Ko živiš sanje in spoznavaš resničnost

Vsako leto komaj čakam počitnic, da lahko grem na plesno izobraževanje v Ameriko. Prvič sem bil v New Yorku pred šestimi leti. Pot čez lužo je predstavljala novo poglavje o mojih predstavah o plesu. Še precej mlad sem namreč lahko spoznal, da ples ni le užitek, kot sem ga doživljal, ampak da se v Ameriki dogaja še nekaj več.

Po dveh letih New Yorka me je zamikal Los Angeles. Izvedel sem, da je to mesto hiphopa in od takrat je zame le še Los Angeles. Vsako leto v dveh poletnih mesecih, ki ju imam na razpolago za treninge, bolj uživam v tem mestu. Ves dan sem na treningih, največ na hiphopu, malo pokukam tudi na treninge jazza, kakšno uro na teden pa porabim še za step. Vse se dogaja tako intenzivno, da s poletnim obiskom lahko zapolnim praznino za vse leto, ko pa mi pa začne primanjkovati inspiracij, nestrpno čakam trenutek, ko lahko grem spet v Millenium dance Complex ali The Edge. To sta dve največji in najbolj znani plesni šoli v “el-eju”, kjer učijo najboljši koreografi sveta. Lepo je biti blizu teh ljudi, posebej, če so tvoje sanje in želje tudi tako velike, kot so veliki oni.

“Vzdušje na treningih je res neverjetno v primerjavi s treningi, ki jih poznamo pri nas. Mi imamo veliko dobrih plesalcev, ki plešejo za zabavo in iz veselja do plesa in družbe.”

Plesalci, ki prihajajo na treninge, so povsem drugače motivirani kot pri nas. Vsi so stoodstotno skoncentrirani, delovni in včasih celo tekmovalni; vedo, da prihajajo trenirat zato, da bodo boljši, ne pa zgolj za zabavo - vsakdo ve, kaj hoče. Vzdušje na treningih je res neverjetno v primerjavi s treningi, ki jih poznamo pri nas. Mi imamo veliko dobrih plesalcev, ki plešejo za zabavo in iz veselja do plesa in družbe. Amerika pa ima drugo podobo, ki bi ji lahko rekli: “Odločil sem se, da bom uspel in bom treniral in treniral zase, zaradi svoje tehnike, zaradi svojega uspeha.”
Večkrat treniramo v nemogočih pogojih, predvsem julija in avgusta, ko se v studiih srečujemo številni t. i. plesni turisti, ki prihajamo v L. A. v poletnih mesecih. Vendar so kljub nemogočim razmeram, neznosni gneči in vročini treningi neprimerno bolj produktivni, kot so lahko doma. To ni le zasluga trenerjev, ampak predvsem naravnanost ljudi, ki trenirajo tako, da dajo na vsakem treningu vse od sebe. To me vedno znova tako motivira, da treniram najman po šest ur na dan.

Amerika ima drugo podobo, ki bi ji lahko rekli: “Odločil sem se, da bom uspel in bom treniral in treniral zase, zaradi svoje tehnike, zaradi svojega uspeha.”

Vseskozi pa se dogajajo še druge zanimive stvari, kot so avdicije ali nastopi. Zanimivo se mi je zdelo sodelovati in se preizkusiti na večji avdiciji, zato sem šel na avdicijo za Beyonce, ki je bila v času mojega bivanja v L.A. Ravno na tej avdiciji naj bi izbirali plesalce za njen nov video, ki se vrti na vseh glasbenih televizijah. Znan ameriški koreograf me je po moji napovedi, da grem na avdicijo, prijazno opozoril, da ne smem pričakovati preveč, tudi ne, če bi bil med najboljšimi. No, na avdiciji sem bil res uspešen, navdušeni so bili nad menoj, smo se pa dogovorili, da me bodo poklicali.
Koreograf je imel prav: vedel je, da imajo vse plesalce že izbrane in da je bila avdicija narejena le zaradi promocije. To sem kasneje izvedel tudi od prijatelja, ki že dobro ve, kako funkcionira ameriška plesna industrija. Tudi sam sem si nabral že nekaj izkušenj, zato me informacija sploh ni presenetila - takšno je pač hollywoodsko življenje: sanjsko mesto, sanjsko življenje, sanje pa lahko doživiš le, če si tam.
Moje sanje za zdaj še potujejo in si v poletnih mesecih nabirajo izkušenj, znanja, predvsem pa me učijo, kako se je treba boriti za uspeh.
Zdi se mi, da mi že primanjkuje inspiracij in da je čas, da odletim v Los Angeles …

Anže Škrube