Slovenija, plesno središče sveta

Pred štirimi leti, ob praznovanju petdesetletnice Plesne zveze Slovenije, se mi je zapisala ideja o plesni pravljici – ker se je v nekem trenutku zazdel celoten razvoj plesnega področja kot udejanjene sanje. Kajti »to, o čemer smeli snovalci razvoja pred 50 leti niso upali pomisliti, je danes resnica, živa prisotnost, svetovni fenomen. Pravi čudež!«

In ni samo čudež in ne samo pravljica, je kar naprej potrjevana resničnost! Dokazi:

… ko potrebujemo kar osem dni, da izpeljemo obširno državno prvenstvo v modernih tekmovalnih plesih. Na njem nastopa prek 2000 tekmovalcev, ki so samo na svetovnih prvenstvih lani Sloveniji priplesali 12 zlatih odličij,
... ko kar trije slovenski športni plesni pari na najprestižnejšem tekmovanju v Blackpoolu v kategoriji latinsko-ameriških plesov osvojijo 1., 3. in 6. mesto ter še 4. mesto v kategoriji do 21 let,
... ko pred mesecem dni pleše na ulicah evropskih mest deset tisoče mladih v edinstvenem projektu plesanja četvorke na svetu,
... ko se v okviru šolskega plesnega festivala na osnovnih in srednjih šolah pomeri več kot 5000 mladih plesalcev,
... ko se z vrhunsko plesno predstavo ob prenehanju športne kariere profesionalnega plesnega para Andrej Škufca - Katarina Venturini udejani povezava med športom in umetnostjo v prepolni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma,

... ko …

Kar se je še pred dvajsetimi leti zdelo utopija, je danes model razvoja, model prvovrstne organiziranosti, primer uspešnosti na ravni mednarodnih plesnih zvez. Odličnost slovenske šole plesa predstavljajo sobivanje in avtonomija plesnih zvrsti, nenehna konkurenčnost, prepletanje strokovnega dela, vpetost v šolske sisteme, predvsem pa doseženi rezultati. Vse to nas postavlja v središče svetovnega plesnega dogajanja.

Le nekaj manjka. Zamislimo si, da bi takšne uspehe dosegali v neki drugi športni panogi ali v kulturi; mediji bi na veliko poročali, pri poročilih bi bili na prvem mestu, fotografi bi se prerivali na vsakem koraku. Ples pa se zdi za to družbo nepomemben! Ples nima niti enega od države plačanega trenerja, nima zagotovljenih (in plačanih) prostorov za vadbo, nima »lastnih« novinarjev in zagotovljenega medijskega prostora. In kar je v tem trenutku najbolj aktualno: še prostore, ki so bili namensko zgrajeni in namenjeni plesu (zgradba Kazine), se plesu poskuša odtujiti v zameno za arhive - sredi glavnega mesta! Ali je tudi tozgolj plesna pravljica z nedoumljivim koncem?

dr. Meta Zagorc
Fakulteta za šport, predstojnica katedre za ples