V plesu ni recepta


Katarina Venturini in Andrej Škufca sta v osemdesetih letih začela plesati v Kazini, plesni par z briljantnimi rezultati in vrsto nagrad pa sta postala leta 1990. Dvanajst let kasneje sta prestopila v absolutno konkurenco profesionalnih plesnih parov.

Pred mano sedita drugačna, kot sem ju vajena s televizijskih zaslonov oziroma z redkih nastopov, kjer sem ju uspela videti v živo. Toda še kako velja rek, da zgolj obleka ne naredi človeka: Katarina in Andrej, oblečena vsakdanjemu dnevu in poletnim temperaturam primerno, sta velika. Z rezultati in plesno zgodovino, ki jo pišeta dve desetletji, vzbujata izjemno spoštovanje. Kadarkoli; tudi ko nista v plesnih čevljih in smokingu.
Katarina Venturini in Andrej Škufca. Škufca-Venturini, piše na vizitki.

Nismo govorili o tem, kdaj sta začela plesati in kdo ju je navdušil, nismo naštevali vseh njunih rezultatov in se spraševali, kdaj in zakaj sta prestopila med profesionalce in zakaj sta se zasebno ločili njuni poti. Zgolj na eno vprašanje smo razmišljali na glas: kaj ples človeku daje (ker vzame ničesar).
Ko sem se vpisal v plesno šolo in enkrat tedensko “migal” s prijatelji, mi ples ni pomenil nič drugega kot prijetno zabavo. Potem so prišla prva tekmovanja in z njimi prvi pritiski, prva tekmovalnost, prva razmišljanja, kaj lahko naredim boljše kot drugi. Daleč nazaj je to in vsega se ne spomnim več natančno. Pri prehodu v srednjo šolo je čas, ko si moraš zastaviti smernice; nisem bil povsem prepričan, kaj bi počel v življenju, a z današnjega zornega kota spoznavam, da sem že tedaj vedel, da me je ples osvojil. Ob šoli mi je bil prvovrstno razvedrilo. Če bi “fural” samo šolo, bi bil zafrustriran. Toda ples je postajal primaren in ob koncu srednje šole sem vedel, da želim plesati. Trening ni bil več samo druženje s prijatelji, prerasel je v treniranje samega sebe, udobje in zabava, ki ju je nudil, sta postali drugotnega pomena. Pojavila se je samodisciplina, občutek vrednotenja tega, kar delaš. Plesu sem se posvetil maksimalno, pri čemer nisem imel nikakršnega zagotovila, da bom uspel, kot sem si želel. Gnala sta me entuziazem in ljubezen do tega, kar sem počel,« pravi Andrej.


Je to dovolj?


“V nekem trenutku zagotovo. Tvegaš, čeprav ne veš, kaj bo. Čas pokaže, ali si na pravi poti. In midva sva ugotavljala, da sva. Iz tega nato črpaš motivacijo za trening. Ljubezni do plesa priključiš ambicije in te te ženejo naprej.”
“In rezultati. Če se slepiš, da si na dobri poti, rezultati pa tega ne pokažejo …,” doda Katarina, “moraš ugotoviti, da sam nisi dovolj pameten in da potrebuješ nekoga, ki ti pove tudi stvari, ki ti niso všeč,” zaključi Andrej.
Nato jima spomin seže v “občutljiva” pubertetniška leta, ko veliko dobrih plesalcev, čeprav izjemno talentiranih, odpade. Psihično in fizično naporne treninge in morebitne neuspehe zamenjajo s študijem, službo. Beseda seveda nanese na trenerja Fredija (Novaka, Plesni center Fredi), ki jima je na treningu na vprašanje Kaj naj narediva, da bova zmagala, dejal: “Delajta, čez 10 let bodo uspehi.“ Realno jima je tlakoval pot, nobenih praznih upov jima ni zbujal in hvaležna sta mu za te besede. Čez 10 let je bilo. Veliko. Največ.

Katarina: “V plesu se naučiš organizacije časa. Ni res, da ob vrhunskem športu in šoli ne najdeš časa še za kaj drugega. Ne vsak večer in ne vsak petek, ampak, Andrej, spomni se, da smo se s kolesi vozili k Čadu na palačinke pa plesat v Black Jacka.”
Andrej: “Toda po 20. letu sva 'zapela' s polno vprego …”
Katarina: “In imela rezultate, a nikakršne finančne gotovosti. Imela pa sva podporo staršev; doma sva spala, jedla, starši in stari starši so nama dali kakšen dinar.”
Andrej: “Bilo pa nama je vcepljeno v glavo, da morava predvsem pridno delati. Hotela sva biti boljša, najboljša.”
Katarina: “Takrat, ko sva mislila, da bova postala svetovna prvaka, sploh nisva bila. To se je zgodilo leto dni kasneje.”
Andrej: “V takih trenutkih ugotoviš, kako nisi pameten. Ko misliš, da bi ti moralo uspeti, je ravno obratno. To je šola življenja. V kateri se neprestano učiš.”
Katarina: “Želiš biti vrhunski in zato greš tudi prek svojih meja.”
Andrej: “Prav zaradi tega jih v vrh pride malo.”
Katarina: “Zato še enkrat: pomembni so ljudje, ki so tedaj okrog tebe. Se spomniš, Andrej, ko sva bila pred prepreko in sva trenerja vprašala, kaj naj še narediva. In je rekel: ‘Morata biti boljša človeka’. Midva pa sva želela recept. V plesu ga ne dobiš, recept moraš iskati sam.”


Pobrskamo po zgodovini, po iskanju receptov. Za nedosežke, nezadovoljstvo Katarina in Andrej napake iščeta samo pri sebi. Nikoli pri sodnikih. Ugotovitev, da si nekaj naredil narobe, je po njunem ena tistih kvalitet (ne samo plesalcev), ki žene naprej. Večino sesuje, Katarina in Andrej pa sta ob neuspehih - če o njih sploh lahko govorimo -, v težkih trenutkih, ko sem jima je zdelo, da jima je ves svet obrnil hrbet, ugotovila, da morata najbolj ‘zagrabit’. V vsakem trenutku, na treningu ali tekmi, dajati maksimum. Čeprav um včasih vleče k razmišljanju, da, kot pravi Andrej, “raje ne bi kot bi”.
“A življenje je pot odločitev. Več kot imaš izkušenj, lažje in pravilneje se odločaš. Pomembno pa je, da ugotoviš, da si sam odgovoren za situacijo, v kateri se znajdeš. Koliko je ljudi, ki iščejo bližnjice, odgovore okrog sebe. Napaka,” razmišlja Andrej.

Za trenutek pomolčimo. Katarina “preskoči” na mamino misel: “Mami je rekla, da so pri plesu otroci varno spravljeni. Plesna družba je zdrava družba: ni kajenja, ni alkohola, ni drog. Ni razmetavanja s časom.” In doda: “Z ženskimi očmi vidim, kako je moje telo oblikovano v primerjavi z mlajšimi. Drža, hoja, mišice ...”
“Ples je briljanten, ker je zelo kompleksen. V aktivnost je vključeno celotno telo, noben njegov del ni pretirano izpostavljen. Umsko in mentalno moraš biti zelo krepak, saj trenerja ni neprestano ob tebi in si prisiljen razmišljati,” dopolnjuje Andrej.

Ples je torej lepa rekreacija. Šport. Umetnost. Umetnost športa.
Prireditve so zvečer, imeti moraš lepo obleko, na banketih po največjih tekmah se je treba znati lepo obnašati. Katarina in Andrej sta bila med prvimi slovenskimi športniki, ki sta na prireditve oziroma podelitve nagrad - z mnogimi se lahko pohvalita - prišla urejena od glave do peta. In tudi s tem potrjevala, da ima ples veliko sporočilno moč. Da je ples tudi kultura obnašanja. Svetovna govorica: kamorkoli po svetu greš, povsod se pleše. “Samo nogomet jih igra še več,” se zasmeji Andrej; ples pa za sponzorje, v primerjavi z nogometom, ni posebej zanimiv.
Zagotovo pa je zanimiv za gledalce. Predstava The 50's show, v kateri plešeta, je to zagotovo pokazala. “Kapacitete, ki jih imava v sebi, lahko bolje kot na tekmah pokaževa v predstavah,” pravita. Sklenemo, da o tem spregovorimo prihodnjič.

Darja Verbič