Eva Mrhar, Author at Kazina - Page 16 of 20

Mirjam Podobnik: Plesna šola ne uči zgolj plesa, ampak je krasna priprava za življenje

Mirjam Podobnik v Kazini dela z mladimi tekmovalci jazz baleta in šov plesa ter z njimi že desetletja kot trenerka in koreografinja dosega fantastične rezultate na državni, evropski in svetovni ravni. Njena strast je prav delo z otroki. Iz njih zna izvleči največ, realizirati njihove navihane ambicije ter jih popeljati na pot dolgotrajne ljubezni do tekmovalnega plesa. Z Mirjam sva se pogovarjali o trenažnem procesu in razvoju najmlajših tekmovalcev, vlogi staršev, zdravi tekmovalnosti, motivaciji in še čem. 

Glede na to, da delaš s tekmovalci že toliko let – kako so se generacije otrok spreminjale in kakšni so otroci danes v primerjavi z 20 let nazaj?

Kakšne ogromne razlike pravzaprav ni. Še največja je ta, da so otroci danes obkroženi in oboroženi z milijon podatki, tudi kar se tiče plesnega znanja. Pogosto se zato dogaja, da mi pokažejo raznorazne elemente, ki so se jih sami naučili. Bolj so samoiniciativni. Na nek način so jim stvari danes prej jasne, tako v plesu kot v življenju …

Po čem ti najbolj vidiš, da je otrok zrel za tekmovanje? Gre samo za tehnično podkovanost ali tudi za mentalno pripravljenost? 

Tisti, ki imajo močno željo, voljo, interes … Te se prej odločijo za tekmovanje. Običajno imajo dobro samopodobo in so samozavestni. V zgodnji letih težko govorimo o kakšni mentalni pripravljenosti … Sami se mogoče na začetku niti ne zavedajo pritiska, ta pride kasneje. Na začetku sta predvsem želja in veselje.

Pri katerih letih otroci običajno vstopijo v tekmovalni sistem?  Ali se ti zdi to primerno?

Najnižja starost pri nas je v osmem letu, v tujini pa že  prej. Ne vidim razlogov, da otroci ne bi tekmovali že v zgodnjem življenjskem obdobju. Velika večina otrok je tekmovalnih, to jim je nekako prirojeno. Mislim, da jih plesna šola, kot je naša, zelo dobro usmerja ter jih ne uči zgolj plesa, ampak je krasna priprava za življenje.

Kakšna bi po tvojem mnenju morala biti vloga staršev pri razvoju mladih tekmovalcev? S čim pomagajo in s čim zavirajo trenažni proces?

Starši so v trenažnem procesu, sploh v zgodnjih letih, izredno pomemben faktor. Komunikacija in socializacija potekata res z otroki, toda vse pomembne stvari v zvezi z organizacijo in realizacijo se dogovarjamo s starši. Pomembno je, kje postaviš mejo, do kod še spustiš starše. Če se preveč pomaknejo v sam strokovni proces dela, ni dobro. Sprejemam in spoštujem dobronamerne predloge o primernosti glasbe in ideje za točko … Tu pa se vtikanje starša v trenažni proces konča. Mora nam zaupati, da vse ostalo speljemo, kot smo izučeni in sposobni.

Je po tvojih izkušnjah večja težava kadar so starši premalo ali preveč vpleteni?

Iz izkušenj vem, da se je izšlo bolje, če sem imela starše, ki so bili ambiciozni. Tam so tudi otroci dosegali boljše rezultate. So pa starši aktivni v zgodnjem obdobju, kasneje pa precej manj, kar je tudi razumljivo.

Zakaj ti uživaš prav v delu z najmlajšimi tekmovalci?

Res je, najraje delam z mlajšimi plesalci. Pri njih je napredek hitro viden. Rada imam radost v njihovih očeh, ko osvojijo določen korak ali trik. In prav tega je v tem obdobju veliko.

Zdrava tekmovalnost je gotovo okej, kje pa je meja, ko pretirana tekmovalnost začne zavirati otrokov razvoj? 

Pretirane tekmovalnosti nisem zaznala, je pa veliko otrok danes, ki so strašni perfekcionisti in če ne gre vse v smeri, ki so si jo začrtali, so precej nesrečni. Sama nisem tekmovalen tip in jih velikokrat kar bremzam s svojim razmišljanjem. Dogaja pa se, da nekateri pretiravajo s treningi. Takrat se znajo pojaviti poškodbe, česar pa si seveda nihče ne želi.

Si tudi sama živčna, ko spremljaš svoje tekmovalce ob odru ali ostajaš v stresnih situacijah umirjena? 

Navkljub dolgoletnemu tekmovalnemu stažu sem na tekmah še vedno precej nervozna, imam kar aritmijo. Znam pa to uspešno skriti in se mi zdi, da tega ne opazijo ne plesalci ne starši.

V času koronskih ukrepov so imeli prav najmlajši tekmovalci najdaljši “izpad” iz tekmovalnih dogodkov, še zdaj veliko prvenstev odpada ali pa so izvedene samo v online obliki. Kako to vpliva na motivacijo pri tekmovalcih in kako na tvojo motivacijo za delo?

Z motivacijo v koronskem času ni bilo problemov, res ne. Vodila sem krasno skupino, ki je redno sodelovala na zoom treningih. Ko so bile omogočene individualne ure pa smo trenirali kot v “starih časih”. Malo slabše so jo morda odnesle skupine, ki še ne tekmujejo, čeprav hudega osipa tudi tam nisem zaznala. Je pa res, da sem se potrudila in otrokom omogočila treninge, polne novih, različnih koreografij, ki so se jih veselili. Zaenkrat lahko rečem, da smo koronsko leto dobro prebrodili. Kar se tiče mene osebno, pa nimam problemov z motivacijo, bolj imam težave s samim izvajanjem treningov prek spleta. Pač nisem tip človeka, ki bo z lahkoto dojemal računalniški jezik, tudi veseli me ne. Sem pa zelo vesela, da imam poklic, ki me vsakodnevno osrečuje in da lahko skozi ples osrečujem druge ljudi. Pa da ostanemo zdravi.

Avtorica: Eva Mrhar


Barbara Mihelin: Ključna je iskrena komunikacija

Barbara Mihelin, naša Barbi ali preprosto “B”, je že vrsto let vodja pisarne v Kazini. Z nami je že toliko časa in vpletena v toliko projektov, da si res težko predstavljamo, kako bi vse naloge speljali brez nje. Ker je velik del kazinskega vsakdana in tako tudi del naših uspehov, smo jo tokrat povabili na pogovor o delu, ki ga opravlja.

V plesni šoli je pravzaprav ogromno dela, ki ni plesno. S čim vse se ukvarjate “v zakulisju”?

V zakulisju je res ves čas pestro. Od razpisovanja tečajev, obveščanja plesalcev do prijavljanja plesalcev na tekmovanja, pošiljanja predračunov in žal tudi opomnikov za plačila do sprotne komunikacije in reševanja težav in vprašanj. Zagotovo sem še kaj izpustila.

Katera obdobja v šolskem letu so za pisarno najbolj naporna?

Različne aktivnosti se praktično med seboj ves čas prekrivajo. Občasno se zgodi, da pridejo res naporna obdobja, ko se vse dogaja hkrati, pridejo pa tudi dnevi, ko lahko malce bolj zadiham. Dokler so sezone potekale po ustaljenih tirnicah, je bilo delo po mesecih bolj jasno razporejeno, zdaj pa je že toliko različnih festivalov, tekme se konstantno prestavljajo, delo za vpis poteka praktično celo leto … Odkar se je začela pandemija smo soočeni tudi s številnimi situacijami, ki so povem nove in se jim moramo stalno prilagajti, kar prinese povsem nove naloge.

V Kazini si že vrsto let. Bi lahko med seboj primerljala različne generacije plesalcev?

Kljub temu da sem v Kazini že vrsto let, moram priznati, da imam resnični stik s plesalci šele v zadnjih letih, ko smo pisarno preselili v Šiško. V Kazini v centru nisem imela toliko stika s plesalci, ker so vaje potekale v dvoranah za ovinkom na drugi strani hodnika ali celo na drugi lokaciji na Gerbičevi. Zaradi narave dela sem sicer res poznala praktično vse plesalce po imenih in priimkih, le redke pa sem srečevala tudi v živo. V Šiški imam več stika s plesalci, kar mi je všeč, saj v prostor vnesejo posebno energijo, ob kateri šele resnično zaživi. Tečajniki so takšni in drugačni, prihajajo iz različnih vetrov – nekateri mirni, da jih sploh ne opaziš, spet drugi znajo biti včasih tako glasni, da ne slišiš niti zvonenja telefona (smeh).

Na vpisu novi člani in starši največkrat doživijo prvo izkušnjo v plesni šoli. Kako pomemben je prvi stik? Kako vodiš komunikacijo?

V času, ko sem začela z delom v Kazini, je vsa komunikacija potekala v živo ali po telefonu. Mislim, da nismo imeli niti še spletne strani in elektronskega naslova. Takrat sem se skozi celo šolsko leto v živo srečavala praktično z vsemi tečajniki ali njihovimi starši v Kazini. Danes le redki po informacije pridejo v pisarno, nekaj komunikacije je po telefonu, v večji meri pa danes komunikacija poteka po elektronski pošti. Tudi zato, ker so danes praktično vse informacije objavljene na naši spletni strani, kjer lahko starši in plesalci uredijo tudi rezervacijo za vpis, plačilo pa preko spletnih bank, z nemalo vpisanimi pred pričetkom vaj praktično na vpisu nimamo nobenega stika.

Prvi stik tako v večini primerov nismo več ekipa na vpisu, ampak naša spletna stran – nemalo tečajnikov ali njihovih staršev nas prvič kontaktira šele, ko pride do kakšnih nejasnosti, dodatnih vprašanj ali težav. Je pa pravilna komunikacija vsekakor pomemben del mojega dela in odnosa s tečajniki in njihovimi starši, zato vedno pazim, da odgovarjam spoštljivo in razumljivo, na elektronsko pošto pa sproti oziroma res v čim krajšem možnem času.

Pa starši res berejo maile? Pridejo vse informacije do njih?

Jim niti ne morem zameriti, če sproti ne berejo vsega, saj nekateri samo iz naše strani prejmejo res ogromno e-mailov. Pomembno mi je, da napišem vse informacije, četudi vedno ne preberejo vsega. Bodo pa imeli podatek za takrat, ko ga bodo iskali, če sprva samo preletijo. Z elektronskimi sporočili se je informacijski tok res konkretno spremenil. Hitreje sporočamo stvari, veliko več informacij lahko damo, no, pa tudi čas je takšen, da se dejansko zahteva, da se toliko stvari sporoča in sprašuje. Slabost takšnega sistem je potem lahko, da so starši včasih že prenasičeni z vsem.

Vpeta si v delo z različnimi plesnimi učitelji, vsak je unikaten ter ima svoje zahteve in potrebe. Kako se prilagajaš posameznim učiteljem, da ladja vseeno pluje naprej v isto smer?

Res je, vsi smo si različni, zato tudi komunikacijo prilagajam vsakemu posebej in mislim, da uspešno sodelujemo. Je tako kot v vseh odnosih (osebnih, poslovnih in še kakšnih) – vsak je malo drugačen, komunicira na svoj način in tukaj ni nič drugače. Če želiš nekaj urediti ali se dogovoriti, je treba poznati osebo in prilagoditi komunikacijo.

Pri svojem delu tesno sodeluješ tudi z vodjo Kazine Silvestro Perčič. Kako bi opisala vajin odnos in skupno delo?

V nekaterih delih svoje delo opravljam samostojno, v nekaterih delih pa res tesno sodelujeva s Silvestro. Vedno se zavedam, da morajo biti moje odločitve skladne z navodili in odločitvami, ki bi jih sprejela Silvestra, saj je na koncu za odločitve in ravnanja ne samo mene, ampak praktično celotne ekipe Kazine, odgovorna prav ona. Glede na to, da s Silvestro sodelujeva že vrsto let, vem, kaj pričakuje od mene in kaj ji je pomembno, pa tudi ona že dobro pozna moj način dela.

Hvaležna sem ji za zaupanje in za priložnost, ki mi jo je dala, ko sem se pridružila ekipi Kazine in za podporo, ki mi jo izkazuje v vseh letih najinega sodelovanja.

Tvoje delo vsebuje ogromno komunikacije s starši, včasih tudi ne ravno prijetne (finance, težave otrok ipd.). Kaj misliš, da oni najbolj cenijo pri takšnih pogovorih?

Res se pri svojem delu znajdem tudi v manj prijetnih situacijah. V takih primerih poskušam komunicirati čim bolj odkrito in mislim, da starši to začutijo in cenijo. Stvari vedno razložim iskreno, ni me strah reči “žal nam je”, vedno se pred pogovorom pozanimam o situaciji, saj želim biti prepričana o tem, kaj govorim. Tudi, ko gre za sporočanje neprijetnih stvari, nisem odrezava, ampak skušam ostati srčna, človeška. Če nečesa ne vem, to tudi povem in raje ne “bluzim”. Na ta način se s starši veliko bolje razumemo.

Če bi lahko imela eno supermoč, ki bi ti pomagala pri tvojem delu, kaj bi izbrala?

Ojoj, ta je pa težka. Na prvo žogo bi rekla, da bi imela supermoč, da bi dodala nekaj ur v dnevu, ampak se mi v zadnjem času vse bolj zdi, da je prava supermoč to, da pametno izkoristim ure, ki jih imam. Ko bom to obvladala, bom pravzaprav resnična superjunakinja.

Kateri trenutki pri tvojem delu te najbolj osebno izpopolnijo, osrečijo?

Vsekakor moram priznati, da rada hodim v službo, čeprav pravzaprav redko sploh uporabljam to besedo. Vedno rečem, da grem v Kazino.

Vsak dan je nov dan in zadovoljna sem pravzaprav že z majhnimi stvarmi, s tem, da sem uspela narediti vse, kar sem si zadala za posamezen dan, včasih mi polepša dan kakšna pohvala ali pozitivno sporočilo, ki smo ga prejeli. Posebno veselje čutim ob koncu večjih in daljših projektov, ki jih uspešno izvedemo (Diham ples je zagotovo eden takšnih), po koncu produkcije, ko vidim zadovoljne obraze plesalcev in ponosne obraze staršev po uspešnem nastopu in ob koncu šolskega leta, ki smo ga uspešno pripeljali do konca. Na nek način me izpopolnjuje tudi že samo to, da sem del naše ekipe in naše zgodbe že več kot polovico svojega življenja, pravzaprav že celo svoje odraslo življenje.

 

Avtorica: Eva Mrhar