Dimitrij? Mitja. Mitko!

Mitja Popovski ima za seboj – ob spremembi plesnega stila – leto vrhunskih rezultatov. Toda vsebinskih rezerv vidi še veliko.

Šolsko leto, ki se izteka, je bilo v njegovi dozdajšnji karieri vrhunec. Izrečem misel in čakam, da bo, zleknjen v naslanjač, komentiral mojo tezo. Če mi jo »pobije« - v katero smer sploh naj krene pogovor? Po trenutku tišine z odgovorom doseže kompromis: »Rezultatski vrhunec zagotovo, vsebinsko pa imam še rezerve.«
Mitja Popovski – malokdo ve, da ima v rojstnem listu zapisano Dimitrij, vsi pa vemo in ga kličemo Mitko – se je plesu zapisal kot učenec osnovne šole Polzela. Če ne bi bilo učiteljic Nanike Cvikl in Savine Vybihal, ki sta pri urah telovadbe spodbujali ples, se najbrž iz njega ne bi zgnetlo to, kar se je. Norija s Flashdancom in drugimi plesno-glasbenimi filmi ga je že kot dijaka pripeljala v prestolnico, kjer je z družbo »brejkal in brejkal«; nato je presedlal na džez, naredil izpit za plesnega učitelja, plesal in tekmoval, učil, koreografiral. Preprosto: dve desetletji poti od polzelskega plesnega zanesenjaka do koreografa svetovnega slovesa in neštetih naslovov državnih, evropskih in svetovnih prvakov, ki jih je dosegel s svojimi plesalci, sta bili prehojeni takorekoč na mah. Pretiravamo. Prav toliko let motivacije je potreboval, ki jo je pobiral na plesnih delavnicah in na večernih plesnih predstavah v New Yorku. »Mjuzikli so zabava za turiste, mene pa so pritegnile moderne predstave, tiste, ki so jih ustvarjali Evropejci,« pravi Mitko, in v isti sapi doda, da so mjuzikli odlični, da jih potrebujemo, ampak … no, on je za drugačen tip predstave. »Predstave z elementi moderne tehnike, ki sem jih gledal v Ameriki, sem srkal kot goba, bile so mi učbenik. Navduševal sem se nad mehkim stilom v njih.« Omeni Nacha Duata, vodjo kraljevega baleta v Španiji, in Jirija Kyliana, vodjo nizozemskega plesnega teatra.
Predstave po teh zgledih koreografsko oblikuje v zadnjih letih. »Letošnja točka je drugačna, čisto drugačna,« mi je lani, na državnem prvenstvu, rekel v odmoru med polfinalnim in finalnim nastopom. »Lahko ‘užgemo’ in zmagamo, lahko smo zadnji. Ne vem, ali bo sodnikom všeč.« In so seveda zmagali. Formacija, mala skupina, solistke. Sama dekleta. Fantje bi bili v skupini dobrodošli, a hiphopajo. Prizna, da je samo z dekleti s koreografskega vidika delo težje. Veliko bolj mora izdelati idejo, se opirati na čustva (žalost, veselje). »Morda sem ravno zato zašel v bližino modernih tehnik; telesni kontakt, do katerega prihaja med plesom, je med fanti in dekleti drugačen kot samo med dekleti. Tehnika mora biti drugačna,« razmišlja.
Po nekaj požirkih kave postaja bolj govorno »zagret«. »Mislim, da sem šele zdaj, po toliko letih plesa in koreografskega dela, našel svoj stil. Zavedam pa se pasti, da bi me preveč zaneslo v smer sodobnega plesa.« Kaj pa, če se bodo tudi drugi koreografi zapodili po isti poti? Tega se ne boji. Pravi, da je njegovo delo težko posnemati. Preveč osebno je, »lažje je kopirati čisto džezovsko tehniko.« Pravzaprav se je njegov stil razvijal (in razvil) kot nekakšen antipod plesnemu »cirkusu«, ki ga na odru zganjajo vzhodnjaki, predvsem Rusi. Njihovim vrhunskim plesalcem, bolje gimnastičarjem, je bilo težko ali nemogoče konkurirati. »Poleg tega sem vedno kritiziral pretiravanje s tempom. Za gledalca je seveda tempo pomemben, bolj ga drži v ‘akciji’, a temu pravim efekt na prvo roko. Mene pa zanima tudi tisto, kaj in kar ostane po predstavi, efekt na drugo roko torej. Koreografski dosežek je, če je gledalcu plesna točka všeč tiste minute, ko jo gleda, in predvsem, če je ne pozabi. To mora biti temelj pri ustvarjanju.« Svetovna plesna zveza je njegovo koreografsko razmišljanje »kupila«. Plesalke zmagujejo, kar pomeni, da je sodnikom Mitkov stil všeč. »Tudi to je eden od razlogov, zakaj še vztrajam na tekmovanjih.« Meni tudi, da je treba ustvariti veliko koreografij, ker iz kvantitete raste kvaliteta. »Če narediš 15 točk, jih nekaj zagotovo ostane prezrtih, druge so opazne.« Kje dobi ideje za vse točke? Splošna razgledanost in izobrazba koreografa se mu zdita neizogibni. »Nerad vzamem za koreografsko podlago nekaj, o čemer nimam pojma.« Zaljubljen je v filme, a ima premalo časa, da bi pogledal vse, ki bi jih rad. Obiskuje najrazličnejše predstave, tudi cirkuške. In risanke, izmenjevanje ritma v njih – to mu je vir navdiha. Potem razmišlja, kako je avtor povedal nekaj, kar bi on lahko povedal na drugačen način. »Čeprav je Charlie Chaplin že ničkolikokrat prežvečena tema, se mi je plesna burleska vedno zdela velik izziv.« Koreografijo oblikuje v glavi, nato pa mu pomagajo plesalke. Koreografsko ne, kajti »tovrstna pomoč je lahko dvorezna; če se preveč vmešavajo, trpi komunikacija. Plesalci me že toliko poznajo, da vedo, kako razmišljam. Pomagajo mi plesno, saj je večina plesno boljših od mene. Pri koreografiji sem samosvoj, res pa je, da me večkrat opomnijo, da smo kakšen element v koreografiji določene točke že uporabili. Tu jim zaupam. Spremenim. Drugače delam po svoje.« Z »izdelkom« mora biti zadovoljen. Zgodilo se je, da je zgodbo koreografsko pripeljal do polovice, potem pa mu je zmanjkalo »niti«. Začel je novo zgodbo, novo koreografijo, prekinjeno pa je nadaljeval čez leto dni, ko je spet povezal konec s koncem. Nič neobičajnega, tragičnega ni to.
Podobnega, umetniškega stila se drži tudi pri stepu, ki mu - krivično – nameniva le nekaj besed. »V stepu je še težje, saj so posredi tolkala, a prav zato mi je večji izziv. Toda s kom bom gojil to zvrst? Step plešejo plesalci, ki plešejo tudi džez, in ob vrhunskih rezultatih, ki jih želijo, vsega preprosto ne zmorejo. Zato je stvaritev v stepu manj.« Koliko kostumi vplivajo na vrednost plesne točke? Prizna: v osnovi kostume še vedno prilagaja cirkusantstvu, a vedno manj. Kostumi njegovih plesalk so vse manj stilizirani, ne zahaja v nikakršna pretiravanja, kajti »hitro je izdelava kostuma dražja od koreografije. Plesna tekmovanja pa niso modne revije.« Svoje besede o kostumografskem minimalizmu podkrepi s točko Palčki – le kdo se ne spomni male mladinske formacije? Po njegovem je koreografija za to točko bolje »izpadla« v črnih dresih, toda vprašanje je, kako bi se odzvala publika. Mitko izzivov vidi še dovolj. Želi si delati s plesno ekipo, ki dela dobro. Takšno, ki se strinja tudi z njegovim eksperimentiranjem; glede na to, da imajo dekleta doma že evropske in svetovne naslove, jih morebitna neuresničena pričakovanja ne zrušijo. »Lažje mi je, ker imam možnost odkrivanja, saj rezultat ni več v ospredju. Zdaj se bom šele našel v novi vlogi, to je nov izziv,« se razgreje. Pripravlja otroško predstavo, z Glasbeno mladino Slovenije in orkestrom snuje novo predstavo, tekmovanjem se ne misli odpovedati. »Predvsem zgolj ženska ekipa na članskem prvenstvu bo nekaj novega.« Družina ga je spremenila: »Doma imam tri ženske, potrebna je večja potrpežljivost.« Prizna, da je prav družina vplivala na spremembo njegovega stila. »S plesalci nisem nikoli delal v rokavicah, bil sem energičen. A se učim; pravim, da delam na sebi. Potrebujem čas. Umetniki smo takšni, zoprni in egoistični. In tudi plesalec mora biti malce egoističen.«

Besedilo Darja Verbič
Fotografiji Janez Resnik