Emanuela Senjor

Spoprijateljila se je z enicami. Od leta 2002, ko se je s šov pionirsko formacijo Kazine prvič udeležila državnega prvenstva (Čebelice so osvojile 8., Zaspančki pa 6. mesto), se je nabralo za tri gosto tipkane strani dosežkov. Številka ena, torej 1. mesto, je najpogostejša, z zmagami pa se je vračala iz Nemčije, Italije, Združenih držav Amerike, Rusije. Za izjemne tekmovalne dosežke je dvakrat prejela priznanje Plesne zveze Slovenije, pa priznanje Športne zveze Ljubljane, ponaša pa se tudi z naslovom vrhunske športnice.  

Ko je bila stara štiri leta in pol, ji je mami rekla, če bi poskusila. Začela je pri Daniju v Kazini. Megleno se spominja, da so se bolj igrali kot plesali. Občasno so nastopili pred starši. Veselje je bilo veliko.
Ko je bila stara šest let, je šla prvič na tekmo. Da so bili na državnem prvenstvu, ve danes, takrat so se zabavali. In leta 2003 tudi prvič zmagali. Točneje – zmagale. Vseskozi so v skupini same punce. Fante pogrešajo.
Ko je bila stara deset let, je čutila, da je ples več kot zabava. Džezu je pridružila treninge stepa. Osvajali so element za elementom. »Zgodilo« se je prvo potovanje na svetovno prvenstvo v Rieso. Spomni se, da je bilo v Nemčiji zelo zanimivo, a podrobnosti so se izgubile. Ne povsem: čedni fantje in hkrati dobri plesalci iz Kanade, Amerike, Poljske in Estonije so ostali – v spominu in na fotografijah. Z nekaterimi si še dopisuje. Seveda se ni izgubil spomin na prvo veliko zmago v svetovnem merilu. »Sistema ocenjevanja nismo poznale, le to, da moramo imeti čim več enic, smo vedele. In ko smo zagledale šest enk in dvojko, veselju ni bilo ne konca ne kraja.«
Potem so se zmage vrstile – tako v nastopih formacije kot male skupine in v konkurenci parov in solistk – a takšnega veselja kot ob prvi se ne spomni več. »Kar nekako navadile smo se, da zmagamo.« A bolj kot zmage jo je začelo zanimati to, da so dobro plesale. »Že res, da greš na tekmovanje zato, da zmagaš, toda če veš, da si točko odplesal tako, kot jo najbolje lahko, je tudi to zelo prijeten občutek.«
Danes se sprašuje, kaj bi še lahko naredila novega. Vsak plesni korak, ki je drugačen od tistega, ki ga že zna, hitro osvoji. Zaveda se, da je treba čim več plesati, in pleše vsak dan. »Pri meni je tako: dokler nekaj delam z veseljem, delam to ‘na polno’. Če bi se v nekem trenutku pokazalo, da ples ni več to, kar je v tem trenutku, bi prenehala.« Novi plesni stili so lahko izziv, »zato si želim plesati pri različnih trenerjih. Rada bi se udeležila čim več plesnih delavnic, doma in v tujini.« Veseli se predstave, ki jo pripravljajo. In tekme bi z največjim veseljem zamenjala za nastope. »Na nastopih moraš biti še boljši, ker te gledajo različni ljudje.« Prepričana je, da ima ples v Sloveniji premajhno veljavo. »Ob toliko dobrih rezultatih jih večina sploh ne ve, koliko treniramo, kdaj so tekme. Kaj šele, koliko naslovov svetovnih prvakov smo plesalci že prinesli v domovino.«
Kaj ji je prinesel ples? Predvsem to, da si zna izvrstno razporediti čas. Po dopoldanskem pouku in popoldanskem treningu ji zvečer ni težko sesti h knjigam. Ker želi imeti petice; najboljša v plesu, odlična v šoli. Vse, česar se loti, skuša narediti do konca. Polovičarstva ne pozna. In najboljše prijateljice ima v plesnih krogih.
Čez sedem let, ko bo za njo bežigrajska gimnazija in del študija, bo morda še plesala. Če bo, vsekakor v Kazini. Zbiranju medalj in pokalov se ne bo odrekla. V koreografiji pa se ta trenutek ne vidi.

Besedilo Darja Verbič
Fotografije osebni arhiv Emanuele Senjor