Pol telesa je od navdušenja kipelo, druga polovica pa je bila povsem prazna

Željko Božič in Matej Bedič sta ob Rebeki Dremelj zaplesala na Eurosongu in spoznala, da so v Beogradu pleskavice zakon. »Vprašajte Mateja. On je naenkrat zmazal dve.«

Čeprav so bili zaradi nedavnih političnih dogodkov mnogi zaskrbljeni nad mojim odhodom v Beograd, sem tam doživel pravo nasprotje: tople, odprte, ponosne ljudi. Policaj, ki nas je pričakal na srbski meji, nam je povedal, da imajo Srbi (spet) dobro pesem in bodo zagotovo zmagali. In takoj dodal, da se seveda šali, čeprav dobro ve, da je Irski uspelo zmagati dvakrat zapored. Poznal je vse letnice in je kot šolar, ki je pripravil referat, navrgel še nekaj podatkov iz zgodovine Eurosonga. Potem nam je zaželel srečo in pohvalil Slovenijo.
Le spogledali smo se, v očeh pa nam je pisalo: »Vau!« Nemo smo ga opazovali, ko je sedel v policijski avto. Prebudil nas je šele blisk modrih opozorilnih luči na vrhu avtomobila. Ja, v Beograd smo prišli v velikem slogu – s policijskim spremstvom. Organizator namreč ni hotel tvegati, zato so imele vse delegacije spremstvo pripadnika posebnih policijskih enot v civilu. Tudi takrat, ko smo šli v bližnji nakupovalni center ali ko nas je beograjski vodnik Aleksander peljal na najboljše pleskavice v mestu. »Tako dobrih še niste jedli,« jih je hvalil. Njegovega stavka nisem prevajal, saj je govoril slovensko. Že ob prvem srečanju je pojasnil, da je njegova mama Slovenka, in dodal: »Sem pol Dolenjec. Cviček je zakon.« Zares zakon pa so bile tudi pleskavice. Vprašajte Mateja. On je zmazal dve.

Koleščki, (trn) v peti
Hrana je bila povsod dobra, še posebej na Skadarliji, v starem delu mesta. Tam so postregli še z živo glasbo. Za sosednjo mizo sta nam nazdravljala Azerbajdžanca, verjetno ena najbolj razvpitih predstavnikov letošnjega Eurosonga. Podnevi in ponoči sta kot rok zvezdnika svoje poglede skrivala za sončnimi očali, med vožnjo po Beogradu pa sta nas opazovala z velikih reklamnih plakatov, oblečena še bolj kričeče, kot je bil kričeč njun nastop. Zdi se mi, da sta imela vsak korak zelo dobro premišljen, saj sta za svojo promocijo najela evrovizijsko zmagovalko Ruslano in njen menedžment.
Na prvem polfinalnem večeru sta Azerbajdžanca pela tik pred nami. Rebeka mi je povedala, da je bil njun nastop izoblikovan že davno pred evrovizijo, saj sta ga skupaj s štirimi plesalkami izvajala na vseh predstavitvenih koncertih, ki so potekali v evropskih državah pred veliko prireditvijo. Ob tem sem se spomnil na vso naglico in zaplete, ki so spremljali nastajanje našega nastopa. Šele ko sta se Rebeka in nacionalna televizija domenili o vseh podrobnostih, smo lahko začeli prve vaje. Te so se »zgodile« malce pred prvomajskimi prazniki.
Takrat sva z Matejem prvič poskusila športne copate s koleščkom v peti. Začetne vaje so bile zelo nerodne. Želela sva le, da bova lahko v Beogradu ob nasmehu pokazala vse zobe. Zdelo se mi je, da bo »vožnja« po odru dala piko na i najinemu futurističnemu videzu. A se je zapletalo. Najprej naj bi ta futuristični videz ustvaril Alan Hranitelj, v zadnjem hipu pa ga je odlično uresničila Urša Drofenik. Tudi tega, kako bo s kletko, ki je bila zamišljena kot del nastopa, nismo vedeli do zadnjega dne. Prvi izdelovalec je zanjo želel takšno vsoto denarja, da bi se z njo lahko na oder pripeljali z novim cliom. Še sreča, da nam je na pomoč priskočil Zvone in s svojo ekipo v nekaj dneh izdelal naše svetleče in vrteče čudo.
Kletka nam je na prvih vajah v Beogradu povzročila kar nekaj težav, a smo jo sčasoma spoznali in ukrotili. Priljubila se je tudi scenskim delavcem, čeprav bi jo verjetno na začetku najraje razžagali. Ukvarjali so se s tem, kako v dvajsetih sekundah na oder prinesti naš sto in več kilogramski rekvizit, ki je bil višji kot
odprtina vhoda na glavni oder. A fantje so vadili in zvadili. Bili so še en steber podpore, ki smo ga doživeli v Beogradu. Neobremenjeno so navijali za nas, nam po vsaki vaji čestitali z besedami »stvarno ste ekstra« in bili po glasovanju vidno in glasno razočarani.

Ne najboljši, a najlepši
»Nismo bili najboljši, zato pa najlepši,« so bile po izpadu iz finala besede našega voznika Miše, še enega navijača, ki nas je z avtobusom prevažal po Beogradu. Šli smo na Titov grob, obiskali slovenskega veleposlanika, se v beli palači »družili« s srbskim princem Aleksandrom in princeso Katarino (imenitnežev seveda ni bilo, zadržalo ju je vreme), ladjica nas je nesla po valovih Save; obiskali smo studio, kjer snemajo vsem ljubiteljem srbskega turbofolka znano oddajo Grand parada (Bilo kuda, Mišo svuda).
Miša pa nas je najbolj razveselil in se še posebej prikupil naši Rebeki, ko je avtobus pred odhodom na slovensko zabavo polepil s pevkinimi plakati. Običajno delegacije pripravijo mini dogodke, kamor povabijo novinarje, ljubitelje in druge delegacije. Bili smo na obisku pri Hrvatih, Črnogorcih, Makedoncih, Grkih, Ciperčanih, dočakali pa smo tudi slovenski večer, ki je bil, pristransko gor ali dol, najbolj zabaven. Rebeka je iz Slovenije pripeljala svojo spremljevalno skupino, koncert je bil super, popestrili so ga pravi »trubači«; zabavalo in plesalo se je pozno v noč. Po zabavi, vajah, druženjih in generalkah je na vrsto prišel tudi naš nastop. Bil sem nervozen, kot že dolgo ne. Priznam. A bolj kot razsežnost dogodka, nekaj tisoč gledalcev v dvorani in nekaj milijonov ljudi pred televizijskimi sprejemniki me je skrbelo samo eno: se bova uspela z Matejem spustiti po klančini, ne da bi se nama kaj zataknilo? Na zadnji generalki sem namreč preveč dvignil stopalo in gumijast podplat me je kot zavora ustavil že na četrtini poti. Kako neprijetno! Potem sem se do konca nastopa otepal le te misli, si skušal izbiti iz glave ta dogodek in se osredotočiti na naslednje plesne korake. Po generalki sem si dopovedoval: »Saj veš, če gre na zadnji vaji kaj narobe, bo na nastopu zagotovo vse v najlepšem redu.«

Ko so sekunde cela večnost
A vseeno. Ko sem se postavil na oder za naš polfinalni nastop, mi je srce razbijalo kot noro. Oder še ni bil osvetljen, občinstvo pa je še pred začetkom pesmi spoznalo, da na njem stoji Rebeka. Završalo je, spodbujanje pa je postalo še glasnejše, ko so se zaslišali prvi zvoki pesmi. Nobena od petih predhodnih vaj me ni pripravila na ta vrvež, tako da sem moral pošteno zašiliti ušesa, da sem slišal našo glasbo. Prvi del nastopa je potekal gladko. Že smo bili v drugem refrenu, z Rebeko sva si izmenjala poglede in njena samozavest na odru me je spodbudila, da sem stisnil iz sebe vsak atom moči. Pred mano je bil spust po klančini.
Zajel sem sapo in si rekel: no, pa gremo. Po odrivu je vse potekalo kot v počasnem posnetku: glasba, podoba Mateja, ki se mi je približeval z druge strani, snemalec, ki je na levi s prenosno kamero čakal, da se zapeljeva mimo njega. Kot bi nekdo na daljincu pritisnil na gumbek »slow motion«, se je nekaj sekund razvleklo na celo večnost. Z vsakim predričanim metrom so se mi usta raztezala v večji nasmeh. Če je kdo slišal kakšen pok, je bila to zagotovo skala, ki se mi je odvalila od srca, ko sva z Matejem spet stala ob Rebeki na glavnem odru. Od tu naprej se je vse zgodilo s svetlobno hitrostjo. Ko smo se odpravljali proti »zeleni sobi«, mi ni bilo povsem jasno, kaj in kako se je dogajalo. Pol telesa je bilo polno navdušenja, druga polovica pa čisto prazna – toliko dela za tri minute, pa moramo že z odra. V meni je bilo polno adrenalina in moči, da bi odplesal še celovečerni šov. Ob razglasitvi rezultatov se je praznina le še povečala, tako da so spodbudni komentarji in sms sporočila iz domačih logov prišli kot naročeni.
Nekaj ur kasneje, ko je vsa slovenska delegacija ob hotelskem klavirju pela Vrag naj vzame, naju je z Matejem ogovorila Miša Molk: »Glave pokonci. Zapomnita si ta večer. Ne more kar vsakdo stati na
evrovizijskem odru!«

Besedilo Željko Božič
Fotografiji Andrej Hofer