Ideje nad oblaki, uresničitev na trdnih tleh

Če se vrnem za nekaj let nazaj in v spominu pobrskam za razlogi, zakaj sem se odločila za študij plesa v tujini, se spomnim, kako sem spomladi leta 2003 sedela v sicer zelo prijetni pisarni Studia Oktober, obložena z delom, vendar z mislimi nekje na drugem koncu mesta: v plesnem studiu Jama, kjer je potekala plesna delavnica nemškega plesalca in koreografa Martina Sonderkampa. Takrat sem ugotovila, da se je v življenju nemogoče hkrati stoodstotno predati dvema stvarema. Vedela sem, da je ples tisto, čemur se želim popolnoma posvetiti. Odločitev je padla … Enkrat se živi. Naj se zgodi, kar se mora. Pustila sem delo, pripravila tri minute dolgo solistično točko in odšla na avdicijo v Amsterdam.

Ker v Sloveniji nimamo Akademije za ples, sem se odločila za študij v tujini. Po dobrem premisleku sem izbrala The Theater School v Amsterdamu, študij na oddelku School for New Dance Development (SNDD, smer za koreografe in performerje ), ki mi ga je takrat priporočal Matej Kejžar. Iskala sem namreč študij, kjer lahko poglobim svojo radovednost in kreativnost, nadgradim svoje tehnično plesno znanje v sodobnem plesu in se predvsem izoblikujem v
performerja in koreografa.
Avdicija je bil zanimiv emocionalen zalogaj: od strahu do sreče, od adrenalina do treme, od ranljivosti do močne samozavesti. V dveh dneh mi je pred očmi švignilo nešteto misli. Bo moje življenje še vedno isto, če bom sprejeta? Če ne bom sprejeta - je to dokaz, da mi poklic umetnika ni namenjen in da je moje mesto v pisarni? Ko sem prejela elektronsko pošto Gavina Louisa, direktorja šole, z besedilom »Congratulations, we are happy to inform you that you have been excepted to 4 year course at Amsterdam School of Arts,« je bilo vse jasno kot beli dan. Življenje nikoli ne bo več takšno, kot je bilo do tedaj.
Prvi dve leti sta bili zelo naporni. Delo zelo intenzivno. Včasih tudi po10 ur na dan. Telo nas je bolelo od »musklfibra« in podplutb, stopala so bila polna lukenj in obližev, od utrujenosti sta nogi viseli kot dve mehki hrenovki. Časa za zdravo prehrano takorekoč ni bilo. Tupperware je postal sinonim za kosilo in Snickers nadomestek za polnovreden vitaminski obrok. Priznam, nisem vedela natančno, v kaj se podajam. A mi je hitro postalo jasno, da bo potrebnega ogromno dela in predanosti. Nisem se vdala, le še bolj zagrizeno sem se posvetila raziskovanju svojega poklica. Tako sem poleg rednega študija začela sodelovati v projektih drugih študentov in zbirati ideje za svoje predstave. Učitelji in mentorji so nas spraševali, kje se vidimo, bolj v vlogi koreografa ali performerja, kakšne so naše ideje za ustvarjalno delo itd. Vsa ta vprašanja so me spravljala v obup, saj sem vedela, da sem na šolo prišla zato, da najdem prave odgovore na ta vprašanja. V ustvarjanju koreografij in lastnem umetniškem izražanju sem sčasoma našla velik izziv. Veliko vprašanj o tem, kako ustvariti kakovostno delo, je še vedno zavitih v povoj, ki se šele zdaj, ko je študij za mano, počasi odvija. Za vsakim ovojem pa se skriva prav poseben čar, novo spoznanje in presenečenje za nadaljnje ustvarjanje.
V drugih dveh letih sem si lahko vzela več svobode, dovoljeno mi je bilo ustvariti urnik študija, v katerem sem se lahko bolj posvetila kreativnem delu. Šola med drugim v tretjem in četrtem letniku od vsakega učenca zahteva do 16 tednov prakse zunaj šole. Povabljena sem bila v južno Ameriko, kjer sem prvič učila. Znanje sem prenašala na posebni skupini amaterskih plesalcev, na dveh festivalih (Čile, Urugvaj) pa sem predstavila svoje delo. V drugem delu prakse so se mi uresničile tihe sanje. Kot plesalka sem sodelovala v zadnji predstavi koreografa Davida Zambrana, mojega guruja. Počasi so se začeli kazati dobri rezultati trdnega dela. Vse več sem začela nastopati, z lastnim delom sem prepotovala dobro polovico Evrope.

Po diplomi je prišel čas za novo poglavje v življenju.
Sprva sem bila zelo v skrbeh: kam, kje živeti, kako se umestiti v velik svet plesa? Preganjala so me vprašanja o preživetju. Vedela sem, da želim ustvarjati, poučevati ples, ne pa se priključiti eni izmed profesionalnih plesnih skupin ter tam obtičati kot zaposlena plesalka. Še vedno imam dneve, ko me stisne od strahu. Vem, da si je v tem poslu težko izboriti trdno mesto; kulturniki in umetniki smo namreč pogosto prikrajšani pri dodeljevanju finančne podpore. A se uspem sprostiti in kreirati življenje. Zaupanje vase in v delo, ki ga opravljam, mi vsak dan odpira nove možnosti za ustvarjanje in užitek v tem, kar si želim že od svojega šestega leta - plesati!
Mojo trenutno plesno pot bi lahko poimenovala potovanje iz projekta v projekt, iz mesta v mesto, od nastopanja do koreografiranja, od prejemanja do podajanja znanja. Živim razpeta med Amsterdamom in Ljubljano, moj drugi dom pa je postal prostor nad oblaki. Na letalu najdem pravi mir in čas zase. V mislih ustvarjam nove plesne predstave in jih uresničujem, ko dosežem trdna tla pod nogami. Naslednji izziv in cilj v potovanju, ki bi nadgradil moje delo, vidim v ustvarjanju plesnega kolektiva, kjer bom imela priložnost še naprej ostriti svoje interese in deliti svoje mnenje z drugimi.

Nina Fajdiga se je rodila v Ljubljani leta 1979. Svoje plesno potovanje je začela pri šestih letih s plesnimi tehnikami džeza in stepa v Kazini in pri Mojci Horvat. Kasneje jo je, pod vodstvom plesne skupine Studio Intakt, pot vodila v sodobnejše plesne tehnike in v fizični teater. Kot igralka se je izobraževala pri Tomiju Janežiču in na GILŠ v Ljubljani. Leta 2003 se je preselila v Amsterdam in študirala na School for New Dance Development
(SNDD), kjer je leta 2007 diplomirala in pridobila naziv
koreografa in performerja. V Amsterdamu se je specializirala v tehnikah release, hawkins, flying low, contact in se posvečala improvizaciji.
Kot koreografinja je za solistično točko Debris prejela nagrado (International Young Makers Marathon by ITS Festival) za talentiranega mladega koreografa. Svoje delo je predstavila na devetih festivalih po Evropi in južni Ameriki, za predstavo HAWBFA pa je prejela pohvalo za mladega talentiranega koreografa. Kot plesalka je sodelovala tudi pri projektih s koreografi, kot so David Zambrano, Pere Faura, Georg Hobmaier, Matjaž Pograjc, Matej Kejžar, Jasmina Križaj …

Besedilo Nina Fajdiga
Fotografija na levi Anja Hitzenberger,
www.anjahitzenberger.com

Info www.detheaterschool.nl