazina ostaja plesna šola številka ena.

Kot kreativna direktorica v agenciji AVI si kariero usmerila v odnose z javnostmi in organizacijo dogodkov. Kako pri svojem delu zdaj gledaš na plesalce in njihov doprinos k javnim nastopom, dogodkom? Zagotovo bolje veš, kaj potrebujejo in kako se jih lahko uporabi … 

Seveda v veliko naših dogodkov vključimo tudi plesalce. Če se le da. Željko Božič je naredil že takšne točke, da jih vikaš. Pa Ada Kogovšek, tudi z Andrejo Vakselj smo sodelovali. Seveda pa tudi z drugimi plesalci, ki niso iz Kazine: Azro Selimanović, Kjaro Starič Wurst, Nadiyo Bychkovo … Ko ona zapleše, jaz samo strmim.

Tole bi te res rada vprašala, si ena redkih, ki je bila “na obeh straneh”. Kako bi komentirala prizadevanja plesalcev po poštenem plačilu za projekte? V zadnjem času so večkrat tudi javno opozarjali, da niso cenjeni kot pravi profesionalci in dobivajo le drobtine. Lahko mogoče poveš kaj o tem tudi iz organizacijskega vidika? Kako se snuje honorarje? 

Bom konkretna. Ko dobimo neko prireditev, moramo podjetju dati ponudbo, za koliko denarja jim jo bomo organizirali. V tej ponudbi je poseben budžet namenjen nastopajočim. Šele ko potrdijo ponudbo, začnemo iskati, kaj je znotraj tega budžeta najbolje možno narediti. Tako potem pokličem plesalce in jim povem, koliko denarja je na voljo. Lahko narediš super koreografijo za ta denar? Ali pa povem, kaj želim in mi dajo plesalci sami ponudbo, da vidim ali gre v dani budžet ali ne.
Absolutno sem za to, da so plesalci pošteno plačani za svoje delo. Tako kot vsi ostali nastopajoči. Je pa res, da imaš vedno na voljo omejen denar za nastopajoče in jaz bi rada v to vključila glasbenika, stand up komika, voditelja, plesalce … Včasih se to izide, včasih pa ne. Jasno mi je, da gre kdo kdaj nastopat za nas tudi majčkeno pod svojo ceno, ker ve, da si to resnično želimo in da bo del lepega projekta.

Še zadnje vprašanje. Kaj bi rekla, da gledalce na prireditvah najbolj prepriča? Krasen nasmeh, karizma in lep kostum? Ali je vseeno na prvem mestu dobro treniran plesalec?

Meni vsekakor niso dovolj samo lepa dekleta,  fantje, nasmehi, kostumi … Absolutno mi je pomembna tudi kvaliteta plesalcev. Zato  za naše prireditve najamemo takšne, ki združujejo oboje: da so kvalitetni plesalci in da imajo karizmo, nasmeh, lepoto.

 

Avtorica: Eva Mrhar


Sara Štirn: Ples je čudoviti spremljevalec, ki te ogromno nauči

26-letna Sara Štirn prihaja iz Brežic, njena plesna pot pa jo je pripeljala tudi v Ljubljano, kjer je spoznala plesno šolo Kazina in njene učitelje. Morda se je spomnite iz odra Španskih borcev, ko je nastopala s svojim soplesalcem Ninom Batageljem, ki je na invalidskem vozičku. Točka v koreografiji Željka Božića je res pustila pečat in bila prav posebna. Sara je sicer začela kot hip hoperka, nadaljevala s strandarnimi in latinskoameriškimi plesi, vmes raziskovala ples na vozičku in se vrnila nazaj k hip hopu. Njene zanimive izkušnje in spoznanja so nas vodili k pogovoru, ki je nanesel na veliko zanimivih tem.

Kako dolgo je ples že v tvojem življenju?

Ples je v mojem življenju prisoten zadnjih 12 let in presrečna sem, da je tako. Začela sem s hip hopom, potem nadaljevala s standardnimi in latinsko ameriškimi plesi, sedaj pa sem se zopet vrnila k hip hopu, kar se je izkazalo za super odločitev.

Kako hitro si bila aktivna tudi kot tekmovalka? Kakšne spomine imaš na to obdobje?

Tekmovati sem začela tretjo plesno sezono. Najprej s hip hop formacijo, s street pari in kot solistka, še kasneje pa standardne in latinsko ameriške plese ter prosti program. Sem zelo tekmovalna in kritična oseba, ampak takrat nisem dojela, da perfekcija in vsaka tekma morda nista tako zelo pomembni, kot se mi je tisti trenutek zdelo. Obožujem pa edinstven občutek, ko sem na odru in si vedno želim, da bi nastop trajal za vedno.

Kako se je začela vajina skupna pot z Ninom?

Nina sem spoznala na fakulteti, ko je prišel predavat. Ko je na koncu vprašal, ali ima kdo kakšno vprašanje, sem rekla, da iščem soplesalca, če bi prišel poskusit na trening … Potem sva iz plesnega večera zelo hitro začela bolj resno trenirati in tekmovati.

Kaj je največji izziv, ko plešeš z osebo, ki je na vozičku?

Verjetno razne rotacije in nagibi, ki jih je potrebno zvaditi tisočkrat, da ne pride do padca. Pa ugotavljanje, koliko vleke-potiska in druge pomoči potrebuje posameznik v paru, da je na koncu vse videti lahkotno. Pa seveda dogovarjanje o vsem tem, brez da bi prišlo do spora (smeh).

Športni ples na invalidskem vozičku je bil celo tema tvoje diplomske naloge. Do kakšnih ugotovitev si prišla v svoji raziskavi?

Ugotovila sem, da ples močno pripomore k zadovoljstvu in kakovosti življenj plesalcev, sodelujočih v raziskavi. Ima vrsto pozitivnih učinkov pri telesnih, psihičnih in socialnih spretnostih. Od lažjega izvajanja vsakodnevnih aktivnosti, vključenosti v družbo, razbijanja predsodkov… do razvoja oz. ohranjanja fizičnih spretnosti ter zaupanja vase ter posledično večje samozavesti, kar vodi k sprejemanju svoje gibalne oviranosti. Veliko ugotovitev bi bilo verjetno istih tudi pri hodečih plesalcih, če bi primerjala.

Zasledila sem, da je tvoja najljubša plesna točka prav z Ninom, za katero je koreografijo sestavil Željko Božić. Nam lahko poveš kaj o njej? Kako ste jo ustvarjali, kje vse sta se z njo predstavila?

Res je, Coincidental forevers smo sestavili sezono, preden sem prišla v Kazino in ko je bila končana, kar nisem mogla verjeti, da ta točka pripada nama z Ninom. Sestavili smo jo kot zgodbo dveh oseb, ki se po dolgem času naključno srečata in vmes poskušali kup stvari in gibanj, ki jih je možno narediti z vozičkom in skupaj v paru. Šele na koncu smo dodali glasbo. Z njo sva se predstavila na domačih in mednarodnih festivalih in tujih tekmah, ki jih krije International paralympic committee (mednarodni paraolimpijski komite, op.a.). Tu izstopa World Cup – Continents Cup, na katerem sva bila uspešna in pa domači Lukec, kjer sva prišla v Gala večer. Eden izmed sodnikov je pustil komentar, da smo dosegli zelo kreativno delo med partnerjema, kar je čudovito, ker verjetno tega prej niso niti poznali.

Kako bi opisala Željka – kakšna oseba in trener je?

Željko je odličen trener, ki vsakemu posamezniku dopušča, da je preprosto osebnost zase, potem pa to potencira pri plesu in iz tebe izvleče najboljše. Je izjemen pedagog in zelo se pozna, da to dela z dušo, ker je na vsakem treningu res  odlična atmosfera, vključno z Zoom treningi. Ima ogromno znanja in idej in posledično so treningi zelo raznoliki. Ko sem bila mlajša, sem si želela, da bi se mi podpisal na supergo, sedaj je pa kar moj trener!

Si velika ljubiteljica hip hopa. Zakaj te ta stil plesa privlači?

Hip hop je bil moja prva izbira in srečna sem, da ga nisem zapustila. Dopušča mi ogromno svobode, ki je nisem toliko začutila pri drugih stilih, čeprav so vsi čudoviti.

Si bolj “domača” v koreografiji ali freestylu?

Včasih sem oboževala koreografije in nisem razumela, zakaj bi nekdo želel v cypher in pri tem užival. Kasneje, ko sem nehala plesati standardne plese, pa se mi je zdelo, da se mi je odprl nov svet raziskovanja, ki se samo širi in dopolnjuje z vsem materialom, ki ga dobimo na treningih in z domišljijo. Je pa tudi zelo odvisno, kako ti nekdo predstavi svet freestyla.

Kako bi nekomu, ki ne pleše, razložila, zakaj je ples super in kako se ti pri plesu počutiš?

Ko imaš v življenju takšno prioriteto, kot je ples, je potem vse okrog veliko lažje. Plesu ogromno dajem, on pa meni vrača. Je najboljša stvar in čudovit spremljevalec, ki te ogromno nauči. Najboljši občutek je, ko si po treningu tako vznemirjen, da ne moreš zaspati.

Lahko ples povežeš tudi z ostalimi vlogami v življenju?

Delam za Zvezo paraplegikov in kot kozmetičarka v salonu, pri katerem sem imela možnost sodelovati, ko je nastajal in mi je zelo ljub. Preden smo ga postavili, je bil plesna dvorana, zame pa je zdaj oboje. Z Ninom sva se lani z vodenjem plesnih delavnic namesto finančnega plačila zmenila za počitniško prikolico, ki je bila last društva, za katerega sva delala. Sedaj jo predelujeva, tako, da je ples zagotovo vsestransko prisoten in z njim lahko prideš do veliko stvari (smeh). Če mi ostane kaj časa, rada ustvarjam s šivanjem.

Sedaj že nekaj časa redno hodiš v našo plesno šolo. Kako bi opisala ljudi v Kaizni, treninge, prostore …?

Kazino obožujem. Mislim, da se pri takšni plesni šoli čuti, da je ples na prvem mestu in da ravno zaradi tega stvari funkcionirajo. Mogoče se sliši smešno, ampak ljudje se zdijo lepo vzgojeni, kar mogoče dandanes ni tako samoumevno, je pa tudi verjetno odraz trenerjev in plesne šole. Lepo je prihajati v prostore, kjer se dobro počuyiš in ti ljudje želijo dobro, ti pa njim.

 

Avtorica: Eva Mrhar